KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059823
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/2, 249/3. ZKP člen 277, 277/1, 373.
ugovor zoper obtožnico - ustavitev kazenskega postopka - kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - dokazno breme
Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje grajanim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zlasti zaradi pravilno postavljenega materialno pravnega izhodišča pri zatrjevanih kaznivih dejanjih v obtožnici, ki po drugem odstavku 249. člena KZ-1 ni v opustitvi prijave katerih koli dohodkov, ampak dohodkov, ki so bili v določenem obdobju in na določen način ali z določeno dejavnostjo pridobljeni. Glede na tako določeno časovno in funkcionalno ciljnost storilčevega ravnanja se ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da po opravljeni preiskavi ni dokazov, da je obdolžena ravno v obdobju 2011 do 2013 pridobila dohodke, ki jih nato ni prijavila in da so bili ti dohodki pridobljeni od drugih virov oziroma dejavnosti od tistih, ki jih je obdolžena navajala v svojem zagovoru, izkažeta za pravilni.
Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obdolženčevega (specialnega) povratništva utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri obdolžencu za osebo, ki ji izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način življenja in preživljanja, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - enotna kazen - delo v splošno korist
Sodišče prve stopnje bi ob dosledni uporabi pravil o steku moralo kot določeno kazen šteti izrečeno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora in ne le 1 leto in 22 dni zapora, kolikor obsojencu še preostane potem, ko se ni v celoti držal dogovora o delu v splošno korist. Obsojencu je bila namreč s sodbo izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, zatem pa je v tej sodbi in z nadaljnjima sklepoma sodišče odločilo le še o načinu izvršitve kazni zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060815
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 355, 355/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dokazna ocena - dokazna ocena zagovora - dokazna ocena izpovedbe prič - zakonski znaki - konkretna nevarnost
Obtoženčev zagovornik ter nobeden od drugih udeležencev postopka pred sodiščem prve stopnje, niti preiskovalni sodnik ali sodeči senat, niso zaznali, da bi imel obtoženec težave s sluhom. Nasprotno kaže, da je obtoženec spremljal dogajanje tako v postopkih nujnih preiskovalnih dejanj, ko je bil zaslišan in ko sta bili zaslišani dve priči, saj je pri tem sodeloval z vprašanji in pripombami.
Pravilno je bilo ugotovljeno in ocenjeno, da se zagovor obtoženca in izpovedba priče skladata zgolj glede tega, kar se jima je zdelo pomembno za ta kazenski postopek, to je glede vprašanja, ali je obtoženec sodeloval pri dejanju in vedel zanj, sicer pa se zagovor obtoženca ter izpovedba zgoraj navedene priče glede drugih okoliščin ne skladata.
Obravnavano kaznivo dejanje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ko je zanesljivo ugotovilo, da je bila z načinom prevoza tujcev povzročena nevarnost za njihova življenja in zdravje, pri čemer je šlo za konkretno nevarnost, še posebej, ker je navedeni način prevoza že imel za posledico, da je tujcem v vozilu primanjkovalo zraka in niso mogli dihati.
Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil za plačilo, saj so tujci, kot izhaja iz izvedenih dokazov (zaslišanja prič) za prevoz plačali organizatorju 3.500,00 EUR, ob tako prejetih zneskih pa bi za svoj del naloge sorazmeren del plačila prejel tudi obtoženec.
Pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi pospremilo tudi svoj zaključek o uresničitvi zakonskih znakov kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 187. člena KZ-1, ko je dejanje storjeno proti mladoletni osebi. Iz dejstva, da je bil oškodovanec sošolec obtoženčevega sorodnika A. A., je pravilno sklepalo, da je obtoženec vedel, da je bil v oškodovanec času, ko mu je dal v uživanje prepovedano drogo konopljo, še mladoleten.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057657
OZ člen 186, 186/2, 963. KZ-1 člen 38, 38/2, 217, 217/1. ZPP člen 14.
zakonita subrogacija - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - kaznivo dejanje prikrivanja - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odgovornost za škodo - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - temelj odškodninske odgovornosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine
Toženec bi lahko z ostalimi povzročitelji škode odgovarjal le za povzročitev škode, ki ustreza vrednosti predmetov, ki jih je prikril.
Ker toženec ni bil obsojen kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, in ker je kaznivo dejanje prikrivanja povezano s predmetom kaznivega dejanja (z ukradeno stvarjo), ne s prikrivanjem storilca kaznivega dejanja tatvine, ugotovitev, da je toženec prikril dele ukradenega vozila in ukraden računalnik (njegov delež glede na celotno povzročeno škodo je torej znan), ne zadošča za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti za vso škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja velike tatvine.
Aktivno ravnanje (opustitev) v smeri preprečitve identifikacije storilca kaznivega dejanja velike tatvine (oviranje odkritja odgovorne osebe za nastalo škodo) je tožencu mogoče očitati zgolj v zvezi s prikrivanjem delov ukradenega vozila in ukradenega računalnika. Glede na podano trditveno podlago bi lahko toženec le v tem obsegu skupaj s povzročiteljem škode odškodninsko odgovarjal za škodo, ki izvira iz »tujega« kaznivega dejanja. Kot je bilo že izpostavljeno, pa tožnica te škode ni zajela v svoj regresni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00059826
ZKP člen 76, 277, 277/1, 277/1-1, 371, 371/2, 402, 402/3, 437, 437/1. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/9, 99/9-2, 258.
nevestno delo v službi - zavrženje obtožnega predloga - preizkus obtožnega akta - dejanje ni kaznivo dejanje - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - objektivni pogoj kaznivosti - večja premoženjska škoda
Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ko je ocenilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, kar je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa tehtno in izčrpno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se tej obrazložitvi v celoti pridružuje.
