Tožeča stranka ni izkazala, da bi A. R. postala lastnica spornega zemljišča na podlagi pravnega posla, ker ni dokazala obstoj nobenega pravnega posla, na podlagi katerega se lahko pridobi lastninska pravica na spornem zemljišču.

Tožbena trditev je bila, da je bilo sporno zemljišče kupljeno za A. R. in da so J., C. in S. H., A. R. ves čas zatrjevali, da bodo sporno zemljišče preknjižili na njeno ime, ker je bilo kupljeno zanjo. Pritožbena navedba, da je šlo za družbeno pogodbo je tako novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker pritožnika nista izkazala, da tega dejstva nista mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tak posel, v katerem sta dve osebi (tožnik in V. Š.) združili delo in kapital (nakup nepremičnine, reditev in prodaja le-te, dogovor o delitvi dobička), pa ni opredeliti kot posredniške pogodbe med tožnikom (naročitelj) in V. Š. (posrednik) v smislu 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kot smiselno navaja pritožba. Pritrditi je prvostopnjemu sodišču, da je navedeno razmerje med tožnikom in V. Š. pravzaprav opredeliti kot družbeno pogodbo v smislu pravnega pravila paragrafa 1175 ODZ.

Po zgoraj navedenih pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka, da je sam tožnik določil V. Š. kot osebo, kateri se naj izpolni obveznost, plača kupnina.