Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.

Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.

Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi.

Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma.