Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 49, 49/1.
nagrada izvedencu - zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - obseg dodatne dokumentacije - povečanje nagrade - uporaba strokovne literature v tujem jeziku - posebno specialistično strokovno znanje
Za priznanje povečanja nagrade zaradi uporabe posebnega specialističnega strokovnega znanja mora izvedenec pojasniti za katero znanje gre, to specialistično znanje pa mora tudi biti “nadstandardno” oziroma posebno glede na siceršnjo stroko izvedenca. Če bi sprejeli zgolj razlago izvedenca, kot jo je podal glede svojega posebnega specialističnega strokovnega znanja v stroškovniku, bi moralo sodišče cenilcem ekonomske stroke - ocenjevalcem vrednosti podjetij vedno priznavati dodatek za posebno specialistično strokovno znanje zgolj zato, ker so ocenjevalci vrednosti podjetij, to pa bi pomenilo neenako obravnavanje izvedencev oziroma cenilcev.
Postavitev izvedenca gradbene stroke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi postavilo, je predlagala tožena stranka, tožeča stranka pa takemu dokaznemu predlogu ni nasprotovala, temveč je sodišču tudi sama predlagala, na katera sporna vprašanja naj odgovori izvedenec. Umik dokaznega predloga s strani tožene stranke in v taki situaciji takojšna zahteva tožeče stranke na postavitev izvedenca, ne pomeni, da je tožeča stranka ta dokaz predlagala prepozno.
OZ člen 131, 352, 352/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska terjatev – zastaranje odškodninske terjatve – premoženjska škoda – sukcesivno nastajajoča škoda – začetek teka subjektivnega zastaralnega roka – skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu – imisije – škoda zaradi gradnje – predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – kršitev metodološkega napotka – dokazna ocena
Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi oškodovanec, ob ravnanju s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ni treba, da se oškodovanec seznani z natančnim zneskom škode, temveč zadošča, da ima podatke, na podlagi katerih lahko ugotovi in zazna obseg škode.
OZ člen 131, 131/1, 168, 168/1, 168/3, 174, 174/1, 179, 179/1. ZPP člen 8, 243, 247.
odškodninska odgovornost – vzročna zveza – povrnitev nepremoženjske škode – povrnitev premoženjske škode – odškodnina za strah – primarni strah – sekundarni strah – skaženost – zmanjšanje življenjske aktivnosti – predhodne zdravstvene težave – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – dokazovanje z izvedenci – povrnitev stroškov zdravljenja – priporočene zdravstvene storitve – izgubljeni dobiček – pomoč tretje osebe
Prvi tožnik je bil pri drugem tožniku zaposlen. Od drugega tožnika je lahko zahteval plačilo plače. Če drugi tožnik prvemu tožniku ni plačeval plače, bi lahko prvi tožnik od drugega tožnika zahteval plačo. Če je kljub zahtevku ni prejemal, je bil drugi tožnik tisti, ki je kršil svoje pogodbene obveznosti. Za takšno kršitev pa povzročitelj prometne nesreče in zavarovalnica ne moreta biti odgovorna.
ugotovitvena tožba – pravni interes – napotitev na pravdo – obseg zapuščine – spor o obsegu zapuščine – darilo
Dejanska ugotovitev, da sta tožnika sporno nepremičnino dobila v dar od zapustnika, ne pa od matere, ne narekuje zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev, da nepremičnina ne sodi v zapuščino, pač pa podlago, da zahtevku sodišče ugodi. Nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, namreč tudi v primeru, da jo je tožnikoma podaril zapustnik, ne spada v njegovo zapuščino. Obstoj veljavnega pravnega posla (to je darilne pogodbe) to izključuje. Povedano drugače: vprašanje, kdo je bil darovalec, na ugotovitev, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino zapustnika, sploh ne more vplivati. To seveda jasno kaže, da tožnika (vsaj glede na tožbene trditve) za vložitev tožbe z zahtevkom kot sta ga postavila, interesa pravzaprav nista imela, vendar pa se ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče z vprašanjem pravnega interesa za tožbo (s takšnim zahtevkom) ni smelo ukvarjati, saj sta bila na pravdo napotena s sklepom zapuščinskega sodišča (181. člen ZPP).
Že zato, ker je bila s pogodbo izrecno in v korist tožeče stranke spremenjena prav določba o superrabatu, se tožeča stranka na ustaljen način poslovanja po prejšnji pogodbi ne more uspešno sklicevati. Izkazati bi morala, da sta stranki hkrati s sklenitvijo pogodbe ali po njeni sklenitvi pogodbo spremenili tako, da ima tožeča stranka v vsakem primeru pravico do bonitete. Šele v takem primeru bi imela tožeča stranka zahtevek na izplačilo bonitete.
ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 301, 301/8.
zavrženje tožbe – pravni interes – postopek osebnega stečaja – prijava terjatve v stečajnem postopku – priznana terjatev
Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa jo je priznal. To pomeni, da je o terjatvi, ki je predmet tega pravdnega postopka, že pravnomočno odločeno v postopku osebnega stečaja nad toženko. S tem je prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje te pravde (8. odstavek 301. člena ZFPPIPP).
Ugotovljeno je bilo, da so se dediči dogovorili, da toženka uporablja, živi v hiši do svoje smrti in to neodplačno. Tak dogovor ni mogoče opredeliti kot prekarij. Za prekarij gre, kadar se raba stvari prepusti neodplačno, bistveno pa je tudi, da je dano dovoljenje do preklica, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo.
Vprašanje, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča, je predhodno vprašanje, o katerem mora - ker v upravnem postopku o tem ni bilo odločeno - odločiti sodišče. Gre za pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti upoštevajoč pravila, ki so jih upravni organi v času pridobitve upoštevali v upravnih postopkih, ki so se vodili na zahtevo uporabnikov za določitev funkcionalnega zemljišča. Ker je bilo funkcionalno zemljišče v konceptu družbene lastnine podlaga za oblastveno prisvajanje (določanje pravice uporabe), njegovega obsega takratna praksa ni razlagala ekstenzivno; zlasti ko je bilo to zemljišče fizično ločeno od stavbe.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076381
SZ-1 člen 25, 25/4, 30, 30/1. OZ člen 197. ZPP člen 212, 214, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
spor majhne vrednosti – stroški upravljanja večstanovanjske stavbe – upravnik – stroški računa za sanacijo fasade večstanovanjske stavbe – protispisnost – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (1. odstavek 30. člena SZ-1). Plačilo stroškov upravljanja je torej njihova obveznost, ki temelji na zakonu. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da sodijo stroški sanacije fasade med stroške upravljanja oziroma vzdrževanja večstanovanjske stavbe (4. odstavek 25. člena SZ-1).
dogovor o skupni gradnji – soglasje – ustno dovoljenje – stroški postopka – ugotovitev vrednosti vlaganj – pripoznava zahtevka
Bolj od tega, da ni razvidno, kdaj naj bi tožnika to v postopku na prvi stopnji navajala, je pomembno to, da soglasje za izdelavo oziroma gradnjo (samo za sebe) še ne pomeni obstoja dogovora, ki naj bi vodil do stvarno-pravnih sprememb (nič od tega pa pritožnika ne navajata).
ZGD-1 člen 512. ZPP člen 205, 207, 208. ZNP člen 37.
pravica družbenikov do vpogleda in informacij – vpogled v poslovne knjige – status družbenika – prekinitev postopka – začetek stečajnega postopka – prevzem postopka – pravni interes predlagatelja
Predlagatelju status družbenika zaradi začetka stečajnega postopka nad nasprotnim udeležencem ni prenehal, zato je kljub tej okoliščini ohranil procesno in materialnopravno legitimacijo za uveljavljanje svoje članske pravice do informacij in vpogleda.
Res je ena izmed posledic začetka stečajnega postopka tudi v tem, da nadzor družbenikov nad družbo v smislu kontrole njenega poslovanja preneha, saj je stečajni postopek namenjen prenehanju družbe in poplačilu upnikov; za nadzor nad tem procesom pa družbeniki nimajo nobenih pooblastil. Stališču o pomanjkanju pravnega interesa predlagatelja bi torej bilo mogoče pritrditi, če obstajajo okoliščine za sum, da se za zahtevo predlagatelja po vpogledu v zadeve družbe skriva namera po preiskovanju in kontroli dela stečajnega upravitelja. Vendar sodišče prve stopnje okoliščin, ki bi utemeljevale takšen zaključek, ni ugotovilo, iz predlagateljevih trditev pa tudi ne izhajajo.
SPZ člen 118, 118/2. SZ-1 člen 2, 2/5. OZ člen 70, 130, 130/1, 271, 271/2, 274, 275, 344, 347, 355, 355/1, 355/1-1, 355/1-6, 365, 381, 421, 421/1.
