privatizacija stanovanj - pravica do odkupa - razveza zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice - določitev najemnika stanovanja po razvezi zakonske zveze - prodaja stanovanja imetniku stanovanjske pravice - tožba razvezanega zakonca na razveljavitev kupne pogodbe
Na načelni ravni je treba ugotoviti naslednje: če pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje, je pomembno za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, rešitev najemništva po 57. členu SZ to je kako sta se razvezana zakonca sporazumela glede najemništva stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče. Če je imetnik stanovanjske pravice v takih primerih ne oziraje se na povedano kupil stanovanje, se je drugemu razvezanemu zakoncu ob kombinaciji sankcij iz 147. in 20. člena SZ priznala aktivna legitimacija za izpodbijanje takšne privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med imetnikom stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja. V takih sporih je moral prizadeti razvezani zakonec, ki je izpolnjeval pogoje za najemnika stanovanja po 57. členu SZ, zahtevati s tožbo razveljavitev sporne že sklenjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje in sklenitev take pogodbe z njim.
V danem primeru tožnica ni zahtevala razveljavitev kupne pogodbe in sklenitev kupne pogodbe z njo ampak le ugotovitev, da je sporna kupoprodajna pogodba neveljavna. Ker pa izpodbojna pogodba ni neveljavna (neveljavna postane šele po razveljavitvi, če se ta uveljavlja in kadar so podani pogoji zanjo), sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Tožnica je sicer tožbo vložila zato, ker jo je nepravdno sodišče napotilo na pravdo. Toda z napotitvenim sklepom sodišče ni dolžno oblikovati tožbenega zahtevka, pri čemer je bilo jasno, da je obstoječa kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama, lahko ovira le tožničini nameri, da bi sama kupila stanovanje, medtem ko sprememba lastništva stanovanja praviloma ne more vplivati na že pred tem odprt spor oziroma pravico do najema.
DRUŽINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS03826
ZZZDR člen 51, 51/2.SZ člen 117, 117/1.ZNP člen 118, 118/3, 130.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - postopek za delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo - posebno premoženje zakonca - privatizacija stanovanj
Čim je bil med (ne)pravdnima strankama spor o obsegu skupnega premoženja, je bila napotitev stranke na pravdo nujna (130. člen v zvezi s tretjim odstavkom 118. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Izbira oblike pravnega varstva (zahtevka) in tožbene podlage pa je ostala na pravdo napoteni stranki.
dodeljevanje stanovanj - službeno stanovanje v zdravstvenem zavodu - privatizacija stanovanj - pravica do odkupa službenega stanovanja
Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona (117. člen). Toda od tega načela je predvidel izjeme, ko lastnik ni dolžan prodati stanovanja. Med njimi je v tretjem odstavku 129. člena predvidel tudi izjemo, če gre za stanovanja, ki so namenjena osebam za opravljanje službene dejavnosti (40. člen ZSR). Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo tožnici že 25.9.1991 dodeljeno stanovanje v objektu Zdravstvene postaje V... le v uporabo zato, da je opravljala svojo službeno dolžnost, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zapisali, da tedaj ni pridobila stanovanjske pravice in da njena zahteva za odkup stanovanja ni utemeljena.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba poveljstva garnizije po 25.6.1991 - podstanovalska razmerja - nezakonita vselitev - izpraznitev stanovanja
Toženec uporablja sporno stanovanje brez pravnega naslova (58.čl. Stanovanjskega zakona). J. ni pridobil stanovanjske pravice po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ker J. ni bil imetnik stanovanjske pravice, ni mogel skleniti veljavne podnajemne pogodbe s tožencem.
Po 147. členu SZ je lastnik stanovanja dolžan skleniti najemno pogodbo z občani, ki so ob uveljavitvi SZ imeli stanovanjsko pravico. Toženca sta pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklenila šele v novembru leta 1992. Torej toženca ob uveljavitvi SZ nista imela stanovanjske pravice in nimata pravice zahtevati sklenitve najemne pogodbe.
Iz 590. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in iz 60. člena SZ izhaja, da podzakup oziroma podnajemno razmerje preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup oziroma najemno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženi stranki stanovanjsko razmerje prenehalo. Torej je na podlagi 60. člena SZ prenehalo tudi podnajemno razmerje med prvotoženo in drugo ter tretjetoženo stranko.
Drugotožena in tretjetožena stranka sta uporabljali stanovanje, ne da bi z lastnikom sklenili najemno pogodbo, torej sta uporabljali stanovanje nezakonito.
