CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054850
URS člen 33. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 52b, 120, 120/4, 120/7. ZPP člen 105, 105/1, 165, 165/4, 214, 214/1, 286b, 292, 297č, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 354, 354/1, 355, 355/1, 358, 358-5. Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Kodificirana različica) člen 12. Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 16.
pravica do zasebne lastnine - blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - razveljavitev blagovne znamke - resna in dejanska uporaba znamke - izbris in razveljavitev znamke - tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe - Nicejska klasifikacija - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - načelo lojalne razlage prava EU
Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052779
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 7. ZPP-E člen 112, 113.
avtorski honorar - plačilo nadomestila in honorarja - javno priobčevanje glasbenih del - uporaba ZASP - denarna kazen - kaznovalna funkcija - organizator prireditve - prijava prireditve - glasbeni koncert - tarifna uvrstitev - exceptio illegalis - kolektivna organizacija avtorjev - izpodbijanje sklepa o izvršbi
Določanje kaznovalne tarife ni dopustno, saj je razlikovanje med uporabniki, ki sklenejo pogodbo s tožnikom oziroma ki prireditev prijavijo in tistimi, ki je ne, nedopustno. Kaznovalna funkcija je namreč pridržana izključno zakonodajalcu. Kolektivna organizacija ne sme nekemu uporabniku zaračunati višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00053258
ZASP člen 5, 101, 141a, 141g.
avtorska pravica - avtorsko delo - pravice izdelovalca podatkovne baze - podatkovna baza - avtorsko delo iz delovnega razmerja - avtorska pravica v delovnem razmerju - obveznost iz delovnega razmerja - akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - neizvedba dokaznega predloga - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054378
URS člen 2, 22, 60. ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198. ZPP člen 212. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - trditveno in dokazno breme - neprimeren dokaz - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051986
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-e, 119, 119/1, 119/1-b, 119/4.
blagovna znamka - prenos blagovne znamke - pravna narava razmerja - pogodba o distribuciji - registracija blagovne znamke - enakost ali podobnost znamk - enakost ali podobnost blaga ali storitev - pravica iz naslova imetništva zaščitene blagovne znamke - prednost starejše znamke - zloraba zaupanja - slaba vera prijavitelja znamke - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nadomeščanje trditvene podlage z izvajanjem dokazov - dokaz z izvedencem - relevantnost dokaza
Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje.
Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka.
Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med strankama tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje.
Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali je v postopku izkazan zakonski dejanski stan po točki b prvega odstavka 119. člena v zvezi s točko e prvega odstavka 44. člena ZIL-1.
Pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054572
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2, II/2-7.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054322
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje terjatve iz naslova obresti - nedobrovernost - civilna kazen po ZASP
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - tarifa SAZAS - neupravičena obogatitev - običajen avtorski honorar - višina honorarja - zamuda - zakonske zamudne obresti - rok za zastaranje
Dejstvo, da tožena stranka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne pomeni, da je riziko nepravočasnega plačila prešel na tožečo stranko. Domet zakonske domneve iz drugega odstavka 158. člena ZASP ni takšen kot prikazuje pritožnica. V primeru neobstoja tarife kolektivne organizacije pogoji za nastop domneve o prenosu pravic za uporabo varovanih del na uporabnika niso podani. V ravnanju tožeče stranke (zaradi vložitve tožbe v letu 2018, za obveznost, nastalo v letu 2014) ni elementov procesne zlorabe, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o njenem koristoljubju zaradi vtoževanja zakonskih zamudnih obresti (za obdobje pred vložitvijo tožbe).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.
Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen.
Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami.
Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj.
Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke.
V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določeno tudi v sedmem odstavku 124. člena ZIL-1 glede varstva zaupnih podatkov strank. Vsi členi se med sabo dopolnjujejo in so sistemsko skladni z 219b. členom ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00050746
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. ZPP člen 212, 286a, 286a/4, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - nesklepčnost zahtevka - pravna narava zahtevka - običajni honorar - začetek teka zamudnih obresti
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
zavarovanje z začasno odredbo - avtorska pravica - trditveno in dokazno breme - eventualna maksima - računalniški program - podatkovna baza - imetništvo avtorskih pravic - avtorsko delo - individualnost avtorskega dela - domneva kdo je avtor - verjetnost kršitve avtorske pravice
ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora.
Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa, za eno od njih vsekakor to pritožbeno ni sporno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049063
OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. ZPP člen 212. ZASP člen 146, 146/1-1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - neupravičena obogatitev - sklepčnost zahtevka - odločanje o pravnomočno odločeni stvari - identiteta spora - zastaranje zahtevka - nedobrovernost
Čeprav mora kabelski operater skladno z ZMed kabelsko retransmisirati tako radijske kot televizijske programe, to skladno z ustaljeno sodno prakso samo po sebi še ne pomeni, da denarno terjatev za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ni mogoče ločiti na del, ki odpade na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, in del, ki odpade na kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih.
S sklenitvijo sodne poravnave v postopku II P 125/2016 pravdni stranki nista uredili pravnih razmerij, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. S sodno poravnavo so bila namreč med pravdnima strankama urejena le pravna razmerja v zvezi s plačilom nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zato odločanje o zahtevku iz tega postopka ne predstavlja odločanja o že razsojeni stvari.
izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - intelektualna lastnina - industrijska lastnina - težko nadomestljiva škoda - nastanek večje škode - pogoj reverzibilnosti - vrnitev v prejšnje stanje
V delu, ko tožnik zahteva odstranitev toženčeve tetovaže in nepreklicno odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov ter njihovo uničenje, ne bi bil izpolnjen pogoj reverzibilnosti.
Sama trditev, da se bo v primeru neizdaje začasne odredbe psihično počutje tožnika še poslabšalo, zaradi svoje pavšalnosti ne omogoča presoje, ali bi bila škoda, ki bi lahko nastala tožniku, težko nadomestljiva.
ZASP člen 28, 32. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 9. OZ člen 193, 299, 299/1, 378, 378/1.
materialne avtorske pravice - dokazi, izvedeni v drugem postopku - tek zakonskih zamudnih obresti - nevezanost na pravno podlago tožbenega zahtevka - intelektualna lastnina - plačilo nadomestila - glasbena avtorska dela
Pravno podlago, na katero se je tožnik podrejeno skliceval, in sicer na odločbo Sveta za avtorsko pravo št. 31229-10/2018, potrjeno s strani Vrhovnega sodišča z odločbo št. U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker toženka ni članica reprezentativnega združenja (Obrtno podjetniške zbornice), na katero se prej navedena odločba Sveta za avtorsko pravo nanaša.
Toženka, ki je glasbena dela uporabljala brez pravne podlage je v zamudo s plačilom nadomestila prišla šele s prejemom sklepa o izvršbi, zato je na podlagi 193., 299. in 378. člena OZ od tedaj dolžna plačati zakonske zamudne obresti od avtorskega nadomestila.