URS člen 2, 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 197, 197/1, 197/2. ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDSS-1 člen 63.
zdraviliško zdravljenje - stacionarni način - ambulanten način - izvedensko mnenje
Vprašanje, ali je bila odločitev toženca pravilna, s tem ko je namesto predlaganega stacionarnega zdravljenja v zdravilišču C., tožniku priznal pravico do zdravljenja v naravnem zdravilišču A. na ambulantni način, je sodišče razčiščevalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila lečečega ortopeda ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fizikalne in rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku izhaja, da je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje sposoben prihajati na ambulantno zdraviliško zdravljenje v zdravilišče A. Gre za zdravilišče, ki je najbližje kraju bivanja tožnika. Razen tega izvedenec ugotavlja, da navedeno zdravilišče izpolnjuje vse pogoje za izvajanje zdraviliškega zdravljenja standard 3 za stanje po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, tako na stacionaren kot tudi na ambulantni način.
sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica s postavitvijo zahtevka za plačilo zneska 5.714,95 EUR iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na delo v času epidemije ni spremenila tožbe, ker naj bi tožbeni zahtevek že ves čas postopka zajemal tudi navedena nadomestila. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov premalo izplačane plače za mesec avgust 2021, denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust in dodatka za nočno delo ter nadure. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2022 je (poleg navedenega) zahtevala še plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov regresa za letni dopust, napitnin, dela med vikendi in prazniki. Res je tožnica v tej vlogi tudi navedla, da ji toženka v času ukrepov med epidemijo ni izplačevala nadomestil plač za čas čakanja na delo v predpisani višini. Vendar pa s tem v zvezi ni postavila tožbenega zahtevka.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
predlog za izločitev sodnika - odločitev o predlogu za izločitev sodnika - zavrženje predloga - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi o zahtevi tožnika za izločitev sodnika odločala predsednica sodišča. O tožnikovi zahtevi sodba tudi nima nobenih razlogov in se je v tem delu ne more preizkusiti. Odločitev o izločitvi pa vpliva na samo odločbo, kajti kot je to določeno v 74. členu ZPP, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. KPJS člen 45, 45/1. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 253, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,.
referenčno obdobje - nadure - dodatek za nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - splošni akt delodajalca - kolektivni delovni spor - koriščenje ur
Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.
Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljenih ur na plačilnih listah zadnjega meseca referenčnega obdobja.
ZZVZZ člen 44c, 44c/1, 44c/1-1. ZPP člen 154, 165, 245, 245/2, 245/3, 353.
zdravljenje v tujini - sodni izvedenec - izvedenski organ - seznam sodnih izvedencev - napotnica
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem ni imela predhodno izdane veljavne napotnice. Izvedenec je pojasnil, da je bila pri tožnici na Hrvaškem opravljena zobno-protetična rehabilitacija s pomočjo zobnih vsadkov, za kar tožnici napotnica ni bila izdana. Razpolagala je le z napotnico za prvi specialistični pregled za stomatološko protetiko. Tako opredeljena storitev določno izhaja že iz same napotnice.
ZDSS-1 člen 6. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. ZPP člen 353, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - imenovanje v naziv - uvrstitev v višji plačni razred - komandir policijske postaje - pogodba o zaposlitvi - dejansko opravljanje dela - diskriminacija - starost delavca - odškodnina
Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-1, 283. KZ-1 člen 240, 240/1. ZDR-1 člen 18, 18/1, 18/3, 18/4, 20, 20/3, 73, 85, 85/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-4, 355, 355/1.
odpoklic direktorja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pristojna oseba za podajo odpovedi - nadzorni svet - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vsebinska presoja
Utemeljena je pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
URS člen 22. ZPP člen 132a, 258, 258/2, 286b, 261, 261/2, 261/3, 339, 339/2, 339/2-8.
pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - zaslišanje stranke - vabilo - nepristop stranke na narok
Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).
Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni odločitvi, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko ves čas njegovega trajanja delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. vse znake delovnega razmerja, vendar mu delovnega razmerja v tem času, skladno s stališčem VS RS v zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020, pri toženki, kot dejanskem delodajalcu, ni bilo mogoče priznati, saj je imel priznano pri formalnem delodajalcu. Ko je tožniku delovno razmerje pri tej družbi prenehalo zaradi ravnanja toženke, ki je kot edini pogodbeni partner prenehala sodelovati z njo, je bilo tožniku s tem dnem vzpostavljeno delovno razmerje pri toženki, kot dejanskemu delodajalcu. To je trajalo do pravnomočne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagal tožnik, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage, po kateri je bil tožnik v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10.2019 v delovnem razmerju s toženko.