UZITUL člen 14.SZ člen 117, 117/1. Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA člen 2, 2/1, 2/2.
privatizacija stanovanj - vojaško stanovanje - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju v tujini (republiki bivše SFRJ) - posledice prestopa v Teritorialno obrambo (TO) po 14. členu UZITUL - dodelitev službenega stanovanja
Določilo 14. člena UZITUL vojaškim osebam, ki so prestopile v Teritorialno obrambo RS, zagotavlja statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. Ker je tožnik do uveljavitve UZITUL in do roka (18.7.1991), ki je bil določen za prestop, imel stanovanjsko pravico v drugi republiki, je do nje upravičen tudi sedaj. Navedba v odločbi o dodelitvi l. stanovanja z dne 7.5.1992, da se dodeli službeno stanovanje, pa je brez pomena, ker ne more ožiti tožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja UZITUL, in vezati stanovanjsko razmerje na določen čas oz. ga pogojevati z delom v Teritorialni obrambi. Konkretne pravne akte (odločbe) izdajajo državni in drugi organi na podlagi splošnih pravnih aktov (v danem primeru ne podlagi ustavnega zakona) in vsebine, ki jo je določil zakonodajalec, upravni organ ne sme ožiti.
117. člen SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožnikovem primeru ne gre odstopiti. Tožnik na stanovanju, katerega odkup zahteva, ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkup tega stanovanja.
SZ člen 117, 117/1. PRAVILNIK O DODELJEVANJU STANOVANJ IZ STANOVANJSKA SKLADA JLA člen 14, 38.UZITUL člen 14.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - pravno nasledstvo SFRJ (JLA)
Tožnik na podlagi sklepa o razporeditvi njegove prošnje v določeno skupino na podlagi 14. člena pravilnika, ni pridobil stanovanjske pravice na stanovanju v L.. Tožnik v tožbenem zahtevku od sodišča zahteva naj odloči, da mu je tožena stranka dolžna dodeliti in prodati dvoinpolsobno stanovanje v L.. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št.18/91) so lastniki dolžni prodati stanovanje le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve tega zakona. Tožniku stanovanje ni bilo dodeljeno, zato stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni imel.
ZSR člen 50, 50/1, 71, 71/1, 71/3, 76, 76/1, 76/2.SZ člen 58.
vojaško stanovanje - podstanovalska razmerja (podnajem) - prenehanje podnajema - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Toženec kot podnajemnik (71. člen bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR) je tak svoj položaj izgubil z izselitvijo imetnika stanovanjske pravice (76. člen ZSR). Dejstvo, da je ostal v stanovanju še po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, pomeni, da je bil od tedaj dalje v stanovanju nezakonito.
pravice imetnika stanovanjske pravice - zamenjava stanovanja - dopustnost zamenjave - navidezna zamenjava - izpraznitev stanovanja
V času sklenitve zamenjalne pogodbe med tožencem in sopogodbenikom G. je veljal še ZSR. Po določilu tretjega odstavka 23. člena navedenega zakona zamenjava stanovanj ni dovoljena, če gre za navidezno zamenjavo. Po petem odstavku istega člena pa se za navidezno zamenjavo stanovanj šteje zlasti, če eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ne izvrši zamenjave, če po izvršeni zamenjavi stanovanja sploh ne uporablja, če gradi hišo in podobno. Ker je bila v navedenem primeru toženčeva pogodba o zamenjavi stanovanj navidezna in zato nična, ta pogodba ne more predstavljati pravnega naslova za toženčevo bivanje v spornem stanovanju. To pa pomeni, da je toženec v spornem stanovanju brez pravnega naslova. To pa utemeljuje izpraznitven zahtevek po 58. členu stanovanjskega zakona.
ZPP (1977) člen 186, 186/2, 189, 382, 382/2. ZSR člen 35, 35/1, 47, 47/2, 47/4, 50, 50/1, 50/3.SZ člen 58, 58/1, 58/2.
