odškodnina – objektivna odgovornost – nevarna stvar – nevarna dejavnost
Armaturna žica sicer sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari, je bilo pa v konkretnem primeru rezanje armaturne žice nevarna dejavnost, saj je bila žica pred tem zvita na kolutu, tako da se je odrezani kos žice povratno sprožil nazaj in tožnika poškodoval. Za poškodbe mu je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna.
predčasen odstop od pogodbe - pravica do odškodnine - popolna odškodnina - pogodbena kazen - pozitivni pogodbeni interes
Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.
Če gre pri napaki v zakup vzete stvari za odpravljivo napako, najemnik nima takojšnjega upravičenja od pogodbe odstopiti, pač pa pridobi to upravičenje šele takrat, če najemodajalec napake po ustreznem postopku obveščanja ne odpravi.
Ker se je za zaračunavanje stroškov tožeča stranka odločila ob obvestilu tožene stranke, da poslovno sodelovanje prekinja, in ker je sama določila zapadlost plačila po prenehanju trajanja pogodbe, ni pa s tem plačilom uveljavljala škode zaradi prenehanja pogodbe, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.
ZZK-1 člen 29, 40, 40/1-8, 148. ZPP člen 87, 87/3, 89, 89/2. ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64/3.
dovoljenost pritožbe - pooblaščenec - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - zavrženje pritožbe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - podlaga za vpis v zemljiško knjigo - sklep občinskega sveta
Obravnavano pritožbo je predlagateljica vložila po pooblaščenki, ki je sicer univerzitetna diplomirana pravnica, pooblastilu pa ni bilo predloženo dokazilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker torej pooblaščenka ni izkazala, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 89. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
V obravnavani zadevi gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, to je določbe prvega in drugega odstavka 64. člena Zakona o športu (ZSpo), ki jo predlagateljica dokazuje s citiranim zakonom in s sklepom o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v občini (Uradne objave, št. 6/99). Sklep je dokončen, saj zoper njega ni dopustna pritožba, poleg tega pa je tudi zgolj deklaratorne narave, ker je bila lastninska pravica predlagateljice pridobljena že na podlagi zakona.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - prekluzivni rok za sklenitev pravnega posla - tožba na sklenitev pravnega posla
Vloga za odobritev pravnega posla se mora podati v 60 dneh po poteku roka za sprejem ponudbe. Prekluzivni rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla za promet s kmetijskimi zemljišči je hkrati tudi rok za sklenitev pravnega posla, odobritev katerega se zahteva, saj je pogoj za odobritev pravnega posla prav "sklenjena pogodba o pravnem poslu, ki jo je treba vlogi "priložiti"(zadnji stavek prvega odstavka 22. člena ZKZ). Tožnik bi moral, v kolikor je kljub zatrjevani toženčevi pasivnosti z njim želel skleniti pravni posel, v istem roku, torej v roku 60 dni od poteka roka za sprejem ponudbe, vložiti tožbo na sklenitev pravnega posla take vsebine. Le v tem prekluzivnem roku bi lahko tožnik s pomočjo sodišča uspešno uveljavljal pravico do sklenitve prodajne pogodbe za nakup ponujenega kmetijskega zemljišča.
mirovanje postopka - izostanek stranke - zaslišanje stranke - pogoji za izvedbo naroka - obvezna glavna obravnava - fikcija vročitve
Izostanek obeh pravdnih strank z naroka za glavno obravnavo je v rednem pravdnem postopku razlog za mirovanje postopka (prvi odstavek 209. člena ZPP), ne glede na to, da je bila predvidena izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Izostanek strank z naroka ne povzroči mirovanja, če gre samo za narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom, ne pa če gre za narok za glavno obravnavo. Glavne obravnave ni mogoče opraviti brez navzočnosti vsaj ene pravdne stranke ali pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo brez navzočnosti pravdnih strank izvedlo listinske dokaze in nato izdalo sodbo, pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Gre za kršitev pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ga pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP ne upošteva po uradni dolžnosti.
Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila (med drugim) z izdatki, ki jih ima v razmerju do sorodnikov pok. H.K.(v nadaljevanju rentnih upravičencev) zaradi izplačevanja rente iz naslova nemškega socialnega zavarovanja. Te obveznosti tožeče stranke se izračunavajo po (nemških) predpisih o socialnem zavarovanju. Rente so bile posameznim upravičencem odmerjene po trditvah tožeče stranke z odločbami tožeče stranke. To pomeni, da je bila tožeča stranka tista, ki je s svojimi odločbami opredelila tudi posameznega rentnega upravičenca.
ZP-1 člen 4, 25, 25/1, 137, 137/1, 4, 25, 25/1, 137, 137/1. ZVCP-1 člen 238a, 238a.
odvzem predmetov - odvzem vozila tretjemu
Pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ki niso last obdolženca temveč tretje osebe, gre za poseg v zasebno lastnino osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku, zato mora sodišče tehtati težo takšnega ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema (pri tem upoštevati zlasti namen in vrednost predmeta) ter tehtnost razlogov splošne varnosti, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva okolja, ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razloge morale. Pri tem mora opredeliti, kateri od naštetih pojmov utemeljujejo izrek takšne sankcije, kakšna je vsebina tega pojma, ugotoviti, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki se odvzemajo, kako široke so te omejitve, ugotoviti, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se lahko z odvzemom tej nevarnosti izognemo. Svoj sklep pa mora utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila obdolžencu oz. osebi, ki se jih odvzema predmet, dana možnost, da se o njih izjavi.
Pri opredelitvi namena sankcije odvzema predmetov je potrebno upoštevati, da ta v ZP-1 ni več predpisan kot varstveni ukrep, ker 4. čl. ZP-1 pri določanju sankcij ne razlikuje med represivnimi in preventivnimi in tako ne razlikuje med kaznimi in varnostnimi ukrepi in drugimi kazenskimi sankcijami, temveč za vse sankcije predvideva predvsem preventivni učinek, ki je v tem, da se storilce odvrne od bodočih podobnih kršitev.
Tudi po navedenih vlogah obtožni predlog ni sposoben za obravnavanje, saj ne vsebuje opisa kaznivega dejanja, iz katerega bi izhajali zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261 KZ. Niti iz vloženega obtožnega predloga niti njegovih obširnih dopolnitev, kot tudi ne iz pritožbe zoper izpodbijani sklep te okoliščine - torej zakonski znaki kaznivega dejanja ne izhajajo.
napeljevanje h kaznivemu dejanju ropa - kazenska sankcija - prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona - milejši zakon
Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni načeli: načelo konkretnosti in načelo alternativnosti. V skladu s prvim je vprašanje, kateri zakon je milejši, treba vselej obravnavati glede na konkretno dejansko stanje. Ni torej odločilno, kateri zakon je abstraktno gledano milejši, temveč kateri je milejši glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretni zadevi. To torej pomeni, da je potrebno izhajati iz konkretnega dejanskega stanja, ki se ga potem presoja glede na stari in novi zakon. Odločitev sodišča pa mora biti vedno enoznačna, kar pomeni, da je potrebno uporabiti bodisi stari, bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh (načelo alternativnosti).
bistvena kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - pogoji za izrek pogojne obsodbe
Ker napadena sodba nima ustreznih razlogov o odločilnem dejstvu in sicer kazenski odgovornosti obdolženca, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Materialnopravno je pravilno pritožnikovo stališče, da je vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register deklaratorne narave.
V predmetnem postopku je napaden skupščinski sklep družbe (tožene stranke) z dne 23.10.2003, s katerim je skupščina tožene stranke razrešila kot direktorja družbe D. K. in imenovala za njenega direktorja E. Š.. Slednji je ob vložitvi tožbe tožeče stranke proti toženi stranki dal kot direktor tožene stranke pooblastilo za zastopanje in vložitev odgovora na tožbo odvetniku A. P. iz Ljubljane. Slednji je v imenu tožene stranke vložil odgovor na tožbo (primerjaj v spisu list. št. 26).
Morebitna ugotovitev ničnosti ali razveljavitev sklepa skupščine učinkuje šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Sklepi skupščine so namreč veljavni ne glede na to, ali so nepravilni oziroma kakorkoli pravno pomanjkljivi. Posledice ničnosti in izpodbojnosti nastopijo šele s pravnomočnostjo sodbe.
Materialnopravno je nepravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da E.Š. ni mogel v času vloženega odgovora na tožbo pooblastiti odvetnika A. P. za zastopanje.
