Čeprav je obravnavano kaznivo dejanje po zakonskem opisu sestavljeno iz več različnih ravnanj, se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da med obdolženčevo opustitvijo plačila odpravnine delavcem iz obdobja od 27. 12. 2012 do 17. 1. 2013 in opustitvijo plačila plače ter regresa delavcem iz obdobja 1. 9. 2017 do 18. 9. 2017 ni podana časovna kontinuiteta in zlasti, da obdolženi niti po opisu dejanja v vmesnem času ni storil ničesar takšnega, kar bi navedena ravnanja v izvršitvenem smislu povezovalo do stopnje, ko bi bilo treba ugotoviti, da je posredi t. i. trajajoče kaznivo dejanje.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazen zapora - denarna kazen - izgon tujca iz države - odvzem predmetov - zavrnitev dokaznih predlogov - nezakonit vstop v RS - globa za prekršek - preizkus pravilnosti dokazne ocene
Pritožba še navaja, da obdolženec ne more biti spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, ker mu je bila zaradi obravnavanega prestopa meje izrečena globa za prekršek, ki jo je tudi plačal. Pritožbeno sklepanje ni pravilno, saj obdolžencu ni bila izrečena globa zaradi ravnanja, ki se mu očita v kazenskem postopku, torej nezakonitega spravljanja tujcev čez državno mejo in prevažanja po ozemlju Republike Slovenije za plačilo, temveč zaradi storjenega prekrška, ker je prestopil mejo na nedovoljenem prehodu, kot je obdolženec v zagovoru tudi sam povedal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058359
KZ-1 člen 67.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 506.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - razlogi za preklic pogojne obsodbe - pravno relevantna dejstva
Postopek preklica pogojne obsodbe je poseben, samostojen postopek, ki ga skladno s členom 506 ZKP izvede sodišče prve stopnje, torej se ta postopek izvede po pravnomočno končanem kazenskem postopku, v katerem je bilo meritorno odločeno o kazenski odgovornosti obsojenca in o kršitvi varstvenega nadzora določenega v pravnomočni pogojni obsodbi.
neoprava družbeno koristnega dela - izvršitev izrečene zaporne kazni
Ker obsojenka doslej ni pokazala prav nobene pripravljenosti, da se ji izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist ter se celo na pozive probacijske enote ter prvega sodišča sploh ni odzivala, njene sedanje prošnje, da naj se ji da še zadnja možnost za opravo dela v splošno korist, tudi pritožbenega sodišča ne prepričajo v njihovo iskrenost.
Sodišče prve stopnje je glede na pravila pri izrekanju enotne kazni obsojencu izreklo maksimalno enotno kazen. Olajševalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje sicer ugotavlja in upošteva v izpodbijani sodbi, se tako pri odmeri kazni dejansko niso odrazile.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - ponareditev ali uničenje uradne listine - pridržanje
Pritožba ima sicer prav, da mora podrejeni zavrniti nezakonito navodilo nadrejenega, vendar pa spregleda, da se obdolžencu v tem postopku očita napeljevanje k storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno in za katerega so policisti A. A., B. B. in C. C. sprejeli odgovornost, saj so bili s sodbo o kaznovalnem nalogu, opr. št. III K 56655/2019 z dne 9. 3. 2020 pravnomočno obsojeni za storitev tega kaznivega dejanja. Že prvo sodišče pa je obrambi v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da odgovornost za pravočasen zaključek pridržanja ni samo na strani dežurnega policista, temveč tudi na strani pomočnika komandirja, ki dežurnega policista nadzira.
Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala. Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morejo doseči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00055907
KZ-1 člen 54, 209, 209/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - nadaljevano kaznivo dejanje - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - razveljavitev po uradni dolžnosti - razlogi o odločilnih dejstvih
Vendar pa iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da si je obdolženka v posameznih mesecih izplačala več kot le "samo" 100,00 EUR.
Navedeno nedvomno predstavlja odločilna dejstva, saj so izpostavljeni fakti predmet očitka po obtožbi, glede katerih pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje namreč ne pojasni, na kateri pravni podlagi naj bi bila obdolženka v navedenih primerih upravičena do izplačila višje nagrade, kot naj bi ji pripadala, ampak zgolj pavšalno zaključi, da naj bi bila obdolženka upravičena do vseh v izreku navedenih izplačil.
