KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS20436
ZKP 1994 člen 83, 83/1, 83/3, 150, 150/1, 150/1-1, 150/2.KZ člen 196, 196/1.
predkazenski postopek - posebne operativne metode in sredstva - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov - kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili
1) Iz vsebine odredbe preiskovalnega sodnika mora biti razvidno, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 150. člena ZKP.
2) Izločitev pogovora priviligirane priče bi prišla v poštev le v primeru, če bi bila po vsebini primerljiva z obvestilom, danega organom za notranje zadeve, to je, če bi bila njegova vsebina v kakršnikoli povezavi z kaznivim dejanjem in obdolžencem.
3) Cena mamila ni konstitutivni element kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196.
Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena. Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da je potrebno sklenjene pogodbe spoštovati, vendar pa pri tem tožena stranka prezre, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo delno ugodeno zato, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ampak zato, ker je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki je opisano v 3. in 4.
odstavku na 5. strani in v 1. odstavku na 6. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje in ki ima vse elemente civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani tožene stranke) tožeči stranki povzročila škodo. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke tedaj ni pravni posel ampak določba 1.
odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
Revizijski očitki sodiščema druge in prve stopnje, da ne spoštujeta sklenjenih pogodb in pogodbenega prava zato niso utemeljeni.
ZUN člen 53, 54, 54/2. Odlok člen 10, 11, 42a.ZUP člen 80, 80/1, 245.
lokacijsko dovoljenje
Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje pogojev za gradnjo po odloku. Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor, kar zajema tudi dokazilo o ugasli služnosti.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (1994) člen 13, 14, 20, 2072.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv - izpolnjevanje pogojev za napredovanje v naziv svetnica
Določba 20. člena pravilnika ima prehodni značaj. Pri napredovanju po tej določbi se upoštevajo vsa dodatna strokovna dela, določena v 13. členu pravilnika, ki jih je zaposleni opravil do uveljavitve tega pravilnika, tako tista, ki jih je že uveljavljal v postopku pridobljenega naziva, kot tista, ki jih v prejšnjem postopku ni uveljavljal.
ZOR člen 376, 376/1, 377, 377/1, 388, 390, 390/1, 390/2.
zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - pretrganje zastaranja zaradi vložitve tožbe - rok za vložitev tožbe
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem primeru je bila tožeči stranki škoda povzročena v letu 1979 in mu je bil v tem letu znan tudi njen povzročitelj. Ti dve dejanski okoliščini tekom postopka nista bili sporni. Eventualni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne prihaja v poštev, ker proti domnevnemu povzročitelju škode v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba. Vendar pa je tožnik v kazenskem postopku prijavil premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna zavrnilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnika na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Kot je pravno pravilno presodilo tudi pritožbeno sodišče, je namreč potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR).
Potrdilo z dne 4.6.1992, na katerem gradi svoje trditve revizija, dokazuje le, tako kot sta to korektno ugotovili tudi obe nižji sodišči, da je tožena stranka izročila tožeči stranki 4.000,00 DEM. V potrdilu ni prav nobene izjave o tem, da naj bi vračilo navedenega zneska predstavljalo vrnitev celotnega dolga. Ob upoštevanju trditev tožene stranke, da naj bi potrdilo z dne 4.6.1992 vendarle potrjevalo vračilo celotnega dolga, sta sodišči izvedli obširen dokazni postopek in po oceni vseh izvedenih dokazov prišli do zaključka, da toženec vseh svojih obveznosti ni izpolnil in da tožečima strankama dolguje še znesek, ki jima je bil s sodbo sodišča prve stopnje prisojen.
Revident neutemeljeno napada lastno tožbo v njenem ugotovitvenem delu, ker predmet sklenjene sodne poravnave (res judicialiter transacta) ni istoveten s predmetom tožbe. Tako ne pride v poštev določba 323. člena ZPP in tudi ni bila storjena kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.
Res lahko toženec vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo med drugim, če je zahtevek le-te v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se zahteva z njo ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 189. člena ZPP). Vendar pa mora biti njegov zahtevek takšen, da se mu v nobenem primeru ne more zadostiti oziroma se mu ne more ustreči s tem, da bi se le zavrnil tožbeni zahtevek iz tožbe. Kadar lahko toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka le s svojimi obrambnimi dejanji, ugovori, nasprotna tožba ni dovoljena. Tožba in nasprotna tožba v takšnem primeru trčita ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) in ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), za kar oboje gre v tej zadevi. Če tožnik zahteva, naj se ugotovi obstoj nekega pravnega razmerja (skupno premoženje na sporni nepremičnini), ne more toženec postaviti zahtevka, da to razmerje ne obstaja. In zlasti v tem primeru, ko je bilo s sodbo P 51/79 pravnomočno ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ne more toženka postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da ta ni skupno premoženje. Če bi sodišče dovolilo takšno nasprotno tožbo bi to pomenilo kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) člen 2, 2/1, 3, 3/3. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 144.