Glede na to, da je toženka dolžna skladno s sodno prakso (odločbe VS RS naštete v točki 9 obrazložitve) tožniku sanirati nastali položaj, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev prikrajšanj pri prejemkih, ki bi jih prejel, če bi bil s toženko v delovnem razmerju. Pri tem ne gre za odškodnino, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080139
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 155, 155/1, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - trditveno breme - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.
Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).
sodna taksa kot procesna predpostavka - sodna taksa za postopek - sodna taksa za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - neplačilo sodne takse za pritožbo - umik pritožbe
Sodišče je utemeljeno štelo, da je toženec s plačilom 17. 5. 2024 poravnal sodno takso za postopek po tar. št. 2111 ZST-1 in ne za pritožbo po tar. št. 2121 ZST-1. Pravilen je dokazni zaključek sodišča v 6. točki obrazložitve sklepa, da toženec v roku za plačilo sodne takse za pritožbo, ki se je iztekel 21. 5. 2024, te takse ni plačal in ker skladno s 3. odstavkom 105.a člena ZPP niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodih taks, je potrebno šteti, da je toženec umaknil pritožbo zoper sodbo.
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 358, 358-3, 358-5.
višina nadomestila plače - bolniška odsotnost delavca - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - denarno povračilo namesto reintegracije - mesečna plača
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejela, če bi ves čas delala, čemur pa sodišče prve stopnje z upoštevanjem obračunanih plač za meseca april in maj 2023 (ko je bila tožnica po prvostopenjski ugotovitvi z dela odsotna zaradi bolniških staležev) ni sledilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079946
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/4, 134, 134/2,. OZ člen 299, 299/1. ZPP člen 8, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. KZ-1 člen 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - reorganizacija - obveznosti delavca - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - podredni zahtevek - zakonske zamudne obresti - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - primarni zahtevek
Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1.
Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno.
V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.
ZPP člen 108, 108/5, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 72, 73, 73/1.
poprava tožbe - rok za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Določilo prvega odstavka 73. člena ZDSS-1 je jasno. Tožbi, ki je vložena zoper upravni akt, ki se izpodbija, mora biti priložen upravni akt v izvirniku ali overjenem predpisu. Ključna je ugotovitev sodišča, da tožnik v postavljenem roku ni ravnal, kot mu je bilo naloženo s sklepom z dne 7. 6. 2024. Ker je sodišče po poteku roka za popravo tožbe ugotovilo, da tožnik ni zaprosil za brezplačno pravno pomoč, je v skladu s petim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku, tožbo zavrglo.
ZPP člen 365, 365-2, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - dopolnilno izvedensko mnenje
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da ne gre za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja, ker je sodni izvedenec odgovoril na vprašanja, na katera bi moral odgovoriti že v izdelavi izvedenskega mnenja z dne 10. 10. 2023. Sodišče je v izpodbijanem sklepu v 4. točki obrazložitve pojasnilo, da je sodni izvedenec na poziv sodišča odgovoril na vprašanja, ki mu še niso bila zastavljena. Vprašanja so bila v sklepu o imenovanju sodnega izvedenca oblikovana izhajajoč iz splošne opredelitve spornega predmeta, pisno dopolnitev pa je sodišče terjalo, ker je tožnica v pripombah oblikovala specifična vprašanja, odgovorov na katera ni bilo mogoče pričakovati od sodnega izvedenca že na podlagi sklepa o imenovanju izvedenca. Argumentirano je pojasnilo sodišča, da ni mogoče pričakovati, da bi stranka morala in mogla vprašanja, ki so bila predmet pisne dopolnitve, oblikovati in sodišču posredovati že pred izdajo sklepa o postavitvi sodnega izvedenca.
pravnomočna sodna odločba - predlog za dopustitev revizije - poseben sklep o stroških
Tožena stranka odmere stroškov ne izpodbija, temveč je očitno vložila pritožbo iz razloga, ker se ne strinja s pravnomočno odločitvijo sodišča o sami vsebini spora. Pri tem posebej izpostavlja, da je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da sama vložitev predloga za dopustitev revizije ne vpliva na odločitev o povrnitvi stroškov postopka.2 Ključna je pravnomočna sodba in na podlagi te sodbe je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljeno toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pritožba, ki jo je sodišče prejelo 27. 5. 2024 na elektronski naslov, vložena v fotokopiji ter da nima izvirnega podpisa. Kot je to določeno v prvem odstavku 335. člena ZPP, mora vsaka pritožba vsebovati taksativno določene sestavine, med katere spada tudi podpis pritožnika. Kot izhaja iz sodne prakse, mora biti podpis pritožnika izviren. V tem primeru fotokopija podpisa glede na 105. člen ZPP ne zadostuje in te pomanjkljivosti tudi ni mogoče sanirati. V postopku s pritožbo se namreč ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP). Tožnik je bil na obvezne sestavine pritožbe in na možnost takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe tudi vnaprej opozorjen. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da gre za nepopolno pritožbo, le to skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP utemeljeno zavrglo.