Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je namen davčne olajšave iz 13. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh, v vzpodbujanju ustanavljanja delniških in drugih gospodarskih družb ter zadrug, ne pa v vzpodbujanju nadaljnjega prenosa vrednostnih papirjev oziroma deležev gospodarskih družb in zadrug. Takšen zakonodajalčev namen izhaja tudi iz določil 1. in 11. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh, po katerih se osnova za dohodnino zmanjša za sredstva, vložena v vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija in katerih vračilni rok je daljši od 12 mesecev, ter za sredstva, vložena v deleže in delnice pravnih oseb, ki so namenjene izključno razvoju znanosti in tehnologije, pri čemer se po izrecni zakonski določbi zmanjšanje osnove za vsak vrednostni papir prizna samo enkrat (2. odstavek 9. člena ZDoh). Zakon torej celo v primerih, ko gre za nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev Republike Slovenije in za sredstva (pri čemer ne zahteva vplačila v denarju), vložena v delnice pravnih oseb, katerih dejavnost je namenjena izključno razvoju znanosti in tehnologije, davčnemu zavezancu ne omogoča uveljavljanja olajšave pri vsakokratnem prenosu vrednostnega papirja, temveč za vsak vrednostni papir le enkrat. Navedeno vsebino spornega določila potrjuje tudi gramatikalna razlaga 13. točke, saj zakon govori le o "znesku vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb", ne pa tudi o deležih gospodarskih družb (primerjaj z določilom 11. točke). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99 in 45/01, v nadaljevanju: ZGD), ki je veljal v času upravnega odločanja, tako pri simultani ustanovitvi delniške družbe (191. člen) kot tudi pri sukcesivni ustanovitvi delniške družbe (206. člen) izrecno govori o vplačilu delnic. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je razlika med osnovnimi vložki in poslovnimi deleži natančno določena. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež (2. odstavek 406. člena ZGD), ki ga lahko prenaša pod določenimi pogoji (416. člen ZGD). Ker torej obravnavano določilo ZDoh ne govori o prenosu delnic in deležev, temveč o vplačilih v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb, tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati uveljavljane davčne olajšave za delnice, ki jih je tožnik pridobil od delniške družbe AAA d.d., B. Poleg tega pa tožnik delnic ni niti kupil niti vplačal, temveč jih od delniške družbe pridobil kot del udeležbe v dobičku, kar med strankama niti ni sporno.
Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, je določeno v 49. in naslednjih členih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b, v nadaljevanju: ZUP), po katerem se, glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 80/99 in 79/00, v nadaljevanju ZUP/99) končajo zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP/99 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi ZUP/99 že vložena zahteva ali pravno sredstvo. Predvsem iz 49., 50. in 54. člena ZUP izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko le živa oseba. Po določbi 1. odstavka 54. člena ZUP mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku in, ali zastopa stranko njen zakoniti zastopnik. Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali pa nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka (2. odstavek 54. člena ZUP). Ker je izpodbijana odločba izdana stranki, ki je umrla v času po vložitvi pritožbe in pred izdajo izpodbijane odločbe, je izdana osebi, ki ne more biti stranka v upravnem postopku. Tožena stranka namreč postopka, v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP ni prekinila in zavezančevih pravnih naslednikov pozvala, da vstopijo v postopek, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.
Tožena stranka se sklicuje na poročilo, da je AA 11. 2. 2004 napovedal samolikvidacijo skupine in predal veliko količino orožja in streliva. Tožena stranka zato zaključuje, da strah tožnika, ker je odklonil vključitev v paravojaško enoto ni več utemeljen, ker je enota razpuščena. Tožnik v tožbi ne izpodbija teh ugotovitev tožene stranke v zvezi z razpustitvijo gverilske enote gozdnih bratov.Tožnik v tožbi ne ugovarja in ne izpodbija zaključkov tožene stranke in tudi ne podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila v zvezi s tem, da je bila gverilska skupina gozdnih bratov razpuščena, tako tožnik ne izpodbija ugotovitev tožene stranke in njenih zaključkov na podlagi pridobljenih informacij v zvezi z razlogom, s katerim tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil. V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila pa tožena stranka ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanje v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo
zamuda materialnega prekluzivnega roka - sprejem v državljanstvo
Rok za vlaganje zahtev za sprejem v državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č je bil do 29. 11. 2003, navedeni rok pa je materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati z nikakršnim pravnim tolmačenjem, saj ne gre za procesni rok, torej za rok, ki se, če pade na dan, ko se pri organu, kjer je treba opraviti dejanje, ne dela, izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika, kot zmotno navaja tožnik. S potekom navedenega roka je tožnik izgubil pravico za vložitev zahteve za sprejem v državljanstvo po pogojih določenih v 19. členu ZDRS-Č.