revizija - dovoljenost revizije - nasprotna tožba - nedenarna terjatev - opredelitev vrednosti spornega predmeta - dodeljevanje stanovanj - nastanek stanovanjskega razmerja - pravna narava sklepa delavskega sveta - če odločba o dodelitvi stanovanja ni izdana - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Tožena stranka je z nasprotno tožbo postavila zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Gre torej za nedenarni zahtevek, vendar pa za premoženjskopravni spor. V takšnih primerih je revizija dovoljena le, če VSP presega v zakonu določeni znesek (drugi odstavek 382. člena ZPP). Procesnopravna narava nasprotne tožbe je enaka kakor narava (glavne) tožbe. Razlike so le v njeni dopustnosti glede na pogoje iz 189. člena ZPP. Za nasprotno tožbo, razen omenjene razlike, veljajo vsa pravila kot za tožbo. Res sicer, če omenimo to kot izjemo pravkar povedanega, (glavna) tožba "pritegne" nasprotno tožbo, kar zadeva krajevno pristojnost, tako da toženec izkoristi že vzpostavljeno pristojnost v zvezi z (glavno) tožbo (posebna vrsta sodne atrakcije) za svojo tožbo proti tožniku. Vendar iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da bi se označba VSP (glavne) tožbe raztezala tudi na nasprotno tožbo, se pravi, da bi VSP (glavne) tožbe veljala za nasprotno tožbo. Ker tožena stranka ni navedla VSP za nasprotno tožbo, si ni zagotovila pravice do revizije (citirani drugi odstavek 186. člena ZPP).
Revizijskemu mnenju, da se je toženec vselil 4.8.1989 v obravnavane prostore nezakonito, torej v nasprotju z določbami ZSR (prvi odstavek 50. člena), se ni mogoče pridružiti. Sklep delavskega sveta tožeče stranke z dne 4.8.1989 vsekakor ustreza zahtevi iz prvega odstavka 35. člena ZSR, po katerem se stanovanja v družbeni lastnini dodeljujejo z odločbo o dodelitvi stanovanja, ki jo izda pooblaščeni organ stanodajalca. Delavski svet je bil najvišji organ upravljanja pri tožeči stranki. Če na podlagi tega sklepa ni bila izdana še posebna odločba, sklepu ne jemlje narave pravnega naslova za vselitev. Tožečo stranko je takšen sklep zavezoval, prav tako pa tudi toženca, ko se je vselil. Tudi sklicevanje na to, da toženec ni pred vselitvijo podpisal izjave, da bo uporabljal stanovanje v družbeni lastnini v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev, ni utemeljeno. V tej zadevi se ni trdilo, da je bila tožencu ponujena takšna izjava. Le, če bi se to zgodilo in bi odklonil njen podpis, bi se štelo, da nezakonito zaseda stanovanje (četrti odstavek 47. člena ZSR) in bi se lahko zoper njega uvedel postopek kot pri nezakoniti vselitvi (50. člen ZSR). Ne trdi se nadalje, da bi bila ob toženčevi vselitvi že konstituirana skupnost stanovalcev za obravnavane prostore v poslovni stavbi (četrti odstavek 47. člena ZSR), da bi mogel toženec pred vselitvijo podpisati v zakonu zahtevano izjavo (drugi odstavek 47. člena ZSR).
Razlogi pritožbenega sodišča, da se o izvajanjih, ki so bila podana v prepozni dopolnitvi pritožbe, ni ukvarjalo, se zato ne nanašajo na kasneje predloženi dokaz o formalnem prebivališču toženkinega otroka, temveč na druga izvajanja v tej vlogi. Gre predvsem za pritožbeno nova izvajanja, da je bila toženka vabljena na napačen naslov in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kateri dokazi naj se še izvedejo. Ta izvajanja vsebinsko predstavljajo uveljavljanje novih pritožbenih razlogov, predvsem relativnih procesnih kršitev, ki jih toženka v pravočasni pritožbi ni uveljavljala. Razširjanje pritožbenih razlogov v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, ni dovoljeno. Upoštevanje takih naknadnih novih pritožbenih razlogov bi dejansko pomenilo kršitev prekluzivno določenega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 348. člena ZPP, torej nedovoljeno podaljšanje roka na škodo nasprotne stranke.
privatizacija stanovanj - pravica do začasne uporabe stanovanja - službeno stanovanje
Prebivanje v stavbi, s katero je povezana službena dolžnost, je sicer eden od elementov za opredelitev službenega stanovanja, ni pa edini. Pravilno razumevanje določbe prvega odstavka 40. člena ZSR ne omogoča tako ozke interpretacije. Posledica pravilne, širše, opredelitve pravnega instituta službenega stanovanja je razlaga, po kateri glede na okoliščine primera ni vedno nujno, da se stanovanje nahaja ravno v stavbi, v kateri se služba opravlja, nahaja pa se v gradbenem kompleksu v bližini delovnega mesta.
