KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070034
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 49, 51, 51/1, 51/1-2. ZKP člen 450a, 450a/5.
resna grožnja za javni red ali javno varnost - pogajanja o priznanju krivde - izgon tujca iz države - obteževalne in olajševalne okoliščine
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost.
Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068296
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1-11.
kriva ovadba - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - pravno odločilna dejstva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razlogi za oprostilno sodbo
V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.
Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
KZ člen 111, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6. ZKP člen 184, 184/2.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - procesno dejanje, ki pretrga zastaranje - identiteta storilca in kaznivega dejanja - dopolnitev preiskave - rok instrukcijske narave
Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067047
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1, 191, 191/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 257, 258. URS člen 22, 29, 29/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do izjave obdolženca - kršitev jamstev izjavljanja v dokaznem postopku - kršitev pravice do obrambe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - dokazni predlog obrambe - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - predlog postavitve novega izvedenca
Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.
Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066638
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1, 499/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - protipravno pridobljena premoženjska korist - zakonski znaki - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi
V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.
Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne okoliščine - obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - osebne okoliščine na strani storilca - nasilje v družini
Podatek, da obtoženec "ni v drugem kazenskem postopku", je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med "drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju" (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.
Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo, vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
uporaba omilitvenih določil - izgon tujca iz države
Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo.
kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov - zakonski znaki kaznivega dejanja - predkazenski postopek
Pogoj za začetek predkazenskega postopka je obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar policija praviloma izve na podlagi naznanitve kaznivega dejanja oziroma podane ovadbe ovaditelja oziroma to izve v okviru izvajanja drugih zakonskih pooblastil. Ko je policija seznanjena z razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pa je dolžna pričeti z dejanji, kot so navedena v drugem odstavku 148. člena ZKP in drugimi in zato od tedaj dalje prične teči predkazenski postopek.
Sodišče druge stopnje meni, da je treba celotno dikcijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 razlagati tako, da bo kaznivo dejanje storjeno le, če je postopek (sodni, upravni, predkazenski,...) že pričel teči. Jezikovna razlaga: „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival...“ bi sicer lahko kazala tudi na postopek, ki sicer še ni v teku, vendar ga storilec pričakuje oziroma bodoči postopek, vendar takemu stališču po oceni sodišča druge stopnje nasprotuje namenska razlaga.
Pritožba zastopa stališče, da pritožbeni postopek oziroma notranje-varnostni postopek pri policiji ni predkazenski postopek, saj ni namenjen pregonu storilcev kaznivih dejanj, temveč predstavlja sistem notranje kontrole znotraj policije, s katerimi se preprečujejo tveganja za notranjo varnost policije.
Ker med odklonska dejanja sodijo tudi nepravilnosti in zlorabe pooblastil uradnih oseb v policiji, navedena določba daje podlago za zbiranje obvestil glede suma storjenega kaznivega dejanja in zato tega postopka, tudi zato, ker ga izvaja policija v okviru svojih zakonskih pooblastil, ni mogoče ločiti od pooblastil, ki so predpisane v 148. členu ZKP in naslednjih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066601
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129a, 129a/3, 371, 371/2.
delna ugoditev pritožbi - neoprava družbeno koristnega dela - delo v splošno korist - poročilo probacijske enote
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - subjektivni element kaznivega dejanja - prepovedana droga - kazenska oprostilna sodba
Soglašati je namreč s prepričljivimi in razumnimi zaključki sodišča prve stopnje, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je obdolženec B. B. ponujal na prodaj prepovedano drogo, za kar mu je A. A. izročil 200,00 EUR, še ne dokazuje, da je izpolnjen tudi subjektivni element očitanega kaznivega dejanja.
Morebitna okrnjenost obdolženčeve prištevnosti namreč ni bila problematizirana, niti ni bilo razlogov za kakršenkoli dvom v prištevnost obdolženega tempore criminis zaslediti v spisovnih podatkih, medtem ko zagovornik za pritožbeno izpostavljena namigovanja o dvomu o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja ter tozadevno nujnem sodelovanju s strokovnjaki s psihiatričnega področja in posledično pritegnitvi izvedenca psihiatra, ne ponudi nobenih dokazov, izostanejo pa tudi razumni, tehtni ter prepričljivi argumenti. V obsežnem polemiziranju z zagovornikovim lastnim mnenjem, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, in pritožbenemu vztrajanju, da obdolženi oškodovani B. B. ni grozil oziroma je bil nanjo naslovljen komentar storjen v razburjenosti, če je seveda do njega sploh prišlo, ostane s strani pritožnika prezrto, da se izrečena sodba v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kamor se med ostalim umešča tudi očitek, da ni dokazan naklep obdolženega v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem), ne sme izpodbijati.
Pritožbeno sodišče ima namreč glede na pritožbena izvajanja in podatke kazenskega spisa tehtne pomisleke o pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč dokazna ocena prvostopnega sodišča vsaj preuranjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066558
KZ-1 člen 191, 191/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - konkretizacija kršitev - spravljanje v podrejen položaj - dokazna ocena izpovedbe prič
Zagovornik ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja v pritožbi, to pa ni razvidno niti iz vsebine obrazložitve vloženega pravnega sredstva. Zgolj trditev na načelni ravni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, brez ustrezne obrazložitve, pa ne more biti upoštevna. Ker je uveljavljana kršitev brez vsakršne podlage, je posledično ne gre preizkusiti, medtem ko kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, s pavšalno navedbo, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak podrejenosti. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ostane brezuspešno, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir inkriminiranega obdobja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženega.
stranska denarna kazen - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - omilitev kazni - teža kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - način storitve kaznivega dejanja
Res znaša posebni minimum očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja tri leta zapora, vendar državna tožilka prezre, da je v primeru priznanja krivde to kazen po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 mogoče omiliti do treh mesecev zapora. Glede na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je prevažal kar 23 tujcev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča izreklo po višini povsem ustrezno, četudi zakonsko predpisano najnižjo zaporno kazen. Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na samo težo kaznivega dejanja ter način storitve in jih je v pritožbi izpostavila državna tožilka, tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen prenizka.