Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika.
Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe. Nenazadnje ne gre prezreti, da pravica do senatnega sojenja ali sojenja s strani sodnika posameznika ni pravica oškodovanca, pač pa izključno in samo pravica obdolženke, ki se je pravici do senatnega sojenja (iz že pojasnjenih razlogov) prostovoljno in zavestno odpovedala.
Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila.
Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pomeni nujno tudi védenja, da so med bivšima zakoncema ostala še kakršnakoli sporna ali nerešena premoženjska vprašanja. Razlogom v točki 13 izpodbijane sodbe, zato višje sodišče brez zadržkov pritrjuje, ker so ti pravilni, navajanja obdolženke pa so razvidna iz predložene dokumentacije notarju za pripravo notarskega zapisa o prodaji nepremičnin, in so bila skladna tudi z ugotovitvami v zemljiški knjigi, zato se je notar upravičeno zanesel na takšna obdolženkina navajanja.