ZUS člen 30, 35. ZPOmK člen 4, 11, 12, 13, 38, 41. ZUP člen 82.
koncentracija - priglasitev koncentracije - presoja koncentracije - preizkus priglasitve - začetek postopka - varstvo konkurence - stvarna pristojnost - uporaba domačega prava - pravni interes za tožbo
Ker ZPOmK ni predvidene nobene sankcije, hkrati pa je izrecno določeno, da do začetka dela novega, opravlja naloge sedanji Urad, tožena stranka veljavno opravlja naloge Urada iz 4. člena in zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da nima stvarne pristojnosti. Ko gre za presojo koncentracij, ki nimajo evropske razsežnosti, velja tudi še po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo nacionalna zakonodaja, to je ZPOmK in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Ker je imela tožeča stranka v upravnem postopku položaj stranke, ni "očitno", da v postopku s tožbo ne brani svojih pravic ali pravnih koristi. Zato ni podlage, da se njena tožba na podlagi 35. člena ZUS zavrže. Po določbi 30. člena ZUS tožba ne ovira izvršitve upravnih aktov, tudi procesnih. To pa pomeni, da po dokončnosti sklepa o zavrnitvi vpogleda v upravne spise, kljub vloženi tožbi, ni bilo ovire za nadaljevanje postopka, in torej ni mogoče uveljavljati preuranjenosti izdane (upravne) odločbe. Vsebinska presoja koncentracije se, po zavzetem stališču, tako na podlagi zahteve za ugotovitev njene neskladnosti kot na podlagi priglasitve, opravi na podlagi določb IV. dela ZPOmK. Način odločanja oziroma vrste možnih odločitev pa so konkretno določene za vsak primer posebej v določbah 38. in 41. člena ZPOmK. Na te načine odločanja je tožena stranka v celoti vezana. Na prvem mestu se torej, tako v zvezi s podano zahtevo kot na podlagi priglasitve, opravi preizkus iz 38. člena ZPOmK in šele, če gre za koncentracijo po določbah 11. in 12. člena ZPOmK se (lahko) presoja njena skladnost s pravili konkurence. Posebnega pojma "nameravane" koncentracije ZPOmK ne pozna in ne ureja. Vendar to še ne pomeni, da ob ustrezni razlagi določb ZPOmK nameravane koncentracije ni mogoče presojati: presoja se - kolikor okoliščine posameznega primera ne narekujejo česa drugega - kakor je priglašena. Dejstvo, da gre za že obstoječo koncentracijo ali nameravano, pa je po mnenju sodišča pomembno predvsem z vidika določanja morebitnih ukrepov v smislu četrtega oziroma drugega odstavka 41. člena ZPOmK. Sicer pa se sodišče strinja, da po ZPOmK za koncentracijo zadošča možnost odločilnega vpliva. To pa ob doseženem kapitalskem deležu tožeče stranke narekuje še posebej skrbno presojo, tako tistih možnosti, ki jih daje delež sam po sebi, pa tudi drugih okoliščin, kot npr. dejstva, da je javna ponudba uspela, namere priglasitelja, da opravi prevzem, pa tudi dejanskih možnosti, ki jih ima priglasitelj v tej zvezi Še posebej pomembna pa je presoja okoliščin, ki kažejo na možno povezavo z drugimi delničarji, še zlasti, ker ni delničarja z absolutno večino, ki bi lahko preprečil morebitno vplivanje. Ker tožena stranka v postopku po ZPOmK ugotavlja materialno resnico, ni vezana na predloge stranke, ki je zahtevala, da se postopek uvede. Materialni resnici je podrejena tudi uporaba