Materialno pravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom.
Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke.
blagovna in storitvena znamka - uporaba storitvene znamke - začasna odredba - povrnitev pravdnih stroškov
Iz fotokopije biltena tožene stranke, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (A4) je razvidno, da tožena stranka oglašuje tečaj za maturantski ples pod naslovom „Plesni tečaj – priprava na maturantski ples“. V besedilu pod tem oglasom je v prvih treh točkah pojasnjeno, kaj plesni tečaj zajema, v naslednjih štirih točkah pa je pojasnjena cena 20-urnega plesnega tečaja. Za odločitev o pritožbi sta pomembni prvi dve točki pojasnil o ceni: v prvi je navedena cena plesnega tečaja, ki znaša 38,00 EUR na maturanta, v drugi pa cena plesnega tečaja vključno z „Maturantsko parado". Ta cena pa znaša 50,00 EUR na maturanta.
S čim konkretno, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožena stranka kršila storitveno znamko „Maturantska parada“ tožeča stranka v trditveni podlagi ni pojasnila.
V navedbah tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo očitka, da tožena stranka uporablja storitveno znamko „Maturantska parada“ v nasprotju z določilom c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Pa tudi iz povzetih dokazov kaj takega ne izhaja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VDS00009871
ZPILDR člen 2, 3, 3/1, 3/2, 3/3, 10, 10/2, 13, 15, 15/1, 15/2, 17, 17/1, 18, 18/6.. OZ člen 112, 118, 118/1, 299.
izum - nagrada - bistveno spremenjene okoliščine - službeni izum - čezmerno prikrajšanje - patent - zakonske zamudne obresti - prepoved retroaktivne uporabe zakona - spremenjene okoliščine
Očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi spornih izumov, ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma, spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena.
Varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, je zagotovljeno v določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi in aneks podpisal in s tem soglašal tudi z višino določene nagrade.
Tožnik zahteva dodatno nagrado zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času od podpisa pogodb do vložitve tožbe. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007996
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b. ZPP člen 155, 155/2. ZOdv člen 20, 20/1.
znamka - predmet varstva - pravice iz znamke - razlikovalni učinek znamke - stroški odvetnika - obvezna razlaga odvetniške tarife - nagrada za zastopanje na naroku - poravnalni narok - prvi narok za glavno obravnavo
"Prepoznavnosti" ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke.
Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno.
Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo.
pogodba o filmski produkciji - pogodba o sofinanciranju - prenos materialnih avtorskih pravic - trditveno in dokazno breme - dokazovanje - prosta presoja dokazov
Pisec scenarija je soavtor filma. Njegovo razmerje s producentom je urejeno šele s sklenitvijo pisne pogodbe o filmski produkciji - z izključnim in neomejenem prenosom materialne avtorske pravice na producenta.
Odločilno merilo, ali je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo, seveda ni, ali bo z dajatveno tožbo tožeča stranka uspela, ali ne. Odločilno je zgolj, ali ima abstraktno možnost varovati svoj pravni položaj z ugotovitveno tožbo. Nasprotno pa je nepomembno, ali ima tožeča stranka konkretne možnosti za uspeh.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007721
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/2. ZGD-1 člen 4, 4/1. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-6, 39, 39/1.
verjetnost zmede v javnosti - zmeda potrošnika glede izvora storitev - povprečni potrošnik - licenčna pogodba - kršitev pogodbe - civilni delikt - denarni zahtevek - izguba dobička - aktivna legitimacija - nedenarni tožbeni zahtevek - vrednost spornega predmeta - pristojnost sodišča - stroški postopka - pravice iz znamke
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja). Verjetnost zmede je izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov.
Ključnega pomena je, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana.
Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank.
Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba. Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo utrpi družba, v kateri ima 100% delež.
Obveznost sodišča, pozvati tožečo stranko k navedbi VSP pa nastopi le takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev in je od VSP odvisna pristojnost sodišča.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/2, 9/3, 9/3c, 13, 13/1, 14, 14/1.
Imetnik znamke ima pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi kršitev že zato, da je jasno, da se je kršitev dogodila. Ugotovitev je tudi pripomoček za to, da se javnost obvesti o kršitvi.
Imetnik znamke uživa varstvo ne glede na to, ali obstaja namena trgovanja pri kršitelju, za dosego varstva zadošča že uvoz ali poskus uvoza blaga.
Okoliščina, da je tožeča stranka nemara sama dala na trg blago, v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru sicer lahko pripelje do tega, da kupec iz področja Evropskega gospodarskega prostora veljavno kupi z znamko označene izdelke. Na področje Evropskega gospodarskega prostora pa jih bo lahko uvozil le, če bo trdil in v primeru prerekanja dokazal, da je tožeča stranka sama dala na trg Evropskega gospodarskega prostora blago pod blagovno znamko ali je za to dala soglasje.
