Sodnik ne sme odločati o obtožbi le, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar ne zajema situacije, ko je predlagatelja zgolj obvestil, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena.
Zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni stranka postopka, ampak procesni udeleženec, ki opravlja procesna dejanja v interesu zastopanega.
Čeprav ni dvoma, da je obsojenka tekom kazenskega postopka spremenila svoje osebno ime, kot tudi stalno bivališče, ter da vseh posredovanih sodnih pisanj ni dvignila osebno, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da vse to kaže na osebnost obsojenke in da zato ni podan prvi posebni pogoj za ugoditev njenemu predlogu, to je vedenje v času odločanja (ki ga sicer sodišče sploh ni presojalo in ne ocenilo), zgolj na tej podlagi pomanjkljiv in vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.