preiskovalnih dejanj, od katerih se blažja uporabijo takrat, kadar so enako učinovita. Ravnanja Urada za primer preiskovanja nedovoljenih ravnanj so v ZPOmK predpisana kot specialna in jih je tudi iz tega razloga treba uporabiti na prvem mestu pred splošnejšimi ukrepi po ZUP, še zlasti zato, ker to zahteva narava upravne stvari, pri kateri ni mogoče pričakovati, da bodo vpleteni subjekti sami razkrivali svoje ravnanje in predlagali zadevna dokazila. Po določbah 82. člena ZUP zgolj oznaka, da gre za poslovno skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnosti, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. Ker tožena stranka ni seznanila strank s svojimi ugotovitvami glede obstoja nadzora oziroma odločilnega vpliva iz 11. člena ZPOmK, jim ni dala možnosti, da se še pred odločitvijo seznanijo z bistvenimi razlogi. To pa pomeni, da je s tem bistveno kršila pravila postopka. Vsebinsko presojo koncentracije tožena stranka pravilno in skladno z določbami 11. in 13. člena ZPOmK začne z opredelitvijo upoštevnega trga, nadaljuje z ugotavljanjem tržnih deležev in nato ugotovi učinke združevanja v smislu zmanjševanja učinkovite konkurence, ob upoštevanju okoliščin, ki jih navede in analizira v obrazložitvi. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila ključna okoliščina za presojo tržni delež kot takšen. Izpolnjeni pogoji in obveznosti, ki jih je določila tožena stranka, naj bi zagotovili skladnost sicer nedopustne koncentracije s pravili konkurence. Ker pa ni bila narejena analiza oziroma tržni preizkus pogojev, ni izkazana njihova učinkovitost, posledično pa v odločbi manjkajo tudi ustrezni razlogi v tej zvezi, saj ni, ob smiselnem upoštevanju Navodila o prilagoditvah koncentracije, argumentirano ugotovljeno, da zagotavljajo trajno rešitev konkurenčnega problema, ki izhaja iz priglašene koncentracije, da ne ustvarjajo novega konkurenčnega problema, da so učinkoviti in hitro izvršljivi in da po uveljaviti ne zahtevajo dodatnega nadzorovanja. Kolikor se zahteva zgolj njihovo "ustrezno" izpolnjevanje, so posamezni pogoji nedoločni, nekateri so neprecizni v formulaciji, realizacija nekaterih pa je odvisna, ne le od bodočih, ampak tudi v celoti negotovih okoliščin, na katere priglasitelj nima odločilnega vpliva, kar vse se utemeljeno izpostavlja kot nepravilnost, ki je v nasprotju z zakonsko zahtevo po določnosti in uresničljivosti pogojev, ki se nalagajo z upravno odločbo.
ZUP člen 171, 171/1. Pravilnik o evidencah in dokumentaciji izobraževanja odraslih člen 27, 27/1.
strokovni izpit
Tožena stranka bi morala upoštevati, da Pravilnik o evidencah in dokumentaciji v izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 32/00) določa, da je potrebno sprožiti sodni postopek zaradi razveljavitve ocene in izdanega spričevala, na to opozarja tudi Inšpektorat RS za šolstvo in šport v svojem dopisu oziroma mnenju. Ker citirani Pravilnik izrecno določa pristojnost upravnega sodišča pri ugotavljanju utemeljenosti razveljavitve ocene in izdanega spričevala, je zato tožena stranka neupravičeno sledila mnenju Inšpektorata RS za šolstvo in šport in sama odvzela verodostojnost obeh spričeval tožnice.
