OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
ZPP člen 104, 104/2, 285. OZ člen 40, 73, 73/1, 116. ZASP člen 168.
licenčna pogodba - nagib za sklenitev pogodbe - epidemija - COVID-19 - licenčna analogija - radiodifuzna retransmisija TV programov
Drugi odstavek 104. člena ZPP se nanaša samo na vloge. Če pa gre za dokazne listine, ki jim ni priložen overjen prevod, mora sodišče na podlagi 285. člena ZPP zahtevati od stranke, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.
Izdajateljice so odobrile tožničino zastopanje (prvi odstavek 73. člena OZ) s tem, ko so v cesijski pogodbi izrecno potrdile pooblastilo tožnici.
Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prenosov v živo, zagotavljala toženki retransmisijo TV programov, zato ne gre za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.
Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela).
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedba dokaza z izvedencem - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00081320
ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 394, 394-10. ZIL-1 člen 88, 88/1, 88/1-b, 91, 91/1, 92, 92/1, 92/2, 93, 93/1, 111.
obnova postopka - novi dokazi in nova dejstva - informativni dokaz - novost in inovativnost izuma - izum - mnenje - intelektualna lastnina - najbližje stanje tehnike - stanje tehnike - ugotovitvena odločba - URSIL - listina pri drugi osebi
"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu).
Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedensko mnenje
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
ZASP člen 4, 4/2, 81, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1, 191, 193, 198, 346, 347.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 193, 198, 346. ZPP člen 13, 212, 213, 214. ZUP člen 279.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - dovoljenje za za kolektivno upravljanje pravic - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 198.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078337
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078360
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - aktivna legitimacija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19
Dobesedna razlaga 4. člena ZKUASP glede oblike zastopanja je pri presoji tožničine aktivne legitimacije v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja.
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Upoštevajoč primerljivost položajev imetnikov pravic, za katere veljajo materialnopravni prekluzivni in materialnopravni zastaralni roki, zatrjevanje konkretnih okoliščin, ki so v tem obdobju predstavljale nepremagljive ovire za sodno zahtevo izpolnitve obveznosti, zato ni potrebna.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00077917
ZASP člen 75, 80, 80/2, 81, 111, 111/2, 111/3, 168. ZPP člen 216, 254, 254/3.
računalniški program kot avtorsko delo - kršitev avtorske pravice - prenos avtorske pravice - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - avtorski honorar - odmera nadomestila - izvedba dokaza z izvedencem - postavitev drugega izvedenca - prosti preudarek - zastaranje
Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba fonograma - neobstoj pogodbenega razmerja - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - odškodninski zahtevek - civilni delikt - terjatev iz naslova DDV
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00075528
ZIL-1 člen 18, 18/2, 27, 27/2, 27/3, 27/4, 121. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 69, 96.
patent - kršitev patenta - doktrina ekvivalentov - izvedensko mnenje - pravica do sodelovanja na izvedenčevem ogledu - prisotnost stranke pri ogledu z izvedencem - vročanje odvetniku - pravica do sodelovanja v postopku
Dejstvo, da je takrat, ko si je izvedenec na sedežu toženke ogledal sporne vitle, odvetnica, ki je prej zastopala tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, ne more vplivati na pravilnost izvedbe ogleda, ne glede na javno objavljeni podatek, da je začela z delom kot notarka. Gre namreč za notranjo organizacijo dela tožnika, ki bi moral sporočiti sodišču in nasprotni stranki, da od tedaj dalje, ko je prej odvetnica tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, komunikacija poteka preko drugega odvetnika v odvetniški družbi tožnika.
Izvedensko mnenje je zelo jasno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe, na katere tožnik v pritožbi ponovno opozarja. Dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in v izvedenskem mnenju tožnik konkretizirano ne nasprotuje ampak, ne glede na ugotovitve v prvostopenjskem postopku, v celoti vztraja pri stališču, kot ga je oblikoval v dosedanjem postopku. S pritožbenimi očitki, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo pri vsebini tožnikove pritožbe, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zgolj trditev, da je celoten patent in kršeči patent treba obravnavati celostno, za uspeh tožnika ne zadošča.
ZASP člen 130, 168. ZPreZP-1 člen 6, 6/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2002) člen 13. ZKUASP člen 4.
pogodbeni dogovor - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - javno predvajanje fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - davek na dodano vrednost (DDV)
V primeru, ko stranki uredita razmerje s pogodbo, nadomestilo za uporabo avtorskih del ne predstavlja odškodninske terjatve, temveč terjatev, ki temelji na pogodbeno urejenem razmerju, ki je kot taka predmet DDV.
Za tožečo stranko določbe ZPreZP-1 niso uporabljive, saj ni druga javna oseba po tretjem odstavku 6. člena ZPreZP-1. Prerekala pa ni niti nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne zasleduje ustvarjanja dobička, prav tako pa tudi 4. člen ZKUASP določa nepridobitnost kot eno izmed alternativno določenih meril, ki jih mora kolektivna organizacija izpolnjevati (iz česar tako izhaja, da tožeča stranka ni pravna oseba iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZPreZP-1).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076097
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/2, 124b. ZPP člen 219b.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - zahtevek za razkritje podatkov - poslovna skrivnost
Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve.
Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to določata 219.b člen ZPP in Zakon o poslovni skrivnosti.
ZASP člen 7, 7/1, 7/2, 9, 9/1, 10, 11, 14, 21. OZ člen 86.
samostojno avtorsko delo - avtorske pravice - materialne avtorske pravice - prenos materialne avtorske pravice - predelava avtorskega dela - blagovna znamka - prepoved uporabe logotipa - lastna intelektualna stvaritev - ničnost izjave - ničnostni zahtevek - ugotovitev ničnosti pogodbe - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073749
ZASP člen 5, 17, 18, 21, 73, 81, 81/1, 99, 167, 168. OZ člen 3, 619, 766. ZPP člen 350, 350/2.
sklenitev pogodbe - vrsta pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - avtorska pogodba - predmet pogodbe - avtorsko delo - materialna in moralna avtorska pravica - prenos materialne avtorske pravice - obseg prenosa avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - avtorstvo - trditveno in dokazno breme - licenčna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - avtorski honorar in nadomestilo - sodno varstvo - zahtevki - povrnitev škode in civilna kazen - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - delno izpodbijanje sodbe - obseg izpodbijanja - nejasna pritožba
Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.
Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).
Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.