PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088560
ZASP člen 83, 83/4, 164, 167, 170, 170/1, 170/1-1, 170/1-2, 170/2, 170/7, 173. ZIZ člen 267, 272. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - začasna odredba po zasp - varstvo materialnih avtorskih pravic - preklic imetniku materialne avtorske pravice - oblikovalni tožbeni zahtevek - dajatveni tožbeni zahtevek - prepoved kršenja in bodoče kršitve - predpostavke za sodno varstvo - verjetna izkazanost terjatve - imetništvo avtorskih pravic - kršitev moralne avtorske pravice - nevarnost dejanske kršitve - ustrezna trditvena in dokazna podlaga - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nerazumljivost sklepa - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.
ZAP člen 3, 3/1, 3/2, 3/2-6, 4, 8, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 25, 25/2. ZASP člen 5, 5/2, 5/2-7, 7, 46, 48, 48/2, 51, 103, 165, 165/1, 165/2, 168, 168/1, 168/3. URS člen 39, 39/2, 60. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
avtorsko delo - avdiovizualno delo - avtor - avtorska pravica - soavtorstvo - varstvo avtorske pravice - prenos avtorske pravice - omejitve avtorske pravice - citiranje avdiovizualnega dela - pravica do obveščenosti - obveščanje javnosti - pravica do ustvarjalnosti - odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - stopnja krivde - civilna kazen po ZASP - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela.
Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00085724
ZPP člen 17, 17/2. ZIZ člen 15. ZS člen 101, 101-2, 101-2(5), 103, 103/2. ZPOmK-2 člen 134, 134/3-2, 134/3-5.
predlog za izdajo začasne odredbe - navedbe v predlogu - izključna krajevna pristojnost - spor o pravicah intelektualne lastnine - nelojalna konkurenca
V obravnavani zadevi je navezava na krajevno izključno pristojnost po drugem odstavku 103. člena ZS v tem, da se upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na upravičenja iz intelektualne lastnine in z njimi utemeljuje obstoj nelojalne konkurence skozi dejanski stan tipskih primerov iz 2. in 5. alineje tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2.
ZASP člen 4, 4/2, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1, 193, 198, 346, 347. ZPP člen 13, 212, 213, 214, 286, 337, 337/1.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.
blagovna znamka - uporaba znamke - razveljavitev znamke zaradi neuporabe - resna in dejanska uporaba znamke - Nicejska klasifikacija
Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke se ne ocenjuje poslovni uspeh podjetja niti njegova poslovna strategija, zaščita blagovnih znamk pa tudi ni rezervirana samo za obsežno komercialno izkoriščanje znamk. Ponujanje izdelkov v katalogih na slovenskem trgu in prodaja izdelkov v slovenski spletni trgovini dokazuje resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk, čeprav toženka ni predložila računov prav za vse izdelke iz katalogov oziroma ponudbe v spletni trgovini.
Vprašanje subsumpcije blaga (za katerega je dokazana resna in dejanska uporaba) v (pod) razrede Nicejske klasifikacije je pravno vprašanje.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00085524
ZASP člen 7, 8, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-8. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3-2, 63b, 63b/3. ZIL-1 člen 47, 47/1-b, 47/2, 120a, 120a/1-c, 121, 121/1-a, 121/1-g. Pariška konvencija o o varstvu industrijske lastnine člen 6 bis.
materialna avtorska pravica - predelava avtorskega dela - grafična podoba - avtorsko delo - predelava - ustvarjanje zmede na trgu - kršitev avtorske pravice - kršitev znamke - dejanje nelojalne konkurence - povprečni potrošnik - dobri poslovni običaji - sloveča znamka - prepovedni zahtevek - objava sodbe
Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus ali je v Sporni grafični podobi stopnja intenzivnosti posnemanja v prej naštetih podobnostih takšna, da je v njej zaznavno že obstoječe delo. Povsem identično so v obeh podobah oblikovani naslednji elementi, ki jim je pritožbeno sodišče dalo bistven pomen: cel obraz je prikazan frontalno, obe imata očala, pričeski sta si podobni, lase imata spete v bujno pričesko, zataknjeno kuhalnico, enak prifrknjen nos, enak nasmeh, ki je obrnjen v desno stran obraza, jamica v istem licu, enaka oblika brade, enaki okrogli uhani. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ne more iti za naključje, da bi se toženec z oblikovanjem Sporne grafične podobe v navedenih podobnostih tako približal Grafični podobi, ne da bi šlo za njeno posnemanje.