Po besedni in pomenski razlagi 16. člena ZOro-1 je razvidno, da je zakonodajalec pojem zanesljivosti zaostril oziroma postrožil v 2. odstavku 16. člena ZOro-1, ker navaja, da "posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv če..." Zakonodajalec tako loči zanesljivost oziroma nezanesljivost na katero se lahko sklepa (1. odstavek) in na primer, ko posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv (2. odstavek 16. člena ZOro-1). Tako opredeljena zanesljivost oziroma nezanesljivost pa ne dopušča združevanja posameznih elementov oziroma sestavin iz 1. in 2. odstavka 16. člena ZOro-1, kot je to storil organ prve stopnje v izpodbijani odločbi.
Pristojni organ mora zadevo, v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP, presoditi v vsebinskem pogledu, pri čemer mora v obrazložitvi navesti, zakaj šteje, da je zadeva očitno neutemeljena.
prevrednotenje ob podržavljenju dane odškodnine - odškodnina za podržavljeno premoženje
Ob podržavljenju dana odškodnina se v denacionalizaciji upošteva v kolikor preseže 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Če odškodnina preseže vrednost nepremičnine, se denacionalizacijski zahtevek zavrne na podlagi 72. člena ZDen, v kolikor je upravičenec ni pripravljen vrniti.
Zakon o zadrugah ne zahteva, da bi bilo premoženje nekdanjih zadrug podržavljeno na podlagi akta ali ukrepa državnega organa (kot Zakon o denacionalizaciji), temveč z namenom, da se zadrugam vrne nekdanje zadružno premoženje, omogoča vrnitev, če je bilo premoženje po 9. 5. 1945 na kakršenkoli način brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike.
ZDS člen 9, 9. ZUP člen 263/1, 263/2, 261, 261/1, 263, 263/1, 263/2, 261, 261/1, 263.
obnova postopka po uradni dolžnosti - obnova postopka
Organ, pristojen za obnovo postopka, je po določbi 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, kot to v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pravilno in skladno s prakso Upravnega sodišča, ugotavlja tožena stranka. Rok za obnovo postopka teče torej od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti davčni urad, pristojen za obnovo postopka.
ZDavP člen 123a, 123a. ZUP člen 263, 263/1, 263/2, 263, 263/1, 263/2.
obnova postopka - dohodnina
Davčni organ je pri odmeri dohodnine vezan na višino dobička, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala. Navedeno velja tudi za odmero dohodnine v obnovljenem postopku. Novo dejstvo in nov dokaz kot podlaga za obnovo postopka odmere dohodnine je po navedenem izkazana verjetnost, da bo zavezancu izdana odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala, po kateri bo ugotovljen dobiček, drugačen od tistega, ki je bil ugotovljen v prvotnem postopku in upoštevan v postopku odmere dohodnine. Ta verjetnost pa je po presoji sodišča izkazana šele, ko je zaradi verjetne izkazanosti dejanske podlage za obnovo postopka odmere davka od dobička iz kapitala, ki jo v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, izkazana verjetnost, da za izdajo drugačne odmerne odločbe ni procesnih ovir.
davčna olajšava - uveljavljanje davčne olajšave - davek od dohodka iz dejavnosti
V obravnavanem primeru med strankama tudi ni sporno, da je tožnik zavezanec za davek od dohodkov iz dejavnosti, ki ni dolžan voditi poslovnih knjig na način, kot je predpisan za gospodarske družbe in se mu zato davek iz dejavnosti odmeri na podlagi davčne napovedi, skladno z določbami 163. do 169. člena ZDavP (poglavje 4. - Davek od dohodkov iz dejavnosti, podpoglavje b) - Odmera na podlagi davčne napovedi). Ker gre v 153. členu ZDavP za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica strank do uveljavljanja davčne ugodnosti ugasne, tožnik pa se nesporno uvršča med davčne zavezance, ki morajo zaradi odmere davka od dohodkov iz dejavnosti vložiti davčno napoved, tožnik z ugovori, v katerih se sklicuje na druge procesne določbe ZDavP, po katerih se lahko olajšave uveljavlja do izdaje odmerne odločbe, ne more uspeti.
Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.