Ali so bili telefoni pristni ali ponaredki, je za varstvo pravic nepomembno. Tožeča stranka namreč uživa varstvo svojih dveh znamk ne glede na to, ali so izdelki pristni, ali ne, in tudi ne glede na to, ali so pokrovčki telefonov z odtisi (napisov) bistven ali nebistven del telefona.
Veljavno sklenjena prodajna pogodba sama po sebi ne zadostuje za to, da lahko kupec uvozi z evropsko znamko označeno blago na trg Evropskega gospodarskega prostora.
Prepoved se mora prilegati kršitvi, ne more pa se zahtevati prepoved kršitev, ki še niso bile storjene. Mogoče pa je zahtevati prepoved kršitev, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati.
ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1. ZPP člen 77, 77/2, 318, 318/1. Uredba Komisije (ES) št. 874/2004 z dne 28. aprila 2004 o pravilih javnega reda v zvezi z izvajanjem in funkcijami domene.eu najvišje ravni ter načelih, ki urejajo registracijo člen 21, 21/1, 22.
osebni stečaj - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - nedenarne terjatve - nedenarni tožbeni zahtevek - kršitev intelektualnih pravic - prenos domenskega imena - zamudna sodba
Obravnavani pravdni postopek se ne nanaša na premoženje dolžnika, ki je v osebnem stečaju in tudi ne vpliva na obseg stečajne mase v postopku osebnega stečaja. Ugotovitveni in prepovedni zahtevki zadevajo ravnanje stečajnega dolžnika osebno. Ker se omejitev pritožnikove poslovne sposobnosti ne nanaša na nedenarne terjatve zaradi kršitve pravic, je bila vročitev tožbe stečajnemu dolžniku osebno pravilna.
Uredba 874/2004 v primeru nepoštenega ravnanja določa razen preklica domene tudi možnost prenosa domenskega imena na (pri)tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00008352
ZASP člen 82, 82/1, 82/2, 167, 167/1. OZ člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 13, 319.
avtorske pravice - založniška pogodba - avtorska pogodba - odstop od pogodbe - pravica reproduciranja - pravica distribuiranja - plačilo avtorskega honorarja - kršitve pogodbenih obveznosti - sankcije za kršitev pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - prenehanje pogodbe - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - razveza pogodbe - umik avtorskih del iz prodaje - predlog za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva
Neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevalo odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitev pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes.
Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Za predmetni spor je torej zavezujoče pravnomočna zavrnitev ugotovitvenega zahtevka (13. in 319. člen ZPP), da založniška pogodba za učbenik ni razvezana, kar acontrario pomeni, da je pogodba razvezana.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
moralna avtorska pravica - materialna avtorska pravica - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - avtorski honorar - avtorska pravica v delovnem razmerju - delovna in pedagoška obveznost - avtor - izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja - dodatno strokovno delo - obračun davka - bruto ali neto znesek - akontacija dohodnine - zakonske zamudne obresti
Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven.
Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar.
Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.
Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005869
ZASP člen 80, 80/1. OZ člen 58, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo avtorskega honorarja - pogodba o naročilu avtorskega dela - veljavnost pogodbe - pisna oblika - namen pisnosti pogodbe - oblika ad probationem - ustno sklenjena pogodba - realizacija ustne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - prisilni predpis - učinek erga omnes - sklep Vlade RS
Bistvena značilnost prisilnega predpisa je, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije, zato to ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005779
ZPP člen 11, 11/1, 107, 107/1, 212, 287, 287/1. ZASP člen 11, 11/1.
dokazni sklep - ekonomičnost postopka - substanciranje dokaznega predloga - avtorstvo - grafični elementi - dokazovanje avtorstva - listine v izvirniku - pristnost listine - materialno procesno vodstvo - prepozno podajanje navedb - domneva kdo je avtor
V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči.
Neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev.
Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005659
URS člen 121, 125. ZASP člen 44, 44/4, 47, 47/3, 122, 130 ,130/1, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 164, 164/1, 168, 168/3. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 44, 44/4, 44/7, 47, 47/2, 53, 53/2. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 74, 190.
javna priobčitev fonograma - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - primerno nadomestilo - neupravičena pridobitev - civilna kazen po ZASP - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - exceptio illegalis - ustaljena sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.
Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP).
Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200 % nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP in četrtega odstavka 44. člena ZASP.
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006 (skupni sporazum), ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005622
ZASP člen 7, 7/2, 33, 33/1, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-4. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-č. ZPP člen 243.
kršitev znamke - kršitev materialne avtorske pravice - predelava avtorskega dela - prepovedni in odstranitveni zahtevek - podobnost znamk - podobnost s prej zavarovanim znakom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka.
Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005663
ZASP člen 22, 147, 168. ZPP člen 215.
avtorsko nadomestilo - avtorski honorar - pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami - pravica radiodifuznega oddajanja - izključna materialna avtorska pravica - male avtorske pravice - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - materialno dokazno breme - civilna kazen po ZASP - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic
Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.
Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.