zaščita pred vznemirjanjem – pasivna legitimacija naročnika vznemiranja
Pasivno je legitimiran, kdor vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice. Poleg neposrednega motilca je toženec lahko tudi tisti, ki nekomu drugemu naroči, naj vznemirja lastnika v njegovi pravici.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – verjetnost obstoja terjatve
Za odločitev o zavarovanju terjatve z začasno odredbo zadostuje že izkaz njene verjetnosti. Ali bo tožnik svoje trditve tudi dokazal, pa je stvar izvedenega dokaznega postopka.
SZ-1 ima v 1. odst. 182. člena izrecno določbo, da se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določajo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini, po 1. odst. 30. člena SZ-1 pa so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače.
ZPP člen 7, 7/1, 8, 285, 286, 286/1, 286/4, 339, 339/1, 339/2 -8, 339/2-14. OZ člen 190, 346.
neupravičena pridobitev - zastaranje – začetek teka zastaralnega roka – izračun vlaganj – stroškovna metoda – dokazovanje – listine – zaslišanje pravdnih strank – prosta dokazna presoja – eventuelna maksima – prekluzija navajanja dejstev in predlaganje dokazov – prepozno predlaganje zaslišanja priče
Zastaranje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je lahko začelo teči šele s časovnim trenutkom, ko je tožečima strankama toženec preprečil uporabo nepremičnine, v katero sta vlagala.
V zvezi z izračunom vlaganj je bila pravilno uporabljena stroškovna metoda.
V primerih, ko pravdne stranke več ne razpolagajo z listinami, ki bi dokazovale posamezne pravno odločilne okoliščine, je dokazna aktivnost lahko osredotočena na zaslišanje pravdnih strank o dejstvih, ki izvirajo iz relativno oddaljene preteklosti.
V skladu z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP je procesno načelo razpravnosti iz 1. odstavka 7. člena ZPP omejeno s prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov. V 4. odstavku pa je uzakonjena izjema od tega načela, ko lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo (pa tudi v kasnejših vlogah) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ker je treba vse izjeme (tudi procesne) restriktivno razlagati, v konkretnem primeru takšna izjemna situacija ni izkazana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0068153
OZ člen 147, 147/2, 520. ZFPPod člen 15.
odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. - izločitvena pravica v postopku prisilne poravnave – prodaja s pridržkom lastninske pravice
V odškodninski pravdi upnikov zoper direktorja d.o.o. se odškodninska odgovornost direktorja (zaradi v letu 2007 v škodo upnikov storjenih dejanj) presoja po določilu 2. odstavka 147. čl. OZ in določilih ZFPPod.
Ker so v obdobju nesolventnosti in tudi po sklenitvi prisilne poravnave toženca vezala stroga določila o enakem obravnavanju upnikov, so upoštevna njegova opozorila, da so mu zakonska določila o enakem obravnavanju upnikov preprečevala vrnitev stvari tožnikom.
Stranki izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine sta lahko le dolžnik in upnik iz obligacijskega razmerja, ki iz listine izhaja. Sporna pogodba vzpostavlja obligacijsko razmerje le med tožečo stranko in upravnikom, zato ni podana aktivna legitimacija.
Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke določena v 1. členu pogodbe. Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (tako obveznost izročitve garancije kot izročitev menice) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Ugovor neizpolnitve lahko (uspešno) uveljavlja le tista pogodbena stranka, ki je dolžna pozneje kakor druga stranka ali vsaj obenem z njo, nikakor pa ne stranka, ki mora izpolniti prva.
Med postopkom je tožena stranka svojo obveznost, ki jo je tožnik uveljavljal s tožbo v tej pravdi, izpolnila. Toženkina obveznost je z izpolnitvijo prenehala (prvi odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika). Ugotovitev, da je bil zahtevek med pravdo izpolnjen, ima zato za posledico neutemeljenost tožbenega zahtevka.
V konkretnem primeru je dolžina meje za predlagatelja in nasprotnega udeleženca enaka, drugih razlogov, ki bi vplivali na odločitev o stroških postopka pa ni. Odločitev o delitvi stroškov na polovico je zato pravilna.