Ne glede na to, da manjka tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti, po stališču sodne prakse, sodišče zahtevku na razveljavitev pogodbe mora nuditi pravno varstvo. Izpodbojnost je namreč manjša napaka od ničnosti. Če torej tisti, ki ima pravni interes za ugotovitev ničnosti, zahteva razveljavitev pogodbe in ne ugotovitve njene ničnosti, mu sodišče sme (in mora) nuditi pravno varstvo.
Nosilni razlog sodbe VS RS, opr. št. III Ips 166/2006, je, da je bilo soglasje ministra za kulturo po 1. odst. 58. člena Zakona o medijih, ki je veljal v času podpisa omenjene pogodbe predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe, katere predmet je (med drugim) pridobitev 20 ali več odstotnega upravljavskega deleža v izdajatelju radijskega ali televizijskega programa (primerjaj s točko 6).
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija – začasno povečan obseg dela
Če se na istem delovnem mestu sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas vsako leto iz istih potreb, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu začasna, ampak je trajna. Za takšen primer pa pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonita in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
ZGD člen 394, 394. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - izbris družbe - skrajšani postopek - odgovornost družbenikov
Ker je bila družba, pri kateri je bil tožnik zaposlen, izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku, je plačilo vseh obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb upravičeno uveljavljal s tožbo od prvotožene stranke, ki je kot nekdanji zakoniti zastopnik in družbenik ter ustanovitelj družbe pred izbrisom iz sodnega registra morala podati notarsko overjeno izjavo, da družba nima neporavnanih obveznosti in da prevzema obveznost plačila vseh morebitnih preostalih obveznosti družbe.
Tožnica je s sprednjim delom vozila trčila v zadnji del vozila zavarovanke tožene stranke, pri čemer je prvi mogoče očitati, da je vozila na prekratki varnostni razdalji, druga pa, da ni vklopila vseh 4 smernikov, ko ji je zaradi tehničnih težav začela hitrost vozila upadati, da je vozila s hitrostjo, ki je bila več kot 50 % nižja od največje dovoljene hitrosti. Vendar pa večji del krivde nosi tožnica, ki kljub vedenju, da pred njo vozi zavarovanka tožene stranke, ni vozila na takšni varnostni razdalji, ki bi ji v kritičnem trenutku omogočala uspešen manever. Tožnica je imela večje možnosti, da s svojim pravilnim obnašanjem v prometu nezgodo predvidi in prepreči, medtem ko so bile možnosti zavarovanke tožene stranke za preprečitev trčenja zaradi okvare njenega vozila manjše. Upoštevaje navedene okoliščine je primerna porazdelitev odgovornosti v razmerju med tožečo in toženo stranko v razmerju 70:30.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – postopek pred odpovedjo – pisna obdolžitev – vabilo na zagovor – vročanje
Ker je tožena stranka tožnici dopis, ki je vseboval obdolžitev pred odpovedjo in vabilo na zagovor, poslala z navadno pošto, tako da ga tožnica ni prejela, je bistveno kršila določbe zakona o postopku pred odpovedjo (tožnici ni zagotovila zagovora) in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - alkoholiziranost
Ni potrebno, da bi delodajalec sprejel pravilnik, v katerem bi določil način ugotavljanja alkoholiziranosti, ampak lahko to ugotavlja na kakršenkoli način. Ker je v tem sporu tožena stranka vinjenost tožnika, ki je odklonil preizkus z odvzemom krvi, ugotovila in dokazala s pričami, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga zakonita, saj alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odst. 31. čl. ZDR) in spoštovanja predpisov o varstvu in zdravju pri delu (33. čl. ZDR).
Za izrek pogojne obsodbe sodišče ni imelo zakonske podlage, saj je pravilno ugotovilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po izrečenih pogojnih obsodbah. Pogojno obsodbo pa sme sodišče izreči le, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 51. člena KZ). Ker podatki iz kazenske evidence za obdolženca ne dajejo podlage za takšen zaključek zaradi obsežne predkaznovanosti, izrek pogojne obsodbe ni utemeljen.
Dedna izjava o sprejemu dednega deleža in odstopu le-tega v korist določenemu dediču je nepreklicna, zato pritožnik s pritožbo ne more uspešno uveljavljati spremembe le-te.