ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodstojne listine
Dolžnik je izpodbijal sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo; za takšen primer pa 3. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. S tem torej ZIZ napotuje na svoj 57. čl., po katerem sodišče prve stopnje izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči upniku in ga opozori na pravne posledice iz 58. čl. tega zakona.
Za pripoznavo dolga mora stranka na nedvoumen način izraziti svojo voljo, da pripoznava dejstva, ki se nanašajo na pravno razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev.
Za pripoznavo dolga, ki je zastaral, pa ni potrebno, da je v pisni izjavi izrecno povzeta zakonska terminologija iz 366. člena ZOR (da toženec pripoznava zastarano terjatev oziroma da se odpoveduje zastaranju), kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč zadošča, da se takšna toženčeva volja dokaže na kakršenkoli način.
V konkretnem primeru je bila slednja nedvomno izkazana, saj iz same toženčeve izpovedbe izhaja, da je ob podpisu potrdila z dne 23.11.1999 vedel, da je dolg zastaral, pa se je vseeno zavezal, da ga bo tožeči stranki povrnil (l. št. 60, 4. odstavek izpovedbe), vsaka drugačna razlaga toženčeve volje pa bi bila tudi v očitnem nasprotju s pravnim redom RS, ki v prvi vrsti varuje vestno in pošteno ravnanje strank pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (12. člen ZOR), njihovo enakopravnost (10. člen ZOR), prepoveduje zlorabo pravic (13. člen ZOR), strankam pa nalaga dolžnost izpolnjevanja obveznosti (17. člen ZOR) in to s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (18. člen ZOR).
Toženec se zato v teh okoliščinah na zastaranje vtoževanih terjatev ne more več uspešno sklicevati, saj se je s tem, ko je pripoznal zastaran dolg, ugovoru zastaranja odpovedal.