kazniva dejanja zoper narod in državo - vojni zločin - kriva prisega - dolžnost pričanja - protipravnost
V dani situaciji, ko sta V.B. in F.B. morali pričati (dolžnost biti priča po določbah 13.poglavja Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo) in je bilo pričevanje pod sankcijo kazni po paragrafu 144 Kazenskega zakonika in ko po drugi strani ni pravne dolžnosti ravnati drugače, kot sta ravnali obsojenki, njunih izpovedb, ki sta bili podani pred sodiščem na glavni obravnavi in ki sta bili po svoji vsebini objektivno in subjektivno resnični, ni moč šteti kot protipravno dejanje. Dejanje, ki ni protipravno, pa ne more biti kaznivo dejanje.
Z izpodbijanim sklepom sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po 9.čl. ZKLD razveljavljeni in je bil postopek za to kaznivo dejanje ustavljen, za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, za katerega obnova postopka ni bila dovoljena, pa je ostala pravnomočna sodba tako v izreku o krivdi kot tudi v odločbi o glavni in stranski kazni, čeprav je ta dana v obrazložitvi, v veljavi. V obravnavanem primeru torej ne gre za izrekanje enotne kazni v smislu določb 3.odst. 409.čl. ZKP-77.
USTAVA SFRJ, člen 208, 208/1. ZOR člen 192, 192/1, 200, 203.
povrnitev negmotne škode - deljena odgovornost - denarna odškodnina - povrnitev bodoče škode - odgovornost države - prehod čez državno mejo
Ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na "Pravilo granične službe", ki ga je izdal zvezni sekretar za ljudsko obrambo 15.4.1976. Izdal ga je sicer po pooblastilu iz zakona o ljudski obrambi, vendar predpis ni bil objavljen. Izdan je bil kot vojaška tajnost in interno. Ker ni bil objavljen, tudi ni začel veljati (prvi odstavek 208. člena ustave SFRJ, Ur. list SFRJ, št. 9/74). Tako ga v tu obravnavanem odškodninskem razmerju ni mogoče uporabiti kot pozitivno pravo, kar zadeva tožnikov soprispevek k nastanku škode (prvi odstavek 192.
člena ZOR). Lahko pa se uporabi ob presoji ravnanja vojaške osebe, za katere ravnanje odgovarja država (prvi odstavek 199. člena ustave SFRJ), vendar le, če ni v nasprotju s takratno pozitivno zakonodajo, med drugim s takrat veljavnim zakonom o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu (Ur. list SFRJ, št. 34/79, 56/80 in 53/85 - ZPDMG).
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - višina kupnine za stanovanje
Kadar je na revizijski stopnji le spor o višini kupnine za stanovanje prodano po določbah 117 - 120 SZ, se dovoljenost revizije presoja glede na višino še spornega zneska (382/2 ZPP).
Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 138, 138/1, 141, 141/5, 154.
uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - izključitev kaznivosti - kazniva dejanja zoper javni red in mir - mnogota - kaznivo dejanje komplota
Čeprav ZKLD ni izključeval protipravnosti za primere, ko je bila oseba, ki je storilcu pomagala po storitvi kaznivega dejanja, njegov zakonec ali v krvnem sorodstvu v ravni črti ali v stranski črti do drugega kolena, se je lahko uporabljalo pravno pravilo 5.odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki je izključevalo kaznivost takega pomagača.
Pri zločinu mnogote zbiranje skupine ni bilo nujno organizirano, do njega je prišlo lahko tudi spontano ob trenutni odločitvi naključno zbranih oseb, ki jih je enak motiv spodbudil k nasilju.
Iz obrazložitve je razvidno, da so se obiskovalci prireditve zaradi nasilja skupine, v kateri sta bila tudi obs., razbežali in so ostali le enako misleči razgrajači, zato je lahko prišlo do uskladitve volje oz. dogovora na sicer za komplot nenavaden, javen, demonstrativen način.
Čeprav je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tolarsko vrednost tuje valute, je to denarna terjatev (zato ni potrebno posebej navajati vrednosti spornega predmeta - drugi odstavek 186. člena ZPP, kot je to storil tožnik z njeno navedbo 78.500 SIT). Pri tako oblikovanih tožbenih zahtevkih je za presojo dovoljenosti revizije potrebno ugotoviti vrednost denarnega zneska po tečaju na dan vložitve tožbe in ne po kakšnem poznejšem (na primer na dan izdaje sodbe, na dan, ko mora biti plačilo opravljeno, na dan dejanskega plačila ipd.).
Spreminjanje vrednosti denarja v razmerju do tuje valute ne vpliva na dovoljenost revizije, za katero je bistvena vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe (razlog iz drugega odstavka 40. člena ZPP).
