izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - samovoljno koriščenje letnega dopusta - neupravičena odsotnost z dela
I. Prisotnost na delu v skladu z rednim delovnim razporedom je tudi po novem ZDR ena od bistvenih obveznosti delavca, ki je pogoj za uresničitev drugih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. II. Čeprav ZDR ne določa število dni neupravičene odsotnosti, kot kriterija za opredelitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje 111. člena ZDR, sodišče zaključuje, da je samovoljno izrabo letnega dopusta, ki je pogojevala 10-dnevno neupravičeno odsotnost z dela, gotovo šteti za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pogojuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za odločitev so bistvene ugotovitve nižjih sodišč, da je bila tožniku v spornem obdobju odrejena dodatna naloga, ki je predstavljala v povprečju najmanj 20% dodatno delovno obremenitev, da je moral tožnik zaradi te dodatne naloge svoje delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa in da tožnik za ta dodatna dela sproti ni prejemal posebnega plačila. Na navedene ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in jih tožena stranka v reviziji ne more več izpodbijati.
Pri odreditvi dodatnih del tožniku je šlo za podoben položaj, kot ga ureja 31.a člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS, št. 15/90 - 56/02), na podlagi katerega lahko delavcu predstojnik odredi opravljanje tudi drugih del iz pristojnosti organa, ki ne sodijo v okvir delavčevega delovnega mesta, če zahtevnost del ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim, za opravljanje takšnih dodatnih del pa je delavec v skladu s 3. odstavkom opravičen tudi do posebnega plačila.
Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja.
Iz določbe prvega odstavka 53. člena ZSDU (Uradni list RS, št. 42/93) izhaja, da v primeru bistvenih kršitev postopka volitev, ki so ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost volitev predlagatelji in kandidati za člane sveta delavcev lahko zahtevajo v osmih dneh na pristojnem sodišču razveljavitev volitev. Osem dni v takem primeru pomeni objektivni rok, ki začne teči najkasneje z dnem objave volitev. Takrat je formalno postopek končan. Ker lahko gre za večje število možnih tožnikov (predlagateljev), bi upoštevanje takega subjektivnega roka, kot ga predlagata predlagatelja, lahko pomenilo negotovost glede izida volitev in možnost tudi nedopustno dolgega časa za izpodbijanje postopka volitev in s tem samih volitev. Zaradi dokončanja volilnega postopka in boljše pravne varnosti vseh udeležencev je zakonodajalec v vseh postopkih, kjer se izpodbijajo rezultati volitev določil kratke roke. Tako imajo vsi zainteresirani ustrezno pravno varstvo, ki pa ga morajo uveljavljati hitro in brez vsakega zavlačevanja. Zato je odločitev sodišča, da je treba pričeti spor iz prvega odstavka 53. člena ZDSU najkasneje v osmih dneh po objavi rezultatov volitev pravilna in zakonita.
Tožnici je bila skladno z določili 15. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 40/97) tudi ponujena možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in pod pogoji, ki jih je imela pri toženi stranki, pri drugem delodajalcu, kar pa je odklonila. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da ji preneha delovno razmerje. Ker tožnica v času, ko ji je še trajalo delovno razmerje, ni prihaja na delo, je pravilen in zakonit tudi sklep, da ji delovno razmerje preneha prej, kot bi ji zaradi odklonitve zagotovljene pravice iz 30. člena ZDR in sicer glede na to, da se na delo ni vrnila, s prvim dnem odsotnosti z dela.
Sodišče je ugotovilo, da je bila plača tožniku obračunana napačno. Višino prikrajšanja je izračunal izvedenec in njegovemu izračunu tožena stranka ne oporeka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi se tožnik odpovedal svoji pravici do plače v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
Ker tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, ki jih uveljavlja od tožene stranke, tožena stranka pa do izplačanih zneskov glede na jasno zakonsko ureditev ni bila upravičena, je tožbeni zahtevek zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 210. člena ZOR. Vendar pa se pri tem pojavi vprašanje, ki sta ga nižji sodišči zanemarili, kaj je z vrnitvijo zneska, prejetega iz naslova neupravičene pridobitve v primeru, če je bil znesek plačan, čeprav je tožnica vedela, ker je bilo to zakonsko določeno, da tega zneska ni dolžna plačati in ga celo ne bi smela plačati. V tem primeru, ki ga ureja ZOR v 211. členu, pa tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen, če bi si tako pravico pridržal ali bi znesek plačal, da bi se izognil sili. Česa takega tožeča stranka ni niti navajala niti dokazovala. Ker je tožeča stranka zaradi zakonskih določb vedela, da toženi stranki (ne glede na sklepe njenih organov) ne bi smela plačati zneskov, katerih vrnitev sedaj zahteva od nje, saj tožena stranka do teh zneskov ni bila upravičena, prav zaradi citirane določbe, teh zneskov od tožene stranke nima pravice zahtevati nazaj.
Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je bila v času imenovanja in razrešitve tožnika z delovnega mesta tehničnega direktorja tožena stranka organizirana po določbah ZP in da tožnik s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu, ki bi vsebovala določbe o odpravnini za primer predčasne razrešitve, sodišče soglaša z zaključkom, da za plačilo odpravnine v primeru tožnikove predčasne razrešitve, tudi če je bila ta nezakonita, ni bilo pravne podlage. Ker je bila tožena stranka organizirana po določbah ZP, za tožnika ni bilo mogoče uporabiti določb ZGD, tudi če bi imel tožnik status člana poslovodnega odbora v smislu določb 132. člena ZP (v 577. členu ZGD je bilo določeno, da družbeno podjetje, javno podjetje, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo in podjetje za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi ZGD nadaljujejo z delom pod pogoji, pod katerimi so vpisani v sodni register, s tem da so bili na podlagi določb 380. člena ZGD dolžni uskladiti svojo organiziranost z določbami ZGD do 31.12.1994).
