Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati za pripravo osnutka predpogodbe, ker te storitve tožniku ni naročila.
Zaslišanje samo ene od strank lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer takrat, kadar je zaslišanje samo ene od strank kršitev pravice do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Vendar takšna kršitev v tem postopku ni podana.
Kljub zatrjevanju pravne osebe, da je ob prevzemu vozila obvezna oprema bila v vozilu ter da jo je odstranil voznik v času premontaže platišč ter kljub temu, da je pravna oseba za te svoje pravno relevantne trditve predlagala zaslišanje voznika C. C. in priče A. A., zaposlene pri vulkanizerstvu, kjer je voznik opravil premontažo platišč, sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, niti jih ni argumentirano zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje vseh po pravni osebi predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je pravna oseba uveljavljala razbremenilen dokaz, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, ni opredelilo, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1.
V skladu s prvim odstavkom 355. člena ZKP sme sodišče sodbo opreti le na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ker sodišče na glavni obravnavi ni prebralo Poročila o toksikološki preiskavi in se obtoženi o tem dokazu ni mogel izjasniti, na ta dokaz pa je oprlo odločbo o izreku varnostnega ukrepa odvzem vozniškega dovoljenja, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ZKP. Vzroki za izrek tega varnostnega ukrepa morajo biti trajne narave, kar pomeni, da se pri presoji voznikove sposobnosti za varno vožnjo upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v cestnem prometu, zaradi katerega ga je potrebno izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.