CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.
ZASP člen 90, 174, 174/2. OZ člen 9. ZPP člen 436. ZIZ člen 62, 62/2.
izrek sodbe v sporih začetih na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - avtorska pogodba - pogodba o naročilu avtorskega dela - pogodba o naročilu - pogodbena obveznost - priprava programa - izpolnitev pogodbe - avtorsko delo - zakonska domneva - avtor - razlogi za neizpolnitev obveznosti - neplačilo avtorskega honorarja - avtorsko nadomestilo
Avtorska dela uživajo pravno varstvo, tudi če niso zavarovana. Vendar pa registracija po določilu drugega odstavka 174. člena ZASP ustvarja dvojno domnevo, in sicer da gre za avtorsko delo in da avtorske pravice pripadajo tisti osebi, ki je v registru označena kot avtor. Zgolj s posplošenimi navedbami, da registrirano delo (nedvomno) ne predstavlja avtorskega dela, saj v njem ni nič individualnega in ustvarjalnega, toženka te domneve ne more izpodbiti.
Pravočasno oddana programska shema je tožnikovo avtorsko delo in osnova za nadaljnje dogovarjanje o vsebini programa, kar je glede na naravo televizijskega dela običajno in je bilo predvideno tudi v sami pogodbi. Zgolj nujno sodelovanje s toženkinimi zaposlenimi ter preoblikovanje prvotne sheme, pa ne pomeni, da tožnik svojih pogodbenih obveznosti ni opravil. Končni izdelek ima zato sicer lahko več avtorjev, a to na izpolnitev toženkine pogodbene obveznosti ne vpliva.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00040777
ZIL-1 člen 47, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. ZIZ člen 38, 239. URS člen 14, 22, 23.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - kršitev intelektualnih pravic - blagovna znamka - figurativna znamka - znamka z ugledom - vizualna primerjava - verjetnost zmede v javnosti - težko nadomestljiva škoda - neizvršljiv predlog
Verjetnost zmede, ki jo mora sodišče pri presoji vizualne podobnosti upoštevati vsekakor prevlada nad slušno podobnostjo.
V zvezi s prekrivanjem dveh elementov, ki nimata razlikovalnega učinka in sta opisna, to je beseda TOWEL in besedna zveza TO GO, je treba ugotoviti, da se takšni znamki, kjer obstajajo še dodatni, četudi ne prevladujoči elementi, ne moreta šteti za podobni.
Upnik zatrjuje, da njegova znamka ni le figurativna, temveč figurativna znamka z besednim elementom. Ne glede na to, pa ima nesporno upnik zaščiteno le figurativno znamko oziroma sestavljeno znamko, kar sicer povsem jasno pripelje le do varstva zgolj določene kombinacije elementov (besednih in slikovnih skupaj), ne pa tudi do varstva samega opisnega elementa, ki je del te kombinacije.
Niso utemeljene pritožbene trditve, da se težko nadomestljiva škoda izraža s tem, da je upnik primoran konkurirati nekomu, ki je globalna multinacionalna družba z lastno distribucijsko, prodajno in marketinško infrastrukturo in visokimi finančnimi možnostmi. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da bi sodišče moralo upoštevati, da se blago ne trži le na slovenskem trgu, ampak ga tržijo tudi številne druge tuje družbe iz skupine S. na tujih trgih.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da del predlagane začasne odredbe, s katerim naj bi sodišče dolžniku naložilo, da pozove ostale družbe v skupini S., da prenehajo s svojimi dejanji, ni izvršljiv. Dolžnik namreč ne more vplivati na ravnanje drugih samostojnih gospodarskih družb. Dolžniku ni mogoče naložiti dejanja, ki ga ne more opraviti in mu zagroziti z denarno kaznijo, če bo kršil izdano začasno odredbo.
kabelska retransmisija glasbenih del - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - spor zaradi plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - tarifa SAZAS - zakonske zamudne obresti - običajen avtorski honorar - plačilo odvetniških stroškov - zastaranje
Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in utemeljilo materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039950
ZASP člen 129, 130, 130/1, 130/2, 145, 146, 146/1, 146/1-6, 146/1-7, 147, 147-1, 151, 151/3, 154, 154/2, 156, 156/4, 157, 157/4, 157/7, 159, 159/3, 159/4, 168, 168/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 5. ZKUASP člen 4, 9, 30.
javno predvajanje fonogramov - pogodba z avtorjem - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - tarifa Zavoda IPF - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje pravic - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov - obvezno kolektivno upravljanje - skupni sporazum o višini nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - kršitev materialnih sorodnih pravic - povrnitev škode in civilna kazen
Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP.
Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno.
Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako slovenskih kot tujih, avtorjev iz članic EU in drugih). Kot izhaja iz določila tretjega in četrtega odstavka 159. člena ZASP, so RTV organizacije in uporabniki varovanih del tisti, ki morajo kolektivni organizaciji mesečno sporočati podatke o uporabi teh del in ne obratno.
Tožnica ima mandat v svojem imenu in za račun avtorjev opravljati naloge iz 147. člena ZASP že na podlagi zakona. To pravico in dolžnost ima tudi v primeru, če posamezni avtorji z njo ne sklenejo pogodbe (tretji odstavek 151. člena ZASP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00039739
ZASP člen 103, 128, 128/2. Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih člen 2b. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) člen 2a, 3a. ZPP člen 115.
avdiovizualno delo - fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - sodna praksa - glavna obravnava v odsotnosti stranke
Kratki glasbeni filmi spadajo med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, jasno določa drugi odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.
ZASP člen 11, 11/1, 12, 12/1, 17, 18, 19, 169. OZ člen 179.
odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - odškodnina za duševne bolečine - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina - TV oddaja - koncept televizijske (TV) oddaje - avtorsko delo - kršitev avtorskih pravic - kršitev materialnih avtorskih pravic - moralna avtorska pravica - pravica do prve objave - soavtorstvo - aktivna legitimacija - stvarna legitimacija - domneva kdo je avtor - uporabnik avtorskega dela - obseg in višina škode - presoja višine odškodnine - porušeno duševno ravnovesje - dokazna pravila - načelo proste presoje dokazov
Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.
OZ člen 198, 346, 352. ZASP člen 81, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/5.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - višina avtorske odmene - javno priobčevanje glasbenih del - tarifa SAZAS - zastaranje
Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00037774
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
stvarna pristojnost sodišča - ugovor stvarne pristojnosti - spor iz delovnega razmerja - spor o pravici iz intelektualne lastnine - industrijska lastnina - pogodbeno razmerje - razveljavitev pogodbe - razveljavitev sporazuma - sklenjena izvensodna poravnava - nagrada za izum - prevara - povrnitev škode
Tožeča stranka izpodbija pogodbeno razmerje ter vtožuje plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izpodbijanega pogodbenega razmerja, zaradi česar predmetna zadeva ne sodi med primere iz 5. člena ZDSS-1.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VSL00038662
ZGD-1 člen 17, 23, 23/1, 23/2. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-c. ZSReg člen 19. ZNP-1 člen 42.
sodni register - tožba za opustitev uporabe in izbris firme - firma - firma (razlikovalni del) - blagovna znamka - zaščitena blagovna znamka - kršitev znamke - zmeda na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovanje
Sicer drži, da beseda RED, ki jo povprečni potrošnik razume, ker je angleški jezik v Sloveniji prisoten do te mere, da je temu tako, ni močan distinktivni element v sestavini firme. Vendar se te besede ne sme ločiti od besede WISTTON. Zmotno je pritožbeno stališče, da je dopustno pri presoji podobnosti firme in znamke narediti izsek iz celotnega fantazijskega dela firme ozira črk firme subjekta vpisa in jo primerjati z blagovno znamko WINSTON.