Predmet očitka je namreč (med drugim), da je obdolženec delavcu A. A. kršil pravice, ki mu pripadajo po delovnopravni zakonodaji, in sicer ko v dveh zaporednih letih delavcu ni izplačal regresa za letni dopust. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je sicer časovno obdobje determinirano v razponu od 1. 7. 2019 do 1. 7. 2020, vendar je treba slednjega interpretirati skupaj in v povezavi s konkretnim delom opisa.
Bistvo odvzema predmetov je namreč ravno v odvzemu pravne upravičenosti do teh predmetov in onemogočanja dejanskega razpolaganja z njimi. Nevarnosti, da bi bili odvzeti predmeti ponovno uporabljeni za kaznivo dejanje, ni mogoče vezati na osebne okoliščine obdolženega in na priznanje dejanja, kot to zmotno meni zagovornik, saj odvzem predmetov ni kazen, ampak varnostni ukrep, katerega temelj je obdolženčeva nevarnost, katero je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057245
KZ-1 člen 34, 54, 54/1, 204, 204/1 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 358, 358-3, 386, 391.
obsodilna sodba - kaznivo dejanje velike tatvine - poskus - posnetki nadzornih kamer - preizkus kazenske sankcije - oprostilna sodba - nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - dokazni standard gotovosti - indici - zaprt krog med seboj povezanih indicev - posredni dokaz - in dubio pro reo
Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora biti za izrek obsodilne sodbe krog teh indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Obsodilno sodbo bo sodišče v takem primeru izdalo le, če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.
Vsebino vsakega dokaza je namreč potrebno ocenjevati celostno in ne na način, kot to počne pritožnik v pritožbi, ko izpostavlja zgolj posamezne izseke izpovedb prič oziroma mnenje sodne izvedenke. Sodišče namreč v skladu z uveljavljeno sodno prakso v svojo odločbo ni dolžno povzemati celotne vsebine vsakega dokaza, saj to ni smotrno, zlasti kadar gre za obsežno dokazno gradivo.
Glede na okoliščine primera je namreč obravnavan dogodek potrebno presojati tudi z vidika obdolženca, saj ni mogoče zanemariti, kako je v danem trenutku obdolženec dojemal izjavo volje oziroma obnašanje oškodovanke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057133
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 277, 277/1-5, 437, 437/1.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrženje zasebne tožbe - nesorazmernost dejanja s posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon - dejanje majhnega pomena - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Vse zgoraj navedene okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je zasebna tožba sestavljena v skladu z zakonom in nima nobenih pomanjkljivosti, presojati na glavni obravnavi, kot to pravilno navaja pritožba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00057570
ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3. KZ-1 člen 86.
mednarodna pravna pomoč - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - kazen zapora - alternativna izvršitev kazni zapora
Obravnavani primer ne odstopa od dejanskega stanja, primerljivega v zadevi I Ips 58578/2017, zato sodišče ni smelo še neprestano kazen zapora nadomestiti na način iz 86. člena KZ-1.
Dejanja, v konkretnem primeru zadržanje določenega dela gotovine zase, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom oziroma jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti si premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevanega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki se lahko stori med drugim le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ima oporo že v zakonskem besedilu in smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takšnih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oz. obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
Podatki o premoženju obsojenca v navedenem obdobju, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje, in sicer da premoženja nima, da ni zaposlen in ne prejema denarnih nadomestil, ter ob tem ko ni podatkov o njegovih prejemkih oziroma virih preživljanja v letu, ko bi moral posebni pogoj izpolniti, sedaj pa prejema denarno socialno pomoč v višini 229,24 EUR mesečno, ne zadostujejo za zaključek, da je bil obsojenec objektivno zmožen izpolniti posebni pogoj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057898
ZKP člen 357, 357-4, 358, 358-3, 372, 372-3, 383, 383/1. KZ-1 člen 34, 54, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 240, 240/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
oprostilna sodba - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - zastaranje kazenskega pregona
Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je desetletni zastaralni rok že potekel.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - odločba o kazni - kazen zapora - predpisana kazen - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - kršitev kazenskega zakona
Prvostopenjsko sodišče je ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora.
Prvostopenjsko sodišče je z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je višje sodišče ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1 obtožencu določilo kazen enega leta zapora.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - požar - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - nerazumljiv izrek - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - neprištevnost storilca - izključitev kazenske odgovornosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahkomiselno mislil … nerazumljivi, pa tudi v nasprotju sami s seboj.
KZ-1 člen 70.a, 70.a/1, 2, 3, 70.b, 70.b/1, 2, 3. ZKP člen 496, 496/1, 2, 3.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Da bi bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti. Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo.
pripravljalni postopek - kazenska odgovornost - otrok, mlajši od 14 let kot storilec - mladoletnik - tatvina
Ključno vprašanje v zadevi je, ali že z dopolnitvijo 14 leta, torej z dnem ko oseba dopolni 14 let, lahko kazenskopravno odgovarja. Stališči državne tožilke in zagovornice sta napačni, saj se smejo kazenske sankcije uporabiti samo proti tistemu, ki je storil kaznivo dejanje po izteku štirinajstega rojstnega dne. To pomeni, da kazenskopravna odgovornost mladoletnika nastopi naslednji dan, ko je dopolnil 14 let.