avtorsko delo - avdiovizualno delo - moralne avtorske pravice - uporaba avtorskega dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - soavtorji avdiovizualnega dela - filmska glasba - filmska glasba v avdiovizualnih delih - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravica do spoštovanja dela
Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).
ZASP člen 5, 14, 101, 167. ZGD-1 člen 39. SPZ člen 15, 92.
avtorska pravica - sodno varstvo - avtorsko delo iz delovnega razmerja - prepovedni zahtevek - izročitev nosilcev avtorskega dela - intelektualna lastnina - poslovna skrivnost - individualizacija tožbenega zahtevka - določnost in opredeljenost tožbenega zahtevka - dokazni standard
Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00055379
ZASP člen 170, 170//1, 170/2. ZIL-1 člen 123. ZIZ člen 15, 239.
avtorska pravica - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja začasne odredbe - kumulativna izpolnitev pogojev - izkaz verjetnosti obstoja terjatve upnika - verjetnost obstoja nevarnosti - regulacijska začasna odredba - ireverzibilne posledice začasne odredbe - nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode
Če bi bilo ugodeno predlagani začasni odredbi, nikoli več ne bi bilo mogoče dolžnici zagotoviti storitev nelinearnega oddajanja programov in nadomestiti posledic, ki bi nastopile za dolžnico. Upnici sta sami zatrjevali, da naj bi po njunem mnenju zadostovalo, da bi dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe. S tem sta upnici utemeljevali tudi dostopnost storitev na linearni ravni, in prepoved ponujanja dodatnih storitev (nelinearna distribucija). Tako že iz samih trditev v predlagani začasni odredbi veje interes, da naj bi upnici s predlagano začasno odredbo prisilili dolžnico k resnim pogajanjem v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe, kot je bila sklenjena za obdobje od leta 2016 do leta 2021. Takšnemu namenu upnic pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
Ravnanje dolžnice ne more v očeh gledalcev vplivati na slabši upničin pravni položaj. Enako velja tudi za preskakovanje oglasnih sporočil, ki naj bi bilo izrecno prepovedano tudi v pretekli pogodbi. Vsi ti pritožbeni razlogi nakazujejo na sicer finančni vir upnic, ki pa ne izpolnjuje pogojev za nastanek težko nadomestljive škode.
Upnici bosta lahko vedno nadomestili s finančno odmeno distribucijo signala za nelinearno oddajanje dolžnici. Dolžnica pa ne bo mogla v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka nikoli več za to obdobje, ko bi bila izdana začasna odredba distribuirati signala za nelinearno oddajanje svojim naročnikom. Zato bi za dolžnico nastale hujše neugodne posledice od teh, ki bi lahko nastale upnici, če bi s tožbenim zahtevkom uspela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.
Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže.
Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv.
Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.
Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene.
Kljub temu, da je upnica verjetno izkazala, da dolžnica opravlja aktivnosti kontrole, sproščanja in certificiranja zdravila, to ne pomeni, da je dolžnica proizvajalka zdravila in se zdravilo proizvaja v Sloveniji. Navedene aktivnosti same po sebi ne pomenijo uporabe zaščitenega izuma na teritoriju Slovenije. Upnica ni izkazala, da bi dolžnica dejansko sodelovala v postopku izdelave zdravila. Izvajanje postopkov kontrole in certificiranja že proizvedenega zdravila ne pomeni, da je v normativnem pogledu proizvajalka zdravil dolžnica ali da je proizvajalec le orodje v njenih rokah. Gre namreč za dejanja, ki so povsem ločena od izdelave zdravila in pridejo na vrsto šele, ko je zdravilo že izdelano. Glede na načelo teritorialnosti patentnega varstva mora biti kršitev patenta storjena na ozemlju, kjer velja patent. Upnica glede na navedeno ni verjetno izkazala, da je zdravilo proizvedeno v Sloveniji, kjer velja dodatni varstveni certifikat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054624
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - legitimno pričakovanje
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00053953
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1, 624, 624/2. URS člen 2, 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - določitev primernega denarnega nadomestila - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - legitimno pričakovanje
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
URS člen 22, 60. ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/1, 156/2. OZ člen 193.
avtorske pravice - tarifa SAZAS - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - določitev tarife za uporabo avtorskih del - avtorsko nadomestilo - zamudne obresti nepoštenega pridobitelja - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Pritožbene navedbe tožene stranke ne omajajo pravilnosti stališča o deljivosti terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del in dopustnosti uveljavljanja plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih v ločenih postopkih. Pomembno je le, da tožeča stranka v primeru ločenega uveljavljanja terjatve ne more uspeti z zahtevkom, višjim kot bi ji pripadal v primeru, če bi plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih uveljavljala v enem (istem) postopku.
Po presoji pritožbenega sodišča v nadaljevanju obrazložitve nanizani pravni argumenti utemeljujejo odstop od dosedanjega večinskega stališča v praksi višjega sodišča, da zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, poseg v sam izračun nadomestila po metodologiji Vrhovnega sodišča ni mogoč.
Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih v višini 0,03 EUR. Cena, ki jo je glasbenim delom (z zneskom 0,198 EUR) določilo Vrhovno sodišče, ne predstavlja cene za obe obliki izkoriščanja glasbenih del (predvajanje v TV in RA programih), temveč zgolj ceno za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih.
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00054850
URS člen 33. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 52b, 120, 120/4, 120/7. ZPP člen 105, 105/1, 165, 165/4, 214, 214/1, 286b, 292, 297č, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 354, 354/1, 355, 355/1, 358, 358-5. Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Kodificirana različica) člen 12. Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 16.
pravica do zasebne lastnine - blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - razveljavitev blagovne znamke - resna in dejanska uporaba znamke - izbris in razveljavitev znamke - tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe - Nicejska klasifikacija - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - načelo lojalne razlage prava EU
Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052477
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-1. ZASP člen 81, 81/1, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno breme - zakonske zamudne obresti - nedobrovernost - civilna kazen
Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.
Za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih je skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma. Kot osnovo je treba vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - STEČAJNO PRAVO
VSL00054686
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3, 65/4. ZIL-1 člen 47, 47/1, 107, 107/3. ZPP člen 18, 18/3, 181, 181/1, 182, 182/2, 191, 191/1-3, 195. Zakon o stečaju (Zakon o stečaju, Srbija) (2009) člen 80, 80/3, 94, 94/1, 94/2, 112, 174a.
različna dejanska in pravna podlaga - nedopustnost izvršbe - tožba za nedopustnost izvršbe - pravica tretjega - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - imetništvo blagovne znamke - imetništvo znamke - zavrženje dela tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - subjektivna in objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - navadni sosporniki - zakonito sosporništvo - dolžnik in upnik iz temeljnega posla - mednarodna pristojnost - izključna krajevna pristojnost sodišča, ki vodi stečajni postopek - realizacija pogodbe - vpis spremembe v register znamk - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - odstop od pogodbe - izjava o odstopu od pogodbe - vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe
Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo. V tožbi za nedopusnost izvršbe in ugotovitev pravice sta stranki na toženi strani upnik in dolžnik, ki sta v razmerju navadnih sospornikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052779
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 7. ZPP-E člen 112, 113.
avtorski honorar - plačilo nadomestila in honorarja - javno priobčevanje glasbenih del - uporaba ZASP - denarna kazen - kaznovalna funkcija - organizator prireditve - prijava prireditve - glasbeni koncert - tarifna uvrstitev - exceptio illegalis - kolektivna organizacija avtorjev - izpodbijanje sklepa o izvršbi
Določanje kaznovalne tarife ni dopustno, saj je razlikovanje med uporabniki, ki sklenejo pogodbo s tožnikom oziroma ki prireditev prijavijo in tistimi, ki je ne, nedopustno. Kaznovalna funkcija je namreč pridržana izključno zakonodajalcu. Kolektivna organizacija ne sme nekemu uporabniku zaračunati višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00053258
ZASP člen 5, 101, 141a, 141g.
avtorska pravica - avtorsko delo - pravice izdelovalca podatkovne baze - podatkovna baza - avtorsko delo iz delovnega razmerja - avtorska pravica v delovnem razmerju - obveznost iz delovnega razmerja - akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - neizvedba dokaznega predloga - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.