Po naravi stvari so proizvodi strank, torej slaščic namenjeni splošni, širši javnosti in je potrošnik, ki slaščice kupuje povprečni potrošnik. Potrošniki so bili dejansko zmedeni glede izvora blaga predvsem so izrazili razočaranje nad "izdelki tožnikov," ki sta oglaševala le 100% naravne izdelke,izdelki pa so bili manj kvalitetni.
Ob primerjavi Grafične podobe in Sporne grafične podobe se je treba omejiti na primerjavo njune figurativne podobnosti. Tudi ob bolj splošni ("globalni") presoji splošnega vtisa je vidnostna in vsebinska podobnost tolikšna, da je zmeda v javnosti verjetna.
Grafična podoba je slovenska figurativna (slikovna) znamka in je sloveča znamka. Bistveni del znamke je Sporna grafična podoba, ki je posnemanje nedvomno znane Grafične podobe, kar ustvarja zmedo s to znamko.
Objava sodbe je nujna, da se zmanjšajo posledice zmede in zavajanja potrošnikov. S kršitvijo se bo seznanil dovolj širok krog potrošnikov, kar bo imelo predvsem učinek, da se preprečijo druge podobne kršitve.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00088096
URS člen 23. ZASP člen 5, 5/1, 7, 101, 165, 165/2, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-4, 167/1-8. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2. ZPOmK-2 člen 134, 134/1. ZPP člen 243. ZPosS člen 2. OZ člen 5, 6, 131, 131/1, 186.
materialna avtorska pravica - prenos avtorske pravice - izvedenec - prekoračitev tožbenega zahtevka - sostorilstvo - nelojalna konkurenca - odškodnina - prepoved uporabe - uničenje - objava sodbe - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence.
Pogoji po 2. členu Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), da bi bil utemeljen očitek tožnice prvi toženki, da je kršila tožničine poslovne skrivnosti, niso izpolnjeni.
Tožnica s prijavo prve toženke na Etsy, ni zlorabila procesnih pravic.
Linija tožnice Kite in kite set izvira iz njenih risb, tožničini izdelki pa so razvidni iz fotografij. Risbe ponazarjajo razvoj izdelkov na fotografijah, od romba do deltoida, na enojni, dvojni ali trojni rinki, brez stranskih kamnov, s stranskimi kamni samo zgoraj ali zgoraj in spodaj. Seti, torej kombinacije glavnega kamna v obliki deltoida v okovu s stranskimi kamni, so tako posebni, da odražajo avtorjevo individualnost, ki se kaže v izbiri kamna, oblike, načinu ukovanja, dvojne oziroma trojne rinke, ki obdaja kamen, ter v razporeditvi in razmerju v velikosti s stranskimi kamni. Celosten vtis je tak, da gre za avtorsko delo.
Skice so nastale bodisi v času, ko sta bili zaposleni pri tožnici in je prenos materialne avtorske pravice na delih, ki jih ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti izključno prenesen na delodajalca na podlagi prvega odstavka 101. člena ZASP. Poleg tega sta sodelovali s tožnico še preden sta bili redno zaposleni pri njej. Zato je sodišče oprlo prenos materialne avtorske pravice od njiju na tožnico, na podlagi njunih izpovedb ter na predloženi skupni izjavi o prenosu intelektualne lastnine, s katero sta potrdili prenos materialne avtorske pravice na delih, ki so predmet tega postopka na tožnico.
Vlogo tretje toženke je poudarilo kot odločilno pri vzpostavitvi in delovanju trgovine prve toženke na platformi Etsy. Tretja toženka je imela tudi dostop do vseh skic oziroma risb tožnice, do seznama dobaviteljev in vseh ostalih podatkov, ki sta jih toženki in četrti toženec pri svojem skupnem podjemu nato izkoristili. Tretja toženka je s svojim delovanjem vsekakor sodelovala pri dejanjih uporabe, dajanja na voljo javnosti, predelavi ali distribuciji tožničinih avtorskih del. Enako velja tudi za četrtega toženca, ki je povzemal izdelke tožnice pri modeliranju novih izdelkov. Četrti toženec je poznal tožničine stvari, saj se je z njimi seznanil pri svojem delu, četudi je lahko brez skic izvajal modeliranje, kar je opravljal tudi pri tožnici.