gospodarjenje s stanovanji v družbeni lasti - stanovanjska skupnost - odškodninska odgovornost stanovanjske skupnosti - pravno nasledstvo stanovanjskih skupnosti
Po zakonu o stanovanjskem gospodarstvu so bile odgovorne za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti skupnosti stanovalcev in stanovanjske skupnosti (39. in 72. čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu). V tej zadevi je ugotovljeno, da je bila skrb za vzdrževanje in varnost dvigal v celoti prenešena na stanovanjsko skupnost. Ta je tudi razpolagala z denarnimi sredstvi v ta namen. Ugotovljeno je, da je pravna prednica tožene stranke sklenila pogodbo za vzdrževanje dvigal s specializirano organizacijo. Odgovornost za škodo je zavarovala v lastnem imenu in tudi poskrbela, da je bila tožniku izplačana zavarovalna vsota kot akontacija na račun odškodnine za škodo, na katero se nanaša ta pravda. Pri takem stanju stvari je podana odškodninska odgovornost tedanje SSS.
privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - upoštevanje okoliščin v času uveljavitve SZ
Za presojo utemeljenosti zahteve za odkup stanovanja po predpisih o privatizaciji so odločilne okoliščine, kakršne so bile v času, ko je Stanovanjski zakon (v nadaljnjem SZ Ur.l. RS št. 18/91 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami Ur.l. RS 21/94 in 23/96) začel veljati.
ZPP (1977) člen 395, 395/2.SZ člen 147, 149. ZSR člen 58, 58/1, 58/3, 77, 77/1.ZS člen 109.
revizija - revizijski razlogi - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - razveljavitev sodbe - uporaba sodne prakse - podstanovalska razmerja - prenehanje stanovanjskega razmerja - oddajanje stanovanja v celoti podstanovalcem
Revizija utemeljeno opozarja, da v danem primeru ni mogoče uporabiti ustaljene sodne prakse, ki velja za povsem drugačne primere. Navedena odločba II Ips ... se namreč nanaša na drugačen dejanski stan, ko se imetnik stanovanjske pravice (na vojaškem stanovanju) prav na podlagi te pravice preseli v drugo (vojaško) stanovanje, na katerem pa ne more pridobiti stanovanjske pravice. V danem primeru tožnik ni imel stanovanjske pravice in se je (kot zatrjuje) preselil v sporno stanovanje na podlagi ustne podstanovalske pogodbe, zato abstraktnih dejanskih stanov iz različnih pravdnih zadev ni mogoče enačiti. Gre za uporabo različnih določil SZ in ZSR in seveda tudi za različno sodno prakso.
Kot je bilo že navedeno, morata sodišči prve in druge stopnje za odločitev v zadevi ugotoviti, ali je toženec oddal v podnajem vse sporno stanovanje in ali je tožnik do uveljavitve SZ na tak način v stanovanju prebival več kot dve leti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o tem nima razlogov in ker je tudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe le povzelo, češ da je sodišče prve stopnje zaključilo, da prvotožencu stanovanjsko razmerje ni prenehalo in je zaradi tega zavrnilo ves tožbeni zahtevek, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti.
ZSR člen 40, 40/1, 40/2, 40/5.SZ člen 117. ZSG člen 76.
dodeljevanje stanovanj - pravica do začasne uporabe stanovanja (hišniško stanovanje) - privatizacija stanovanj - odkup hišniškega stanovanja po 117. členu SZ
Tožnik je pridobil stanovanje kot hišnik in je imel pravico do začasne uporabe. Ker ni imel stanovanje pravice, ni upravičen do privatizacije po stanovanjskem zakonu.
podstanovalska razmerja - odhod imetnika stanovanjske pravice v dom za ostarele občane - oddajanje celotnega stanovanja v podnajem - smrt imetnika stanovanjske pravice - upravičenja podstanovalca - tožba na izpraznitev stanovanja
Na razmerje med tožnico (kot lastnico stanovanja) in tožencem ne vpliva dejstvo, da je imetnica stanovanjske pravice oddala celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več od statusa podstanovalca. On je v stanovanju živel kot podnajemnik imetnice stanovanjske pravice in šele po njeni smrti leta 1990 ali 1991, ko je prenehalo razmerje med njo in lastnico stanovanja, je toženec nezakonito zasedal stanovanje in se je vzpostavilo neposredno razmerje med njim in med lastnico stanovanja.
Za nezakonito vseljene je ZSR v 50. členu predvideval izdajo odločbe o izpraznitvi stanovanja in jim je po določilu tretjega odstavka nudil zaščito izjemoma, šele po preteku dveh let. Toženec od smrti imetnice stanovanjske pravice do uveljavitve SZ toliko časa v stanovanju ni prebival nezakonito, zato ne uživa nobene zaščite in mora stanovanje izprazniti.