Vodenje poslovnih knjig, izkazovanje prihodkov in odhodkov skladno s SRS zagotavlja pravilno časovno vključevanje prihodkov in odhodkov posameznega obračunskega obdobja. Prav ima po navedenem tožena stranka, ko ugotavlja, da zakon smiselno ne dopušča obravnavanja dobička kot prejemka iz več let, saj mora davčni organ v osnovo za dohodnino všteti le višino dobička, ki je ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ta pa se, kot že navedeno, ugotavlja na podlagi prihodkov in odhodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, za katerega se davek odmerja. V postopku odmere dohodnine dobička iz dejavnosti torej tudi po presoji sodišča ni mogoče uveljavljati kot dohodke od dela, ki jih je zavezanec ustvarjal dalj kot eno leto oziroma kot dohodke, ki izvirajo iz več let in s tem uporabe določbe drugega in tretjega odstavka 13. člena ZDoh.
V svoji odločbi Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 je Ustavno sodišče RS dalo napotek (točka 10 obrazložitve), da mora upravni organ upoštevati, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen vsebuje domnevo nelojalnosti, ki pa je izpodbojna. Posebej pa je izpostavilo, da mora upravni organ pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti pri tožniku upoštevati tudi njegovo takratno starost. Ob upoštevanju takšne obrazložitve in napotil Ustavnega sodišča RS ne more biti pravilno stališče tožene stranke, da se v zvezi s takratno mladoletnostjo tožnika opira le na besedilo 3. odstavka 63. člena ZDen, ki v zakonskem besedilu ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami. Ustavno sodišče RS je upravnemu organu naložilo, da mora na podlagi presoje vsakega dokaza, ki ga predlaga tožnik in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem ali je tožnik dokazal, da nelojalnost pri njem ni obstajala in pri tem upoštevati njegovo takratno starost.Tožena stranka zaključuje, da je tožnik navedel pri dokazovanju svoje lojalnosti dejstvo, da je obiskoval osnovno šolo v Radencih in da je s tem izpolnjeval svojo državljansko dolžnost in da s tem ne more izpodbiti domneve nelojalnosti, vendar pa se pri tem tožena stranka ni opredelila do tožnikove starosti v času druge svetovne vojne, prav tako pa tudi ni upoštevala stališča, da se nelojalno ravnanje tožnikove matere ne more enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem samega tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS št. 293/01, Uradni list RS, št. 7/02, 10. točka obrazložitve). Prav tako tožena stranka napačno veže ugotovitev, da je tožnik kot mladoletna oseba sledil nemški narodnosti svojih staršev, na ugotovitev glede domneve nelojalnosti, ker mora vsaka oseba imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti individualno ne glede na svoje prednike (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-461/01, Uradni list RS, št. 7/02, točka 8 obrazložitve).
Zavezanec za vrnitev lahko postavitev skrbnika za poseben primer (določitev več skrbnikov) uspešno izpodbija le, če bi bila zaradi tega izpolnitev njegove obveznosti po denacionalizacijski odločbi onemogočena ali otežkočena.
ZUP člen 164, 164/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.
denacionalizacija kmetijskega zemljišča - vrednotenje kmetijskega zemljišča - zemljiški kataster kot uradna evidenca - uveljavljanje drugačne dejanske rabe zemljišča kot izhaja iz uradne evidence
Po Odloku - 2. člen - se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Ker uradno evidenco podatkov o vrsti rabe in katastrskem razredu za zemljiške parcele predstavlja zemljiški kataster, potrdilo katastrskega organa s temi podatki predstavlja javno listino. Resničnost podatkov take javne listine, če se ti ujemajo s podatki uradne evidence, je mogoče izpodbijati v posebnem postopku, ki velja za vzpostavitev in spreminjanje podatkov o teh dejstvih v uradni evidenci, ali na način, kot bi bilo mogoče izpodbijati resničnost podatkov v posebnem postopku. Po pravilih, po katerih se ureja zemljiški kataster, se podatek o vrsti rabe lahko spremeni ali izpodbija na podlagi izkazane drugačne dejanske rabe od evidentirane.