Tretja toženka in četrti toženec sta delovala kot sostorilca in kršila avtorsko pravico tožnice ter je njuna odgovornost solidarna.
Brez sodelovanja vseh skupaj predmeti kršitve ne bi mogli biti ustvarjeni. Zato je prepovedni in odstranitveni zahtevek mogoče uperiti zoper vse kršitelje avtorske pravice.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je v izrek sodbe dodalo fotografiji kršečih izdelkov, ni prekoračilo tožbenega zahtevka tožnice. Izdelki so namreč označeni pod zaporedno številko, zgolj zaradi večje jasnosti in lažje obravnave obširne zadeve pa je sodišče v izrek dodalo fotografije kršečih izdelkov, ki jih je mogoče identificirati tudi brez fotografij, ker so s številčnim poimenovanjem dovolj določno opredeljene. Slednje pripomore le k večji preglednosti izreka sodbe.
Sodišče je povsem pravilno ugodilo tudi zahtevku za objavo sodbe na spletni strani prve toženke in na spletni platformi www.facebook.com za čas 12 mesecev. Utemeljena je tudi odločitev, da se sodba objavi v angleškem jeziku, ker komunikacija s strankami poteka tudi v angleškem jeziku.
Tako prepovedni zahtevek, kot zahtevek na uničenje 3D modelov so zasnovani zaradi solidarne odgovornosti toženk in četrtega toženca za kršitev tožničinih avtorskih del. Zato je utemeljena ugoditev zahtevku zoper vse tri v navedenem delu, ne glede na to, kdo razpolaga s katerim od sredstev, ki so bili predmet kršitve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084545
ZIL-1 člen 43, 43/1, 43/1-g, 43/1-j, 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-f, 114, 114/1, 114/1-c. Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 člen 102, 102/2, 103.
blagovna znamka - nacionalna znamka - zaščitena geografska označba - pravo EU - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Dejstva, ki se nanašajo na zmedo in zavajanje javnosti ne utemeljujejo zaključka o tem, da toženki ni mogoče prepovedati uporabe znamke na podlagi prej registrirane geografske označbe tožnice, ki vsebuje poimenovanje ZGO (Makedonija), kar predstavlja tako absolutni razlog po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 kot relativni razlog po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (veljavnega po noveli ZIL-1E).
Izpodbijani znamki sta slovenski nacionalni znamki, zaradi česar se uporabljajo določbe ZIL-1 o blagovni znamki. Vendar ZIL-1 v tem delu napotuje na predpise EU, ki zagotavljajo zaščito ZGO. Tožničina ZGO je registrirana po pravu EU, zato mora sodišče presojati morebitno nasprotovanje toženkinih znamk pravilom EU o zaščiti, ki jo na ravni EU zagotavlja tožničina ZGO. Republika Slovenije je članica EU in mora zagotavljati sistem zaščite ZGO po predpisih EU.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084566
ZIL-1 člen 123, 123/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 9/2-a, 9/2-b, 9/2-c, 14, 14/1, 14/1-c.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - blagovna znamka EU - kršitev pravic iz znamke - uporaba blagovne znamke - znak znamke - celovita presoja podobnosti znamk - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - zmeda potrošnika glede izvora blaga - izjema - namen uporabe blaga - referenčna uporaba
V konkretnem primeru kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke), ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.
Dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (proizvajalec izdelkov in njegova lastna blagovna znamka), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.
Čeprav dolžnica uporablja ime znamke brez dodatka ("za"), se v konkretnem primeru ime znamke uporablja v okviru celotnega opisa namena blaga na deklaraciji, kar s stopnjo verjetnosti izkazuje referenčno uporabo oziroma uporabo, ki ima le informacijski pomen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00083908
ZASP člen 112.
računalniški program - avtorska pogodba - izvorna koda - materialne avtorske pravice - zakonska domneva
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.
Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti člen 4, 4/1, 6, 10, 19, 19/1, 85, 85/1, 90, 90/2. ZIL-1 člen 37, 123, 123/1. ZASP člen 171, 170/1, 170/1-2. ZPOmK-2 člen 134, 134/1, 134/2, 134/3. ZIZ člen 272.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - stopnja verjetnosti pri ugotavljanju obstoja terjatve - varstvo modela - kršitev modela - videz izdelka - kršitev avtorske pravice - nelojalna konkurenca - celotni vtis - individualna narava - seznanjen uporabnik - izkaz verjetnosti kršitve - obseg varstva - domneva veljavnosti registriranih modelov Skupnosti - izpodbijanje domnev - nasprotna tožba - ugovor zoper začasno odredbo - predelava - ustvarjanje zmede na trgu
Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zvezi s kršitvijo modelov je 123. člen ZIL-1, v zvezi s kršitvijo avtorske pravice 170. člen ZASP, v zvezi z dejanji nelojalne konkurence pa splošna določba 272. člena ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Vsem navedenim pravnim podlagam je skupno, da mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji (kar v zvezi z zatrjevano kršitvijo modela in avtorske pravice pomeni izkaz verjetnosti, da je upnik imetnik pravice in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena). Poleg tega mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
Seznanjeni uporabnik je v konkretnem primeru uporabnik čokoladnih lizik, ki pozna čokoladne lizike, ki so na voljo na trgu in je posebej pozoren na njihov videz in njegove posebnosti. To ni povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren ter ki videz izdelka običajno zaznava kot celoto in ne preverja njegovih posameznih podrobnosti (res pa je, da tudi ni izvedenec ali specialist, ki bi bil sposoben podrobnega opažanja zelo majhnih razlik, ki bi lahko obstajale med nasprotujočima si modelom in kršečim izdelkom). Gre torej za potrošnika, ki pogosto kupuje čokoladne lizike, se zanje posebej zanima, pozna njihove različne oblike in barve ter je pozoren na razlike med njimi.
Čeprav je stopnja svobode oblikovalca čokoladnih lizik visoka, je seznanjeni uporabnik, z vidika katerega se presoja celotni vtis, zelo pozoren na podrobnosti in razlike v videzih izdelkov. Če temu ne bi bilo tako, upnikovi modeli tradicionalnih likov, ki so si nujno podobni (snežak, Božiček, zajček, piščanček, opica, samorog) ne bi bili veljavni.
Domnevo veljavnosti registriranih modelov Skupnosti določa prvi odstavek 85. člena Uredbe 6/2002, skladno s katerim sodišče v postopku po tožbi zaradi kršitve registriranega modela Skupnosti obravnava model Skupnosti kot veljaven; veljavnost pa se lahko izpodbija z nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti. Vendar pa velja za postopke zavarovanja z začasno odredbo posebna določba drugega odstavka 90. člena Uredbe 6/2002, po kateri v postopku v zvezi z začasnimi ukrepi zadošča ugovor. V postopkih zavarovanja z začasno odredbo je tako mogoče domnevo veljavnosti registriranega modela Skupnosti izpodbijati zgolj z ugovorom, pri čemer kakršnakoli odločitev sodišča v tem postopku (zavarovanja) ne vpliva na status registriranega modela Skupnosti pri EUIPO.
Tako upnik kot prvi dolžnik sta navdih za obliko svoje čokoladne lizike za noč čarovnic verjetno črpala iz iste splošne podobe duhca za noč čarovnic. Liziki nista identični; podobnost med njima, ki je posledica uporabe splošne podobe duhca z glavo buče, pa ne predstavlja predelave in ne prevzema tujega elementa.
Povprečni potrošnik iz oblike čokoladnih lizik ne sklepa na njihov izvor ali kvaliteto, razlikovanje blaga pa je omogočeno z blagovnima znamkama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00081320
ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 394, 394-10. ZIL-1 člen 88, 88/1, 88/1-b, 91, 91/1, 92, 92/1, 92/2, 93, 93/1, 111.
obnova postopka - novi dokazi in nova dejstva - informativni dokaz - novost in inovativnost izuma - izum - mnenje - intelektualna lastnina - najbližje stanje tehnike - stanje tehnike - ugotovitvena odločba - URSIL - listina pri drugi osebi
"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu).
Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedensko mnenje
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
ZPP člen 104, 104/2, 285. OZ člen 40, 73, 73/1, 116. ZASP člen 168.
licenčna pogodba - nagib za sklenitev pogodbe - epidemija - COVID-19 - licenčna analogija - radiodifuzna retransmisija TV programov
Drugi odstavek 104. člena ZPP se nanaša samo na vloge. Če pa gre za dokazne listine, ki jim ni priložen overjen prevod, mora sodišče na podlagi 285. člena ZPP zahtevati od stranke, da v določenem roku predloži še overjen prevod listine.