Glede na že izdano oprostilno sodbo vrhovnega sodišča, s katero so bili oproščeni E.L., F.R., J.H., M.K. in J.Z., ki so bili obsojeni z isto izpodbijano sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu kot obsojenec, je torej krivdorek za obs. V.B. v nasprotju z omenjeno oprostilno sodbo, saj se mu očita opustitev prijave za dejanja, za katera je vrhovno sodišče ugotovilo, da nimajo znakov kaznivega dejanja.
Moti se revizija v stališču, da za priposestvovanje ni dovolj posredna posest. Zakon namreč ne nudi opore za takšno stališče. Ko obravnava priposestvovanje kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena ZTLR), določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem (četrti odstavek 28. člena ZTLR), definicijo posesti in s tem posestnika, ki izvaja posest, pa podaja v 70. členu ZTLR, ki določa, da ima posest stvari tako tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest - prvi odstavek) kakor tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova užitka, stanovanjske pogodbe, zakupa, shranjevanja, posodbe ali iz kakšnega drugega pravnega posla dal stvar v neposredno posest (posredna posest - drugi odstavek). V obeh primerih gre za posest in v obeh primerih so z njima povezani enaki pravni učinki. Tako tudi zakonska določba o dobroverni posesti ne razlikuje med eno in drugo vrsto posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR).
Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 354. člena ZPP je podana samo takrat, kadar sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik, stranka pa se je zaradi tega pritožila.
Okoliščina, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je sodišče toženo stranko opozorilo na pravice, ki jih ji nudi ZPP glede uporabe jezika, je kršitev 2. odst. 102. člena ZPP. Kot takšna pa bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP pod predpostavko, da je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
povzročitev škode - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - alternativna vzročnost - revizija - odločanje v mejah revizijskih razlogov
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da sta bila toženca v kazenskem postopku spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, v katerem je bil tožnik dne 28.9.1985 hudo telesno poškodovan. Toženca sta bila med seboj povezana in sta nastopala družno. V gostilno F. K. sta v večernih urah prišla skupaj in se tam s tožnikom in F. H. najprej zapletla v verbalni konflikt kasneje pa tožnika in F. H. tudi fizično napadla. Po končanem fizičnem napadu, ki je imel za posledico hude telesne poškodbe tožnika, sta se skupaj odpeljala z N. osebnim avtomobilom.
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je tudi po presoji revizijskega sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank materialno pravo pravilno uporabljeno. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (1. odstavek 206.člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Revizija sicer utemeljeno zatrjuje, da ni gotovo, kdo izmed obeh tožencev je povzročil škodo in vztraja pri trditvi, da je potem edino logično, da se je tožnik v pretepu poškodoval sam, vendar pa pri tem prezre, da je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da je tožeči stranki škoda nastala zaradi ravnanja enega izmed določenega kroga ljudi in sicer z ravnanjem (vsaj) enega od tožencev. Zato je odločitev sodišč o solidarni odgovornosti obeh tožencev na podlagi določbe 206. člena ZOR, ki je vpeljal alternativno vzročnost, materialnopravno pravilna.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zavezanec za prodajo stanovanja - cena stanovanja - oblikovanje cene - pogodbena cena - dodatni popust
Po določbah 117. do 120. člena stanovanjskega zakona ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice sicer pravico do popusta in drugih ugodnosti, vendar pa ni izključeno, da se kupoprodajna cena formira tudi drugače.
ZOR člen 190, 185, 185/1, 186, 189, 189/2. ZDP (1985) člen 17.
povrnitev gmotne škode - vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina - popolna odškodnina - določitev višine gmotne škode v tuji valuti - zapadlost odškodninske obveznosti
Kadar je oškodovančev gmotni položaj dovolj varovan, ker je njegova denarna terjatev za premoženjsko škodo v skladu z zakonom dovoljeno izražena v tuji valuti, je s tem ustrežena načelu o popolni odškodnini iz 190. člena ZOR. Tožnica je kot tuja državljanka za tim. tožnika na svojem v Nemčiji registriranem osebnem avtomobilu od zavarovalnice dovoljeno zahtevala plačilo v tuji valuti. Ker je znesek opredelila glede na razmere v času nastanka škode, v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba 2. odstavka 189. člena ZOR o odmeri gmotne škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Namen tudi te zakonske določbe je v vzpostavitvi takega oškodovančevega gmotnega položaja, kot ga je imel pred škodnim dogodkom, ta namen pa je dovoljenim izkazom vrednosti v tuji valuti že dosežen. Posledično tudi ne pride v poštev uporaba na tej določbi utemeljene sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa uporaba 186. člena ZOR, po kateri se odškodninska obveznost šteje od trenutka nastanka škode.