ZPP (1977) člen 72, 72/2, 73, 73/2, 369, 370.SZ člen 58.
izločitev sodnika - dvom v nepristranost - vojaško stanovanje - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - odločba organa JLA po 25.6.1991 - nezakonita vselitev
Toženec uveljavlja kršitev po 2. odstavku 72. člena ZPP in ne po 71. členu. Sodnica na prvi stopnji naj bi jo storila s tem, ker se ni sama izločila. Toda ta določba prepušča sodniku, da oceni, ali obstajajo kakšne okoliščine za dvom o njegovi nepristranskosti. Ker pa je ta presoja lahko subjektivna, daje zakon pravico tudi stranki, da zahteva izločitev. Ker ne gre za okoliščine iz 71. člena ZPP, je ta pravica tudi časovno omejena. Po 2. odstavku 73. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev najpozneje do konca glavne obravnave.
Toda tudi širši pristop, ki ne upošteva zgolj formalne ureditve nepristranskosti v ZPP, pripelje do istega rezultata. Revident očita sodnici na prvi stopnji pristranskost zaradi tega, ker naj bi posumila v poštenost toženca. Toda posumila naj bi v njegovo poštenost prav v zvezi z listino, ki je odločilnega pomena v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi. Tudi če bi sodnica ravnala tako, kot predlaga revident, bi bil v enaki zadregi oz. v enaki situaciji tudi drug sodnik, ki bi sodil v tej zadevi. Tudi on bi se moral opredeliti do dveh izvodov ene listine, ki se razlikujeta po tem, da je na enem izvodu popravljen datum in ime predsednika stanovanjske komisije. Izbira med popravljenim in nepopravljenim izvodom ni odvisna od subjektivnega odnosa do stranke. Popravek je po naravi stvari vedno poznejši, ne glede na to, kdo ga je napravil. Torej tudi drugi sodnik bi se moral odločiti, katero listino naj šteje za pravo. Dejstvo, da se sodnik izjavi o določenem dokazu ali trditvi med postopkom, zato samo po sebi ni argument za njegovo pristranskost. Sicer sodnik nikoli ne bi smeli soditi v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe, ker se je o zadevi že enkrat izrekel (primerjaj 369. in 370. člen ZPP).
Morebitno bivanje toženca v spornem stanovanju pred izdajo odločbe za odločitev ni pravnega pomena.
podstanovalska razmerja - prenehanje stanovanjskega razmerja - oddajanje celotnega stanovanja v podnajem - tožba na izpraznitev stanovanja
S pogodbo z dne 12.3.1987 je med pravdnima strankama nastalo podstanovalsko razmerje. Na njuno razmerje ne vpliva dejstvo, da je bilo oddano celotno stanovanje, saj toženec zaradi tega ni mogel pridobiti ničesar več kot statusa podstanovalca. V primerih, ko imetnik stanovanjske pravice preneha uporabljati stanovanje in v njem več kot šest mesecev ne stanuje, ali če ga v celoti odda v podnajem (58. in 77. člen ZSR) sodišče to upošteva in raziskuje le ob ustreznem tožbenem zahtevku stanodajalca. V sporu med imetnikom stanovanjske pravice oz. sedaj lastnikom stanovanja in podstanovalcem, pa sodišče razsodi samo na podlagi njunega medsebojnega dogovora.
zakup garaže - prodaja garaže po določilih 117. člena SZ
Zgoraj navedene ugotovitve so tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zaključek nižjih sodišč, da je tožnik dobil garažo na podlagi posebnega naslova (in ne skupaj s stanovanjem) in le v zakup (ki je lahko po določbah 59. člena pravilnika o dodeljevanju stanovanj stanovanjskega sklada JLA - Uradni vojaški list bivše JLA, št. 30/80 - prenehal ločeno od prenehanja stanovanjskega razmerja za stanovanje) in da zato tožnik nima pravice do odkupa sporne garaže po določbah 117. člena SZ. Namreč po tem določilu so bili lastniki dolžni prodati le stanovanja, na katerih so imeli imetniki stanovanjske pravice stanovanjsko pravico na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Na to določilo tako ni mogoče opreti zahteve za prodajo prostorov, ki so se uporabljali na podlagi zakupnega razmerja in kot je tožnik uporabljal sporno garažo.
Ob takem stanju so zato pravno neodločilna izvajanja, kaj lahko predstavlja pomožne stanovanjske prostore.