Pri presoji podobnosti celotnega fantazijskega dela firme subjekta vpisa (WISTTONRED) z registriranimi znamkami nasprotnega udeleženca (Winston) in ne le dela fantazijskega dela firme, fantazijski del firme WISTTONRED že na prvi pogled vizualno, fonetično in pomensko ni podoben znamki WINSTON oziroma Winston. Zato sporna firma ne bo povzročila zmede na trgu, tudi ob dejstvu, da je potrošnik znamke Winston kadilec, katerega sodna praksa označuje kot nadpovprečno pozornega kupca svoje znamke cigaret.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038928
ZKUASP člen 45. ZASP člen 156. ZPP člen 7, 212, 285. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006) člen 1.
javna priobčitev neodrskih glasbenih del - neupravičena uporaba avtorskih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - višina nadomestila - obseg uporabe - varovana avtorska dela - avtorsko nevarovana dela - tarifa - tarifa SAZAS - razlaga tarife - vsebina - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
V času izvedbe prireditve je ZKUASP v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je ZASP v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih).
Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano pri tarifni postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), je na strani tožnika, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Slednji mora izkazati, kako je pri tej postavki navedeno razmerje upoštevano. S sklicevanjem na postavko zabavne glasbe, ki za priobčevanje zabavne glasbe določa nadomestilo 10 % od ustvarjenih prihodkov, pa tožnik tega, ali je pri postavki resne glasbe razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli izkazano, ne izkazuje, ker gre za različni vrsti glasbe. Materialno pravno mora biti razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli namreč upoštevano pri tarifi za istovrstno obliko avtorskih del, torej v tem primeru pri klasični glasbi. Poleg tega je tožnik toženki priznal 50 % popust, vendar pa ni obrazložil, po kakšnih kriterijih je bil popust priznan. Glede tega dejstva bi sodišče moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj pojasni, na čem temelji priznan popust tožnika.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037718
ZGD-1 člen 13, 21, 21/1, 23, 23/2, 27, 27/3, 27/4. ZIL-1 člen 42, 47, 48, 48/1, 58, 58/1. ZKme-1 člen 69. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/3.
tožba za opustitev uporabe in izbris firme - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - test reverzibilnosti - uporaba firme - varstvo firme - načelo izključnosti firme - razlikovanje firme - kolektivna blagovna znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek znamke - besedna znamka - primernost znaka za razlikovanje - zmeda na trgu - geografsko poreklo
Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.
Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.
V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.
Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038056
ZPP člen 286, 337. ZASP člen 81.
kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - avtorsko delo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - cena - prihodek - pravočasne trditve - navedba dejstev in predložitev dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo - pritožbene novote - nove trditve v pritožbi
Tožena stranka v pritožbi izpodbija (le) ugotovljene prihodke uporabnika in navaja, kakšne prihodke je imel bar po posameznih letih. Ne navede, zakaj teh navedb ni podala že prej, med postopkom. Skladno z določilom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
V skladu z določilom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti od prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038681
ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3, 157. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 45/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 346, 347, 352. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. ZPP člen 154, 154/1, 154/2.
kabelska retransmisija glasbenih del - operaterji javnih telekomunikacijskih omrežij - avtorsko nadomestilo - določitev višine nadomestila - primerno nadomestilo - avdiovizualno delo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - običajno plačilo - primerna tarifa - pravna praznina - sklepčnost tožbe - deljiva terjatev - pristojnost sodišča - neenako obravnavanje - zastaranje terjatve - zastaralni rok - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - zavrnitev dokaznega predloga - nedobroverni pridobitelj - tek zakonskih zamudnih obresti - stranska terjatev
Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Po naravi gre za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Takšna je ustaljena sodna praksa.
V postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije gre za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU.
Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. Izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med SAZAS in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00037645
OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 45/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 267.
kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - avtorsko nadomestilo - varstvo avtorskih pravic - kolektivno upravljanje avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - veljavnost tarife - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - običajno plačilo - licenčna analogija - pogodbeno dogovorjena cena - tarifa SAZAS - zastaranje - občasna terjatev - sklepčnost tožbe - deljiva terjatev - enotna sodna praksa - obrazloženost sodbe - pravni standard - metoda izračuna - tek zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti
Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja).
Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna.
Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.
Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038790
ZIL-1 člen 3, 42, 42/1, 47, 47/1, 47/2, 47/2-b, 48, 48/1, 48/1-a, 48/1-d, 82, 82/2, 82/2-c, 121, 121/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 1, 9, 9/3, 9/3-a, 9/3-b, 212, 212/2. ZPP člen 199, 199/1.
kršitev blagovne znamke - tožba zaradi kršitve pravic - znamka - pravice iz znamke - kršitev pravic iz znamke - verjetnost zmede v javnosti - stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo
Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka.
Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega.
Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim je opremljeno zaseženo blago.
V primeru, ko znamke tožeče stranke vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave, je napis DURRES prevladujoč v vseh razsežnostih in kot najbolj distinktiven element znaka na zaseženem blagu v očeh končnih potrošnikov vinjaka ustvari drugačen vtis znakov iz prav vseh preostalih znamk tožeče stranke.
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga, se pravi glede proizvajalca ali dobavitelja blaga. Tožeča stranka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vinjak sodi med proizvode široke potrošnje, katerega kupuje odrasla, lahko tudi starejša populacija.
Stranska intervenientka (proizvajalec) je registrirala svojo firmo v letu 2001, to je več let pred prijavo katere koli znamke tožeče stranke. To pa ji daje podlago za njeno uporabo, ne samo na podlagi 124.c člena ZIL-1, ampak tudi na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU. Tudi po splošno uveljavljenih pravilih, ne more kdo, ki je kasneje registriral znak kot blagovno znamko nekomu, ki je pred njim začel uporabljati firmo in označevati svoje blago s firmo, prepovedati njene uporabe.
Tožeča stranka ne more uveljavljati svojih upravičenj iz registriranih blagovnih znamk zoper osebe, ki uporabljajo pravice in upravičenja, ki so obstajala že pred prijavo znamk. Pri tem ni pomembno, koliko časa je stranska intervenientka uporabljala znak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00035932
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 33, 60. ZASP člen 81, 156. ZKUASP člen 44, 44/5, 45, 53. OZ člen 193, 336, 336/1. ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
avtorski honorar - nadomestilo za uporabo glasbe - retransmisija glasbenih del v TV programih - določitev tarife za uporabo avtorskih del - višina nadomestila - pristojnost sodišča - pravica do sodnega varstva - pravna praznina - običajni honorar - pravna varnost - neenaka obravnava zavezancev za plačilo nadomestila - neupravičena uporaba - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - zakonske zamudne obresti - nastanek zamude - sodna praksa - načelo pravne enakosti - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - prekoračitev trditvene podlage
Pritožbeno izpodbijanje načina določitve običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del ni utemeljeno, saj se je Vrhovno sodišče RS oprlo na Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil zaradi uporabe analogije pri urejanju podobnih primerov in v izogib arbitrarnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli v Memorandumu.
Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih uporabljiva, ker se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo.
V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
VSL00035481
ZPP člen 111, 111/4. ZASP člen 21, 21/1, 168. OZ člen 425, 425/2.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pobot terjatev - izvenpravdni pobot - materialne avtorske pravice - prenos materialnih avtorskih pravic - avtorsko delo - odplačnost - licenčnina - nadomestilo - uničenje avtorskega dela - odstop terjatve v izterjavo - obstoj terjatve
Avtorsko delo kot stvaritev je nematerialna dobrina oziroma netelesni proizvod. Avtorsko delo sicer lahko postane blago na trgu, vendar pa to ni element, brez katerega avtorsko delo ne bi moglo obstajati. Z uničenjem sredstev za izdelavo navedenega pohištva zato tudi niso prenehala izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) dolžnice oziroma (po prenosu le-teh na podlagi licenčnih pogodb) D. d. o. o. na samem avtorskem delu.
Upniku je bilo z uničenjem sredstev za izdelavo pohištva preprečeno, da bi avtorsko delo dolžnice še naprej reproduciral v telesni obliki, ni pa zaradi tega prenehalo obstajati avtorsko delo dolžnice.