Stranski intervenient je priglasil stroške za sestavo obvestila, s katerim je obvestil sodišče prve stopnje, da vstopa v pravdo, ter za sestavo vloge, s katero je priglasil stroške postopka. Do priglašenih stroškov za navedeni pravdni dejanji je upravičen in sicer za vsako po 20 točk.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – odškodnina za neizkoriščen letni dopust – plača – regres za letni dopust – odpravnina – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Tožnik je imel pri toženi stranki v tekočem letu 33 dni letnega dopusta, ki jih ni mogel izkoristiti zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi 112. člena ZDR, torej iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Za neizkoriščene dni letnega dopusta je upravičen do odškodnine, ki po svoji naravi predstavlja nadomestilo, kar pomeni, da za sklepčnost tožbe ni treba navedb o elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – možnosti za nadaljnjo zaposlitev – rok za podajo odpovedi – sodna razveza – odškodnina – kriteriji za odmero
Prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je bistven element obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je poslovni razlog nastal pred spremembo akta o sistemizaciji, na katero se sklicuje tožena stranka, in sicer že takrat, ko je tožnik prenehal opravljati delo vzdrževalca (za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) in je pričel z delom na čistilni napravi. Da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi (za delo vzdrževalca) zakonita, bi jo morala tožena stranka podati v šestih mesecih od tedaj dalje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker v mesecu februarju 2010 ni prihajal na delo, ni prosil za koriščenje dopusta, ni imel licence, ki mu je že potekla, toženi stranki pa je predložil evidenco, kot da bi opravljal specializacijo, ki je bila že zaključena. Glede na to, da je tožena stranka poleg te kršitve dokazala, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 83, 83/2, 86, 86/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ člen 244, 244/2.
znaki kaznivega dejanja - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - obrazložitev odpovedi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - seznanitev z razlogom
Tožnik je bil kot zakoniti zastopnik odgovoren za zakonito poslovanje družbe in dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa je s tem, ko je drugi družbi odobril koriščenje posojila, čeprav je vedel, da ta družba nima nobenega premoženja, in ne da bi posojilo ustrezno zavaroval, kršil obveznosti iz delovnega razmerja (ki ima vse znake kaznivega dejanja), tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
overitev lažne vsebine - sklenitev zakonske zveze - namen skupnega življenja - lažno prikazovanje dejstev - spravljanje organa v zmoto
Namen skupnega življenja ne spada med pogoje za samo sklenitev zakonske zveze in izdajo listine o njeni sklenitvi. Zato tudi če obdolženi in njegova žena M. že takrat nista imela namena živeti skupaj, tega nista lažno prikazovala in spravljala v zmoto pristojni organ, kar pomeni, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni najti tega, za njegov obstoj potrebnega znaka.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 135, 149, 150, 171.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – dokazovanje – eventualna maksima – kršitev določb postopka
Ker je sodišče prve stopnje prepozno predlagan dokaz izvedlo in nanj oprlo izpodbijano odločitev, je podan pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, ugotovljena bistvena kršitev določb je lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je prepoznim navedbam in predlaganim dokazom tožene stranke ugovarjal že pred sodiščem prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – zamuda s plačilom – odpravnina – odškodnina – odpovedni rok
Novela ZDR-A je sicer skrajšala zakonsko določene odpovedne roke (in sicer za delavca, kot je tožnik in ki ima najmanj 15 let in manj kot 25 let delovne dobe, z 75 na 60 dni), vendar se ta sprememba začne uporabljati šele z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. V času podaje tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljaven ZZZPB še ni bil spremenjen, tako da bi moralo sodišča prve stopnje šteti, da je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka (kot je veljal pred spremembo ZDR).
Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora.
V primeru, če trditve nasprotne stranke kažejo na spornost relevantnih dejstev, sodišče tožeče stranke v okviru načela materialno procesnega vodstva ni dolžno posebej opozarjati na dopolnitev trditev in predlaganih dokazov, saj bi s tem poseglo v razpravno načelo, preseglo meje nepristranskosti in bi lahko ovrglo uspeh nasprotne stranke.
Glede na dejstvo, da je do prenosa pristojnosti prišlo na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani ter da je tožeča stranka pooblastilo za pravdo dala odvetniku z območja svojega sedeža, odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo povračilo odvetniških stroškov za odvetnika, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, pravilna.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s popravnim sklepom z dne 11. 01. 2010 popravljen le stroškovni del (II. točka izreka sodbe) odločitve v sodbi z dne 23. 12. 2009. V samo odločitev o glavni stvari (I. točka izreka sodbe) popravni sklep ni posegel. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari bi tako tožena stranka lahko izpodbijala le s pritožbo zoper sodbo. To narekuje ločeno obravnavanje pritožbe zoper sodbo in pritožbe zoper popravni sklep; saj odločitev o pritožbi zoper popravni sklep ne vpliva na odločitev o pritožbi zoper sodbo in obratno. Tako se pritožbeno navajanje tožene stranke, da bi moralo sodišče najprej odločiti o pritožbi zoper popravni sklep, izkaže za neutemeljeno.