Ker je kot čas storitve nadaljevanega kaznivega dejanja treba šteti čas, v katerem je bilo izvršeno zadnje dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, se v primeru, če je novi zakon milejši, ta uporabi za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti, če pa je strožji, se uporabi s tem, da se ne upoštevajo dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, ki po prejšnjem (starem) zakonu niso predstavljala kaznivega dejanja.
Kazenskopravni normi iz 133. člena KZ-77 in 244. člena KZ sta identični, čeprav je protipravnost pridobitve premoženjske koristi izpuščena iz abstraktnega opisa dejanja. Premoženjska korist, ki izvira iz izrabe položaja, prestopitve meje storilčevih pravic ali iz tega, da storilec ne opravi svoje dolžnosti, je pričakovana posledica protipravne dejavnosti. Zato je premoženjska korist vselej protipravna, čeprav je zakon kot take izrecno ne opredeljuje.
Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za pravilno odločitev v posamezni zadevi dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo. Dokazni predlog mora sprejeti le, če se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti utegnil imeti za posledico izrek oprostilne sodbe.