ZIL-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 34/2, 36, 111, 113, 113-a. ZGas člen 8, 8/1, 8/1-4, 31, 31/2. ZGZH člen 8. ZPP člen 212.
model - ničnost - ničnost modela - videz izdelka - nov videz izdelka - seznanjen uporabnik - trditveno in dokazno breme stranke - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme
Če bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju izgleda registriranega modela izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki treba priznati interes za uveljavljanje ničnosti spornih izdelkov, ki jih varuje registriran model.
Sodišče je štelo kot preveč skopo trditveno podlago, da je tožena stranka opozorila le na število gumbov na suknjiču, širino kroja hlač, trak nad plastičnim ščitkom. Glede opisanih razlik je sodišče ocenilo, da model ni niti nov niti videzu celotne uniforme ali pa posameznem izdelku ne dajejo individualne narave.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi pojem seznanjenega uporabnika, ki ga je opredelilo poleg poklicnih gasilcev tudi kot tistega, ki se udeležuje srečanj gasilcev ob raznih prireditvah.
8. člen ZGZH ščiti tudi sestavne dele zastave, ki se je ne sme zavarovati ali uporabljati med drugim kot model.
Značka, ki v dominantnem delu, razen ščita predstavlja podobo gasilske čelade s plamenico in barvno kombinacijo rdeče, modre in bele pa je bil javnosti v obliki identične gasilske čelade in plamenice (ki je vseboval še zlato barvo, ki poudari čelado s plamenico) znan že od leta 1995, to je pred prijavo modela 13. 1. 2003. Opisana gasilska čelada je grb tožeče stranke iz leta 1995, ki ima poseben javni pomen, ki ga je pridobil s posebnim javnim statusom tožeče stranke s spremembo ZGas iz leta 2000, torej pred registracijo značke kot modela tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00034571
ZIL-1 člen 42, 43/1-b, 43/1-c, 43/2. ZPP člen 314.
blagovna znamka - ničnost - delna sodba
Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati pridobljeni razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. To ne more držati že na podlagi besedne uporabe drugega odstavka 43. člena ZIL-1. Le tožena stranka je tista, ki lahko zatrjuje in dokaže dolgotrajno uporabo blagovne znamke in s tem prepreči, da bi sodišče pri presoji absolutnega razloga za zavrnitev znamke upoštevalo, da je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka (točka b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1), ali opisna (točka c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1).
Tožena stranka ni uspela v postopku dokazati, da je povprečen uporabnik storitev in blaga, ki ga je takrat nudila tožena stranka enačil pojma "1A INTERNET" s toženo stranko, kot enim prvih ponudnikov takih storitev v Sloveniji. Sodišče je opravilo presojo tržnega deleža znamke, intenzivnosti, geografskega obsega in trajanja uporabe znamke, višino naložb, ki so jih podjetja namenila promociji.
V luči povezave med znakom ter blagom in storitvami, za katere je bila prijavljena registracija, je treba presojati ali je ta zadostna in natančna ter konkretna, neposredna in razumljiva brez dodatnega razmisleka. Le tedaj so izpolnjeni razlogi za absolutno razveljavitev po točki c prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Če gre za izraze, ki le spominjajo ali namigujejo na nekatere lastnosti blaga ali storitev, navedeni absolutni razveljavitveni razlog ni podan.
Vendar pa beseda "1A" v času prijave ni bila tako pogosto uporabljena beseda kot je beseda "internet". Na podlagi podatkov vsebovanih besed "1A" na dan 1. 1. 2007, ki jih je predložila tožena stranka, sta bili pri URSIL registrirani le dve znamki, ki sta vsebovali tudi besedo "1A".
Čeprav so v zakonskem besedilu točke c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v delu "kakovost" in "geografski izvor" ti besedi enaki, še ne pomeni, da je enak tudi njun pomen. Pri točki c) gre namreč za opisnost glede kakovosti in geografskega porekla, pri točki h) pa glede istega za zavajanje javnosti.
Znamka ima zavajajočo naravo, če se po točki h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 lahko ugotovi obstoj resnične prevare ali dovolj velike nevarnosti prevare potrošnika.