KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069999
KZ-1 člen 22, 22/2, 123, 123/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec.
Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe, s sprejeto pravno kvalifikacijo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1, ki nima ustreznega odraza v konkretnem opisu, uporabilo materialnopravno določbo, ki je ne bi smelo uporabiti. Napačno uporabljena pravna kvalifikacija pa se v obravnavanem primeru izkazuje kot taka, ki je v škodo obtoženca, ne le iz razloga višje predpisane kazni, pač pa tudi, ker je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, na katero napotuje konkreten opis, predpisana zaporna kazen do treh let, kar pomeni, upoštevaje določbo 4. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 in desetletni zastaralni rok, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženca nista ravnala po očitku, ampak sta izvršila določena druga ravnanja, ki pa niso predmet očitka. Ob izostanku ustrezne spremembe obtožnega akta s strani tožilstva bi prvostopenjsko sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga, ker dejanji obtožencema nista dokazani, ne pa prevzeti tožilske funkcije in samo, izven očitka, ugotavljati, na kakšen v ključnem drugačen način od tistega, ki je zaveden v očitku, sta obtoženca vendarle prispevala k nastanku prepovedane posledice oziroma k poskusu, da bi le-ta nastala.
Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 stori kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Tisto, da storilec o nekom trdi ali raznaša, mora biti neresnično. Če neresničnost ni dokazana, storilec lahko odgovarja za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali razžalitve.
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
žaljiva obdolžitev - trditev - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi stavek "Tamkajšnji organi sodelujejo v mednarodni preiskavi mreže na domnevno pranje denarja, v kateri naj bi imel B. B. po ugotovitvah kriminalistov osrednjo vlogo," ne izraža afirmativne brezpogojne trditve, ki škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v drugem stavku "Konec leta 2020 so mu oblasti v BIH prepovedale vstop v državo," pa niso zapisana dejstva, zaradi katerih je objektivno mogoče pričakovati negativne odzive oškodovančeve okolice ali širše javnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069467
KZ-1 člen 48, 72, 324, 324/1, 324/1-1, 324/3. ZKP člen 137, 137/1.
nevarna vožnja v cestnem prometu - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - alkohol - prometna nesreča - lahka telesna poškodba - nevaren voznik - kaznovanost za prekršek - vožnja pod vplivom alkohola - zavrnitev ugovora
Obdolženec je vozil vozilo po mestnem središču, povzročil prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo policista ter imel še dve uri po dogodku 1,77 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa 3,05 g/kg alkohola, torej je bil že v eliminacijski fazi.
Glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, predhodno obravnavanost za prekrške, tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je obdolženca šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno za določen čas, dokler teče kazenski postopek, izločiti iz prometa.
Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma. Ta standard v obravnavani zadevi ni bil dosežen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070046
KZ-1 člen 20, 20/2, 54, 204, 204/1.
nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - obdolženec kot priča v istem postopku - posredni ali indicijski dokazi - dokazna ocena
Drži, da je omenjena priča krivdo za isti obtožbeni očitek predhodno priznala, vendar pa ni nepomembno, da je o inkriminiranem dogajanju tudi že v procesni vlogi obdolženega izpovedovala vsebinsko skladno, kar pritožba povsem zanemari.
Čeravno se izpodbijana prvostopenjska sodba ob izpovedih sostorilcev (sedaj v procesnem statusu neposrednih prič) opira tudi na nekatere posredne in indične dokaze, prav slednji s skupno dokazno močjo vseh izvedenih dokazov ne dopuščajo nobenega dvoma, da je (tudi) obdolženi A. A. (so)storilec obravnavanih kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00075748
KZ-1 člen 208, 208/1, 208/4, 208/6. ZKP člen 370, 370/2.
kaznivo dejanje zatajitve - predlog oškodovanca za pregon - priznanje krivde - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - kazenska sankcija - denarna kazen
Kazenski postopek zoper obtoženca je ves čas tekel zaradi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 208. člena KZ-1, v določbi šestega odstavka 208. člena KZ-1 pa je povsem jasno navedeno, da je predlog oškodovanca potreben samo za dejanja zatajitve iz prvega, drugega in petega odstavka 208. člena KZ-1.
Povsem je neutemeljena pritožbena navedba, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je o utemeljenosti suma, po tem, ko je bila sodba izrečena, povsem neutemeljeno razpravljati.
stroški pooblaščenca oškodovanca - obsodilna kazenska sodba - poseben sklep o višini stroškov - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - določnost premoženjskopravnega zahtevka - napotitev oškodovanca na pravdo - konkretizacija pritožbenih očitkov - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - odločba o kazenski sankciji - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku
Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.
Sodišče prve stopnje je v preveliki meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo priznanje obtoženca. Slednji je bil namreč prijet ob vožnji z avtomobilom v smeri doma praktično neposredno po izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, in sicer dveh vlomov, torej dveh izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja velike tatvine. Pri tem so policisti v avtomobilu zasegli predmete, ki izvirajo iz obeh dejanj. Na zaslišanju ob privedbi k preiskovalnemu sodniku je v zagovor le opisal družinske in bivanjske razmere. Ob zgoraj ugotovljenem se tako izkaže obtoženčevo priznanje krivde bistveno manjše teže, kakor ga ocenjuje sodišče prve stopnje.