Izdajateljice so odobrile tožničino zastopanje (prvi odstavek 73. člena OZ) s tem, ko so v cesijski pogodbi izrecno potrdile pooblastilo tožnici.
Ker po Licenčni pogodbi na višino pogodbeno določene licenčnine niso vplivale okoliščine, katere oddaje so se predvajale v okviru TV programov, kdaj in koliko časa, niti ni bilo ločitve med lastnimi oddajami (kršitev sorodnih pravic iz 137. člena ZASP) in pridobljenimi pravicami radiodifuzne retransmisije (kršitev avtorske pravice iz 31. člena ZASP), te okoliščine tudi niso relevantne za določitev višine odškodnine. Okoliščina, da tožnica v športnih TV programih zagotavlja prenose najatraktivnejših športnih dogodkov v živo, tj. športne vsebine najvišjega ranga, kot je Liga prvakov in druga tekmovanja, je lahko le nagib, ki ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožnica je tudi v času, ko zaradi epidemije COVID-19 ni bilo športnih prenosov v živo, zagotavljala toženki retransmisijo TV programov, zato ne gre za nemožnost izpolnitve po 116. členu OZ.
Po kriteriju (predhodno) dogovorjenega nadomestila, ki je v tem konkretnem primeru najustreznejše merilo licenčne analogije, je tožnica dolžna toženki povrniti škodo v višini, kot je bila med njima dogovorjena pred iztekom veljavnosti Licenčne pogodbe in za kakršno ceno je tožnica tudi dala ponudbo toženki za nadaljnje obdobje (pa je toženka ni sprejela).
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedba dokaza z izvedencem - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
ZASP člen 4, 4/2, 81, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1, 191, 193, 198, 346, 347.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00080810
ZASP člen 130, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 190, 198. ZPP člen 212, 328.
fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - povezane osebe - huda malomarnost - naklep - civilna kazen - zahtevek za plačilo civilne kazni - trditveno in dokazno breme - očitna pisna pomota
Pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je že na podlagi njenih trditev (za katere navaja, da so neprerekane) mogoče pritrditi njeni navedbi o deležu glasbe nad 90%, ni mogoče pritrditi. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala deležu glasbe, kot ga je zatrjevala tožeča stranka ter jo pozvala, da naj navede, iz kje izhaja, da predvaja nad 90 % glasbe, kakor tudi, da poda navedbe o dolžini oglasnih sporočil. Na podlagi tega ugovora bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe, iz katerih bi bilo razvidno, da znaša seštevek vsebin čiste glasbe, oglasov in govornih vsebin z glasbeno podlago v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 %. Tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zato ne more zadostiti z navedbami, da preostali del oddajanega programa pri toženi stranki predstavljajo oglasi in govorne oddaje s podloženo glasbo in da praktično nima govornih vsebin brez podložene glasbe. Gre namreč za preširoke navedbe (zlasti termin "praktično nima"), ki tako ne vodijo nujno v zaključek, da znaša seštevek vseh vsebin z glasbo v radijskem programu tožene stranke resnično nad 90 % (in ne npr. 89 %).
Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi bila obveznost plačevanja nadomestila mesečna in da bi bila tožena stranka skladno z zakonom zavezana plačati nadomestilo za celoten mesec, četudi bi radiodifuzno oddajala komercialne fonograme zgolj za posamezen dan.
Tožena stranka se je zavedala dolžnosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in ga je delno tudi plačevala. Ker ji ni mogoče očitati, da bi namerno plačevala nadomestilo v prenizki višini oziroma oziroma, da je bila glede primerne višine hudo malomarna, ni utemeljen zahtevek za civilno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00079841
OZ člen 8, 82, 82/1, 82/2, 84, 449, 622, 626, 626/1, 648. ZASP člen 99, 99/2, 99/4. ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 350, 350/2.
podjemna pogodba - pogodbeno materialno pravo - pogodba o naročilu avtorskega dela - obligacija rezultata - prenehanje pogodbe po volji naročnika - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti dajatev - določitev kupnine je prepuščena enemu pogodbeniku - iura novit curia - obseg pritožbenega preizkusa
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 193, 198, 346. ZPP člen 13, 212, 213, 214. ZUP člen 279.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - dovoljenje za za kolektivno upravljanje pravic - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
ZASP člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 16, 16/1, 44, 44/4. OZ člen 131, 190, 190/1, 198.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - dovoljenje za kolektivno upravljanje - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.