KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062338
ZKP člen 372, 372-1. ZOPOKD člen 4.
odgovornost pravne osebe - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - temelji odgovornosti pravne osebe
Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev - nenamenska poraba sredstev - delicta propria - nastanek večje premoženjske škode - abstraktna nevarnost
Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.
Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.
prištevnost - duševna motnja - osebnostna ali vedenjska motenost
Predpostavka za neprištevnost je tako duševna motnja (ali duševna manjrazvitost), osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obtožencu, na prištevnost ne vpliva.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - ponareditev listin - uporaba ponarejene listine
Opis očitka v obtožbi mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.
Opis, da sta bila besedilo in podpis na listini ponarejena ter da listina ni izvirala od B. B. kot osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj oziroma podpisnik, predstavlja zadostno konkretizacijo ponarejene listine.
pripor - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev predloga za odreditev pripora - odreditev pripora po razglasitvi sodbe
V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.
Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - odškodninski spor - odškodninska tožba zoper sodnike pristojnega sodišča - postopek izvršitve kazni
Zaupanja v integriteto vseh sodnikov Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru, ki odločajo v postopku izvršitve kazni obsojencu, samo po sebi ne more omajati okoliščina, da obsojenec nekatere od sodnikov teh sodišč toži na plačilo odškodnine, pri čemer odškodninski zahtevek z obravnavano zadevo po vsebini niti ni povezan.
sposobnost sodelovati v postopku - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku - procesna sposobnost obdolženca
Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).
V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.
Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062347
KZ-1 člen 90, 90/1, 91, 91/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - izpodbijanje dejanskih ugotovitev
Vložnik ne konkretizira kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe. To pa predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061463
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.
izločitev dokazov - izločitev sodnika - seznanitev z dokazom, ki bi moral biti izločen
Za presojo, ali bi morala biti sodnica iz razloga, ker se je seznanila z dokazom, izločena iz sojenja, je treba najprej odgovoriti na ključno vprašanje, ali gre v primeru spornega gradiva za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa.
actio libera in causa - znaki kaznivega dejanja - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - neprištevnost storilca - zavestna malomarnost - razlogi sodbe - izločitev sodnika - novo sojenje
Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1.
Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe.
Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven.
Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu.
Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila.
kazenska sankcija - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - razumni in stvarni razlogi za razlikovanje med obdolženci v enakem položaju
Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS).
Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00060915
URS člen 22, 23, 28, 29, 32, 34, 35. ZKP člen 17, 39, 285c, 330, 339, 340, 371, 420, 421, 424, 515. KZ-1 člen 41, 113. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
trgovina z ljudmi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje (storitve) kaznivih dejanj - razpolaganje z oškodovancem - privolitev oškodovanca - kršitev temeljnih človekovih pravic - protipravno ravnanje državnega organa - trditveno breme obrambe - objektivna nedosegljivost priče - mednarodna pravna pomoč - pošten postopek - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - priznanje krivde soobdolženca - član hudodelske združbe - pravica do nepristranskega sojenja - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o priporu
Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition).
Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove.
Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.
Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic.
Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže.
Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki.
Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.
prenos krajevne pristojnosti - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče je že v zadevi I Kr 53718/2020 z dne 28. 1. 2021 presodilo, da okoliščina, da so bližnji sorodniki oškodovanke odvetniki, ki odvetniški poklic pretežno opravljajo na območju določenega Višjega sodišča, ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Sodniki so v Republiki Sloveniji pri odločanju vezani na Ustavo, zakone in svojo vest, zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da zgolj običajni, kolegialni odnosi med delavci v pravosodju, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne morejo vzbujati dvoma v zunanji videz nepristranskega sojenja.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.