Dejstvo, da so bili ukradeni predmeti vrnjeni oškodovancem, kaže na manjše posledice za oškodovance, vendar pa je do navedenega prišlo le zaradi ravnanj policije, in sicer prijetja obtožencev in zasega predmetov in ne zaradi osebne odločitve obtoženca, da denar in predmete vrne. Tako ta okoliščina nima take teže, kot opisuje sodišče prve stopnje.
Čeprav je v opisu obtožnega predloga navedeno, da je bil poškodovani avtomobil last B. B., ki je bil kot leasingojemalec zgolj ekonomski in ne pravnoformalni lastnik, pa po oceni državne tožilke, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, to ne pomeni, da zakonski znak "tuje stvari" v obtožnem predlogu ni bil konkretiziran.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I) je bil v okviru kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 z osmim odstavkom tega člena določen obligatorni varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 to odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb, ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen.
Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je onemogočiti nadaljnje izvrševanja tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00070114
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4.. OZ člen 131, 131/1.. ZKP člen 450.b, 450.b/1, 450.b/2.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo.
Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko ogrožena osebna varnost oškodovanca. V izreku obtožbe mora biti konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, osebne varnosti oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070049
URS člen 29, 29/2.. KZ-1 člen 70a.. ZKP člen 371, 371/2, 496, 496/2.
varstveni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - neposredno zaslišanje izvedenca - kršitev pravice do obrambe - trajanje varnostnega ukrepa
V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi sodišče prve stopnje obrambi moralo dopustiti neposredno zaslišanje izvedenca, ker je izvedensko mnenje edini obremenilni dokaz, je poudariti, da po drugem odstavku 496. člena ZKP sodnik pred odločitvijo o podaljšanju ukrepa, po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Glede na jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 496. člena ZKP razpis naroka ni obvezen, temveč je odločitev o morebitni izvedbi naroka v pristojnosti izvenobravnavnega sodnika.
kaznivo dejanje grožnje - dokazni standard gotovosti - in dubio pro reo
Sodišče prve stopnje je na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072710
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 304a.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - glavna obravnava - videokonferenca
Obramba je soglašala, da se glavna obravnava opravi preko video konference, ker se obtoženec težko premika in ZPKZ nima ustreznih pripomočkov za prevoz obtoženca. Sodišče prve stopnje je tudi na vsakem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se opravi narok preko video konference, pri čemer je za to navedlo upravičene razloge, kot izhaja iz zapisnikov o naroku. Nobena od strank ni imela pripombe na tako izvedene naroke za glavno obravnavo, zato izpostavljene pripombe šele v pritožbah niso utemeljene in so v nasprotju s spisovnimi podatki.
Pritožnika nimata prav, ko zatrjujeta, da je izrečena zaporna kazen prestroga ter da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati posebno olajševalne okoliščine, ki naj bi se kazale v dejstvu, da je šlo za prevoz družine z otroci, starosti obtoženca (71 let), njegovem fizičnem in psihičnem zdravju oziroma okoliščini, da je hudo bolan in hodi lahko le z berglami ter da je invalid iz udeležbe v ruski vojski v Afganistanu. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje vse pravno relevantne okoliščine (med katerimi so tudi v pritožbah izpostavljene) pri izreku zaporne kazni pravilno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, saj je ravno zaradi teh sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen v minimalno predpisanem trajanju treh let. Pritožnika pa nimata prav, da gre za posebno olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nasilje v družini - huda telesna poškodba - enotna kazen - kršitev pravice do obrambe - zaslišanje mladoletne priče - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - neposredno zaslišanje - zaslišanje obremenilne priče - ocena dokazov - sprememba veroizpovedi - prepoved reformatio in peius - kazenska sankcija
Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069267
ZKP člen 129.a/1, 359, 359/3, 371, 371/1, 371/1-11.
alternativna izvršitev kazni zapora - hišni zapor
Vse navedeno zagovornik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem pa prezre, da na naroku za izrek kazenske sankcije svojega predloga za izvršitev zaporne kazni na alternativni način ni ustrezno konkretiziral. Ob takšnem splošnem predlogu se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni bilo dolžno konkretneje opredeljevati do zagovornikovega predloga, zato zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč, da je poleg obdolženčevega priznanja krivde, kar je štelo kot olajševalno okoliščino, upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, nato pa sklenilo, da je predlagana kazen s strani tožilstva za izrek zaporne kazni tako po višini kot načinu izvršitve primerna. Sodišče prve stopnje je tako kazensko sankcijo sprejemljivo utemeljilo, pri čemer v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZKP sodišče o načinu izvršitve kazni lahko odloči v sodbi, ni pa to obligatorno. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.