URS člen 123, 123/1, 123/2. EKČP člen 9, 4, 4/3-b.ZPKri člen 3, 22, 22/1-1. KZJ člen 214, 214/1. Zakon o vojaških kaznivih dejanjih člen 34, 34/1.KZ člen 363, 363/2.ZVojD člen 38, 46, 46/5.
poprava krivic - revizija - politični zapornik - nepokorščina pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanje vojaški službi - ugovor vesti - dolžnost sodelovanja pri obrambi države - kazniva dejanja zoper obrambno moč države - skrivanje pred obrambnimi obveznostmi
Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo po ZPKri, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.
Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.
Določba 1. odstavka 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Uradni list FLRJ, št. 107) je bila diskriminatorna do tistih vojaških oseb, ki so se izmikale vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega prepričanja.
Pravica do ugovora vesti ni zagotovljena z določbo 9. člena EKČP.
Ker se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, zgolj zaradi dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Komisije za izvajanje ZPKri tudi v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.
kazniva dejanja zoper pravni promet - ponarejanje listin
S tem ko je obsojenka uporabila listino - odrezek položnic za stanovanjske stroške-, ki je ni podpisala oseba, pooblaščena za tak podpis (poštni ali bančni uslužbenec), je uporabila krivo listino in s tem storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ.
pravnomočnost - subjektivne meje pravnomočnosti - lokalna samouprava - pravno nasledstvo občin - - objektivne meje pravnomočnosti - privatizacija stanovanj - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata
Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo pravni institut pravnomočnosti sodne odločitve, ki med pravdnima strankama dokončno vzpostavi pravno razmerje. Pravnomočna sodna odločitev je "zakon" med pravdnima strankama, ki ga ni več mogoče spreminjati, razen kolikor ZPP omogoča izredna pravna sredstva.
Subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom, to je proti dedičem in na novo nastalim pravnim osebam.
Tudi objektivne meje pravnomočnosti je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik je v prvi pravdi zahteval prodajo hišniškega stanovanja, v katerem je stanoval, na podlagi določb o lastninjenju stanovanjskih hiš in stanovanj, ki jo je uzakonil SZ v letu 1991, v drugi pravdi pa prav tako. Njegovo sklicevanje na to, da je v prvi zadevi zahteval odkup stanovanja, v drugi pa sklenitev kupoprodajne pogodbe ni utemeljen, saj je tudi v prvi pravdi zahteval odkup na podlagi pogodbe - torej kupoprodajne, prodajne ali kupne pogodbe. Predmet pogodbe in cena sta bila v obeh pravdah enaka. Tudi sklicevanje na to, da je bil v prvi pravdi alternativno postavljen tožbeni zahtevek na odkup drugega primernega stanovanja, v drugi pa subsidiarno ni utemeljeno, ker se objektivne meje pravnomočnosti nanašajo tako na zahtevke iz tožbe, nasprotne tožbe in na morebitne pobotne ugovore.
zavrnitev prošnje za azil - očitno neutemeljena prošnja - zavajanje ali zloraba azilnega postopka - neverodostojnost prosilčeve zgodbe
Tožena stranka je dolžna takoj odločiti v skladu z načelom zakonitosti in zavrniti prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.
razveza zakonske zveze - razmerja med starši in otroki - stiki otrok s starši - koristi otroka - enakopravnost staršev - stiki med šolskimi počitnicami
Pomembno je, da pride po otroka ob začetku počitnic en roditelj, drugi pa pride po otroka na koncu počitnic, in tako vsak od njiju poskrbi za en prevoz, saj se tako pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna.
azil - omejitev gibanja - razlogi za omejitev gibanja - zavajanje ali zloraba azilnega postopka
Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če obstaja sum, da zavaja organ oz. zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi odložil odstranitev iz Slovenije. Prav ta razlog pa je v tem primeru podan, saj je prosilec vložil prošnjo za azil šele, ko se je že dva dni nahajal v centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije, v Slovenijo pa je prišel že prej, bil v M. in L. in se nato odpravil v G. v Italijo, kjer so ga prijele italijanske oblasti in ga vrnile v Slovenijo.
uporabno dovoljenje - obnova postopka - upravičeni predlagatelj obnove postopka - stranski udeleženec - - upravičenost do položaja stranke - pravni naslednik lastnika sosednjega zemljišča
Upravičenost do položaja stranke se presoja po materialnih predpisih, zato se udeležence pri gradnji določa po določbi 1. odstavka 72. člena ZGO. Pravni naslednik lastnikov sosednjega zemljišča ne spada med udeležence pri gradnji.
Ko senat na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev od izdanega sklepa o priporu tudi brez predloga obdolženca oziroma njegovega zagovornika preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor, se lahko okoliščine, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik, s potekom časa pokažejo kot pomembne in lahko vplivajo na odločitev sodišča. Sodišče namreč lahko ocenjuje dejansko stanje, medtem ko Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more spreminjati ugotovljenega dejanskega stanja.
azil - zavrnitev prošnje za azil - kriteriji v zvezi z inteziteto preganjanja
Tudi pritožbeno sodišče meni, da način in stopnja preganjanja (tožnikov kot Romov), kot so ju navedli tožniki, in diskriminacija zaradi tega, ne dosegajo intenzivnosti, da bi tožnikom grozilo preganjanje v izvorni državi (Srbiji in Črni gori) v smislu definicije Jamesa C. Hathawaya in direktive EU.