upravnik – stroški upravljanja in obratovanja – zastaranje terjatev upravnika poslovne stavbe – občasne terjatve – zastaralni rok – izenačitev pravnega položaja – pretrganje zastaranja – vložitev predloga za izvršbo – subrogacija po zakonu – pravni interes – cesija – cessio legis – prehod terjatve – razmerje med prevzemnikom in dolžnikom – zakonske zamudne obresti – procesne obresti
Posledica pravila, da se položaj dolžnika zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, je, da na tek zastaralnega roka ne vpliva okoliščina, da je izpolnitelj upniku morebiti izpolnil z nekajmesečno zamudo. Sicer bi s tem prihajalo do podaljševanja zastaralnega roka v breme etažnih lastnikov, kar pa ni dopustno. Morebitna kasnejša izpolnitev ima tako posledice le na prehod pravic na izpolnitelja, ne pa na zastaralni rok, ki je dotlej že potekel. Zato je pravno nepomembno, ali je tožeča stranka (upravnik) toženi stranki (etažnemu lastniku) mesečne razdelilnike pošiljala redno. Prav tako je nepomembno, kdaj je tožeča stranka s strani tretjega izstavljeni račun dejansko plačala. Terjatev tretjega (dobavitelja) je namreč nastala s tem, ko je ta dobavil blago ali opravil storitve za nepremičnino (električno energijo, vodo, ipd.) in takrat začne teči tudi zastaranje, upravnik pa z izpolnitvijo le vstopi v pravni položaj svojega prednika - etažnega lastnika.
ZVPSBNO člen 20, 20/6, 21 člen. ZPP člen 25, 25/1, 32.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – uveljavljanje premoženjske škode po ZVPSBNO
Ker ZVPSBNO kot specialni predpis ne določa posebnih pravil o stvarni pristojnosti za zahtevke za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se stvarna pristojnost določi glede na splošna pravila ZPP o stvarni pristojnosti.
Šele po izdaji mnenja (ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo) je druga tožena stranka ugovarjala, da M.G. ni sodni izvedenec, ampak le sodni cenilec, zato ne bi smel biti imenovan za izvedenca in njegovo mnenje nima teže izvedenskega mnenja ter se ne more uporabiti kot dokaz. Pritožba z vztrajanjem pri tem stališču (ki mu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo) ne more uspeti. Prvič, ker je seznam sodnih izvedencev objavljen na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in bi na dejstvo, da M.G. ni v seznamu sodnih izvedencev lahko druga tožena stranka opozorila že ob prejemu sklepa o njegovi postavitvi za izvedenca; kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora stranka, skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. In drugič, drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ker je ta določba le instrukcijska, sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je M.G. ustrezno strokovno usposobljen (po izobrazbi je inženir gradbeništva, ima opravljen strokovni izpit in pooblastilo za odgovornega vodjo del, odgovornega vodjo gradbišča za zahtevne, manj zahtevne in enostavne objekte, ima večletne izkušnje v gradbeništvu, za sodišča je izdelal preko 40 cenilnih mnenj, pri čemer je šlo za naloge, ki so od njega zahtevali tudi raziskavo stvari), ni pa sporno, da je kot sodni cenilec imenovan, med drugim, za področje gradbeništvo – komunala.
razlaga oporoke – vsebina oporoke – namen oporočitelja
Z razlago vsebine oporoke ni dopustno dopolnjevati. Ker v oporoki ni zapisa, da zapustnica razpolaga z vsem svojim premoženjem, ali da njena poslednja volja, poleg razpolaganja s premičnim in nepremičnim premoženjem, vključuje tudi razpolaganje z drugimi oblikami premoženja, je pravilna razlaga, da je zapustnica razpolagala s premičnim in nepremičnim premoženjem.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083091
OZ člen 39, 40, 50, 86, 564. ZD člen 55. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pogodba o preužitku – navidezna pogodba – darilo – nedopusten nagib – aleatorna pogodba – ničnost – prikrajšanje nujnega deleža – očitno nesorazmerje dajatev – zahtevek za vrnitev darila – vračunanje daril v dedni delež (kolacija) – običajna manjša darila
Ker obračunski pristop v primeru pogodbe o preužitku ne pride v poštev in ker se s tožbo ne zahteva razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, v tej pravdi ni odločilno vprašanje, katere pogodbene obveznosti točno in v kakšni vrednosti je prva toženka po sklenitvi sporne pogodbe pa do smrti zapustnika izpolnjevala. Neizpolnjevanje prevzetih obveznosti s strani prve toženke po sklenitvi sporne pogodbe bi sicer lahko kazalo na darilni namen pogodbenikov v fazi sklenitve sporne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prva toženka (vsaj določene) obveznosti po pogodbi izpolnjevala.
Nepravnomočnost sodbe, v zvezi s katero je bila izdana dopolnilna sodba, nima vpliva na pravnomočnost in izvršljivost dopolnilne sodbe. Enako bi namreč veljalo tudi v primeru, če bi bilo o vseh tožbenih zahtevkih odločeno z eno sodno odločbo. Tudi ta bi namreč lahko bila le delno pravnomočna.
Ker je s sodbo ugotovljeno, da je pogodba razdrta, se ni mogoče sklicevati več na načelo sočasnosti izpolnitve. Prvi pogoj za uspešno uveljavljanje ugovora neizpolnitve je namreč ta, da dejansko obstajata vzajemni pogodbeni zavezi, ki ju je treba sočasno izpolniti, vendar ti zaradi razdrtja prodajne pogodbe ne obstajata (več).