Ker je sodišče prve stopnje izreklo najprej pogojno obsodbo, v kateri je določilo le kazen zapora, nato pa izreklo še denarno kazen in kazen izgona tujca iz države, namesto, da bi ti dve stranski kazni v pogojni obsodbi določilo in nato odločilo, da se izvršita, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 57. in četrtim odstavkom 58. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je obdolženčevo priznanje sprejelo, ker je presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, ki je bilo jasno, popolno, prostovoljno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Iz razlogov izpodbijane sodbe glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku izhaja, da je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na v obtožnem predlogu navedeni znesek 100,00 EUR iz naslova odtujenega goriva, ne pa tudi za preostalo škodo v višini 1.200,00 EUR, čeprav je navedena v opisu kaznivega dejanja. Oškodovanca je v tem delu napotilo na pravdo, s pojasnilom, da se je sodišču postavil dvom v verodostojnost navedb glede količine odtujenega goriva in ostale škode, ki jo je povzročil obdolženec. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je izrek prvostopenjske sodbe zaradi izpostavljenih nepravilnosti v nasprotju z razlogi sodbe, presodilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Vrednost oškodovane stvari sicer ni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je pa ugotavljanje višine pomembno za oceno teže kaznivega dejanja in posledično izbire in odmere kazenske sankcije kot tudi za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku.
preprečitev dokazovanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - jezikovna razlaga zakona
Kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 je mogoče storiti ne le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00056938
KZ-1 člen 261, 261/1.. ZKP člen 242.
kaznivo dejanje jemanja podkupnine - konkretizacija zakonskih znakov - uradna oseba - uradno dejanje - verodostojnost izpovedbe - sodna prepoznava
V opisu dejanja je zakonski znak uradne osebe konkretiziran z navedbo, da sta obtoženca imela status cestninskega nadzornika, medtem ko je pooblastilo za opravo uradnega dejanja, to je nadzor nad plačevanjem cestnine, imelo podlago v 40. členu Zakona o cestninjenju. Ker se izrecno zatrjuje, da sta bila oba cestninska nadzornika, ni potrebno, da bi moralo biti v opisu dejanja tudi navedeno s katerim aktom delodajalca sta pridobila ta status.
Čeprav pritožniki soglasno menijo, da je pomembno, da je navedena pravilna opredelitev uradnega dejanja, ki bi ga obtoženca morala opraviti, pa je pomembno, kako sta prekršek oškodovanca opredelila obtoženca in ne, ali je bila njuna ocena pravilna.
Nobenega dvoma ni, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP, kar pove že sodišče prve stopnje, ki pa je pojasnilo tudi, zakaj se je sploh odločilo, da prepoznavo opravi. V bistvu niti ni šlo za sodno prepoznavo, pač pa prepoznavo v okviru izpovedbe, ko oseba, ki se zaslišuje, v sodni dvorani prepozna drugo osebo, kar pomeni, da se taka navedba ocenjuje le kot izpovedba.
Sodišče prve stopnje je podalo poglobljeno in prepričljivo dokazno oceno o tem, zakaj je bolj verjeti izpovedbam prič v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, kakor njihovim izpovedbam na glavni obravnavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00058103
KZ-1 člen 73, 73/1, 73/2.. ZKP člen 369, 369/4.
odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - lastništvo predmeta - nova dejstva in dokazi v pritožbi
Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno obtoženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da je v določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1 navedeno, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last, res pa je tudi, da je v drugem odstavku iste določbe navedeno, da se smejo predmeti iz prvega odstavka 73. člena ZKP vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi in da pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta. V času odločanja oz. izreka prvostopenjske sodbe, v kateri je vsebovana tudi odločba o odvzemu predmetov sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega podatka o tem, da bi zaseženi telefon ne bil obtoženčeva last, pa tudi sicer iz vsebine zapisnika o zasegu predmetov z dne 10.11.2021 (list. štev. 17) izhaja, da obtoženec na zapisnik o zasegu ni imel nobenih pripomb, lastništvu telefona pa ni osporaval niti v poznejših fazah postopka. Po določbi četrtega odstavka 369. člena ZKP sme sicer pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Pritožnik tega v svoji pritožbi ne stori, zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00055711
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1, 158, 158/3, 160, 160/1, 160/6, 168, 168/2. ZKP člen 236.
kršitev kazenskega zakona - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - denarna kazen - pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov - prizadetost oškodovanca - razbremenitev odgovornosti - direktni naklep - pravna dobrota oprostitve pričanja - kazenska sankcija
V kolikor je zagovornik z navedenim meril na kršitev kazenskega zakona, je povedati, da kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča.
zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev zahteve za izločitev - hišna preiskava - dejanski naslov bivanja - obrazložena pisna odredba - odredba za hišno preiskavo - preiskovalni sodnik - uporaba stanovanja - poseg v zasebnost - nedotakljivost stanovanja - utemeljeni razlogi za sum - preiskava elektronske naprave - privolitev za preiskavo predmetov
Podrobno navajanje prostorov v smislu specificiranih enot, ki jih za prebivanje izključno uporablja oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov ter določanje prostorov kot tarč, v katerih bodo najdeni predmeti, pomembni za kazenski postopek, predpostavlja natančen uvid v zasebnost te osebe. Uvid brez t.i. informacij iz prve roke ali uporabljenih ukrepov iz 149.a, 149.b člena ZKP in naslednjih, ni možen, veljavni ZKP pa ga kot dejanske podlage ali standarda za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ne zahteva. Ključna oseba, pri kateri se po prvem odstavku 214. člena ZKP opravi preiskava je po prvem odstavku 216. člena ZKP tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pogoj zato ni lastninska pravica na stanovanju ali prostorih, temveč njihova uporaba, kar je smiselno iz ustavno pravnih razlogov kot z vidika cilja preiskave stanovanja in drugih prostorov. Posameznikova zasebnost iz 35. člena Ustave ter izpeljana nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave sta od lastninsko pravnih razmerij neodvisni ustavno pravni dobrini, medtem ko je pri preiskovanem stanovanju ali drugih prostorov bolj pomembno kdo to stanovanje oziroma prostore dejansko uporablja od tega, kdo ima na teh prostorih lastninsko pravico, ki jo nenazadnje z neposredno uporabo prostorov niti ni dolžan izvrševati. Medtem ko je v zvezi z izvirnostjo listin sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da neizvirnost listin ne more biti razlog za izločitev dokazov po drugem odstavku 83. člena ZKP. Razlog je lahko le (nedopustni) način pridobitve, ki mora biti v ZKP posebej določen, kar pa v danem primeru ni bilo izpolnjeno.
kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru
Ker je kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1 dokončano že s tem, ko storilec pri prepiru ali pretepu poseže po nevarnem sredstvu, je neodločilno zoper koga vse in zakaj bi naj to sredstvo uporabil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00055703
KZ-1 člen 49, 86, 86/8, 99, 99/9, 227, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - kazenska sankcija - sprememba kazenske sankcije - delo v splošno korist - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Če obdolženka v celoti ali deloma ne bo izpolnjevala nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače kršila obveznosti dela v splošno korist, bo sodišče s sklepom odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela.
kaznivo dejanje goljufije - zastaranje kazenskega postopka - absolutno zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - COVID-19 - nadaljevano kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost - kontinuirana kriminalna dejavnost - razsojena stvar - kršitev načela ne bis in idem - procesna ovira - stroški kazenskega postopka - napotitev na pravdo
Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Očitki iz obravnavanega kazenskega postopka ne obsegajo dodatnih dejstev, ki bi pomenili poseg v objektivno identiteto obeh dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057274
ZKP člen 42, 42/4, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 171, 171/1, 173, 173/3, 173/4, 191, 191/1, 192, 192/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje spolnega nasilja - isti historični dogodek - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - načelo ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča - zavrženje zahteve za izločitev višjih sodnikov - zahteva za izločitev predsednika senata - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, o katerem je že bilo razsojeno, bi torej prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vendarle moralo pojasniti, zakaj meni, da v obeh postopkih ne gre za isto stvar in da v tem postopku očitana kazniva dejanja ne izhajajo iz dejstev, ki so identična in bistveno enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v že izpostavljenem postopku II K 12377/2016 (točka 2 izreka). Glede na to, da je pri odmeri kazni v že navedeni zadevi II K 12377/2016 sodišče kot obteževalne okoliščine (točka 5 navedene sodbe) tudi upoštevalo "posebno moralno zavržnost tovrstnih kaznivih dejanj, s katerimi je obtoženec grobo posegel v dostojanstvo in intimo oškodovanke, prav tako pa tudi svojih dveh mladoletnih otrok A. A. in B. B., ki sta bila izpostavljena ne le verbalnemu in fizičnemu nasilju obtoženca nad oškodovanko, temveč tudi spolnemu nasilju, ko sta opazovala spolne odnose svoje matere z različnimi moškimi in tudi z domačim psom, kar je na njiju pustilo določene posledice ..." se pritožbenemu sodišču vsekakor postavlja vprašanje, ali vendarle obdolženec tudi za tokrat obravnavana kazniva dejanja ni bil že obsojen. Izpostavljeno okoliščino je vsekakor treba oceniti. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, torej razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.