141.

VSL sklep I Kp 1186/2004

12.5.2005

kazensko materialno pravo

VSL22651

KZ člen 3, 311, 3, 311.

uporaba milejšega zakona

Senat sodišča prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ugodil predlogu

predsednice senata ter ni dopustil obtožnice in kazenski postopek

zoper obdolženca ustavil, saj opisa dejanja v obtožnici ni mogoče

umestiti pod nobeno določbo noveliranega člena 311 KZ ter je zato

potrebno šteti, da je ne glede na višje zagrožene kazni novi zakon za

storilca milejši. Državno tožilstvo je namreč obdolžencu očitalo, da

je 7.4.2004 poskusil iz koristoljubnosti v sostorilstvu z neznanimi

storilci spraviti čez mejo dve osebi. S tem je sicer izpolnil vse

zakonite znake poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez

državno mejo po II. odst. 311. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ,

ki je veljal do 5.5.2004, ne pa tudi znake katerekoli oblike

istovrstnega kaznivega dejanja, kot so opredeljene v novelirani

določbi 311. člena KZ. Zmotna je namreč ocena državne tožilke, da je

mogoče opisano ravnanje obdolženca subsumirati pod določbo III. odst.

311. člena noveliranega zakona, saj očitka v obtožbi, da je

obdolženec poskusil spraviti čez mejo dve osebi, ni mogoče umestiti

pod zakonsko dikcijo o "ukvarjanju", "nezakonitem spravljanju",

"prevažanju po ozemlju" ali "pomaganju pri skrivanju", kakor tudi ne

pod zakonski znak enkratnega dejanja spravljanja skupine tujcev čez

mejo ali ozemlje države, saj po veljavni sodni praksi dve osebi ni

mogoče šteti za skupino. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo

državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

 

143.

VDS sklep Pdp 382/2005

12.5.2005

DELOVNO PRAVO

VDS03180

ZDSS-1 člen 39, 39/1, 39, 39/1.

zamudna sodba - sklepčnost tožbe

Ker tožba v delu, ki se nanaša na regres letni dopust, ni

sklepčna (iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

zahtevka), bi sodišče skladno z 1. odstavkom 39. člena ZDSS-1

moralo s sklepom tožniku določiti rok za popravo tožbe in šele

nato tožbeni zahtevek zavrniti, če tožnik v danem roku tožbe ne

bi popravil. Ker sodišče ni postopalo po citiranem 39. členu

ZDSS-1, je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

 

145.

VSL sklep in sodba II Cp 1243/2004

11.5.2005

CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO

VSL50918

ZZZDR člen 51, 51/2, 51, 51/2. ZPP člen 181, 181/2, 181, 181/2.

skupno premoženje zakoncev - pravni interes za vložitev tožbe

Na odprodani stvari iz skupnega premoženja ni mogoče ugotavljati

lastninske pravice. Predmet lastninske pravice je lahko le

individualno določena stvar. Če te ni več, imata zakona ustrezne

obligacijske zahtevke.

Kupnina za odprodano skupno stvar je skupna, vendar od gole

ugotovitve, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi kupnina za

prodano stanovanje, tožnica nima nobene pravne koristi.

 

147.

VSL sodba II Cp 2105/2005

11.5.2005

obligacijsko pravo - pogodbeno pravo

VSL50929

ZOR člen 103, 103.

ničnost pogodbe

Pogodba je v nasprotju z moralo, če je kršeno kakšno določeno moralno

pravilo, ne da bi bila hkrati kršena tudi konkretna pravna norma.

Kršeno moralno pravilo mora biti konkretizirano.

 

149.

VSL sodba I Cp 907/2005

11.5.2005

STVARNO PRAVO - DEDNO PRAVO

VSL50592

ZZKat člen 14, 27.

dedni dogovor - mejni ugotovitveni postopek

Dedni dogovor o delitvi in načinu delitve zapuščine ter o odstopu

dednega deleža je po svoji pravni naravi pogodba civilnega prava,

zato zanj veljajo splošna načela o veljavnosti pogodb. Sporazum

lastnikov o parcelaciji in posestnih mejah, dosežen v mejnem

ugotovitevenem postopku, pa ima po oceni pritožbenega sodišča pomen

pogodbe o poravnavi in ga je treba presojati v skladu z določbami

Zakona o obligacijskih razmerjih.

 

151.

VSL sodba in sklep II Cp 2057/2005

11.5.2005

CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO

VSL50931

ZOR člen 200, 200. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 354, 354/1, 8, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 354, 354/1.

odškodnina za negmotno škodo - strah - bistvena kršitev določb postopka - dokazna ocena

Sodišče prve stopnje je dejansko oceno res napravilo tudi na podlagi

izpovedb prič in ugotovitev izvedenca medicinske stroke oz.

ugotovitev iz kazenskega postopka, ki teče zoper toženca (zoper

tožnika pa je bil po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča

kazenski postopek ustavljen), s čemer pa je zgolj upoštevalo tako

zahteve kot tudi domet dokazne aktivnosti pravdnih strank, ki kakšnih

drugih dokazov (na primer z neposrednim zaslišanjem prič) nista

predlagali, temveč sta terjali prav vpogled v omenjeni kazenski spis.

Z dokaznim ocenjevanjem tudi tega predlaganega dokaza je sodišče prve

stopnje zgolj pravilno upoštevalo načeli materialne resnice in proste

presoje dokazov (člen 8 ZPP). Pritožbeno namigovanje na

nesprejemljivost dokazne ocene, ker je ta oprta tudi na podatke

nedokončanega kazenskega postopka, je zato nepomembno.

Za strah prisodi lahko sodišče odškodnino le v primeru če je bil ta

intenziven in je trajal dalj časa, če pa je bil intenziven strah le

kratkotrajen pa le tedaj, če je bilo dalj časa porušeno oškodovančevo

duševno ravnovesje. V sodni praksi je torej ustaljen pravni standard,

ki se je oblikoval na podlagi besedila 200. člena ZOR (sedaj

vsebinsko enaka določba 179. člena OZ), po katerem sodišče prisodi

tudi za strah odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja

strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (merila iz 1. odstavka

cit. določbe), pri čemer pa mora sodišče pri odločanju oziroma odmeri

odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,

pa tudi na to, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z

njeno naravo in družbenim namenom (kriterji iz 2. odstavka istega

člena). Navedenemu v sodni praksi ustaljenemu pravnemu dejanskemu

stanu mora ustrezati ugotovljeni konkretni dejanski stan, da je

mogoča ugodilna odločitev glede te odškodninske postavke. Takšne

subsumpcije pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni opravilo.

V izpodbijanem delu sodbe manjkajo razlogi o tem, kakšen primarni

strah in kakšen sekundarni strah je tožnik utrpel glede na stopnjo

intenzivnosti in glede na časovno trajanje. Zato ob takšnih

pomanjkljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje niti še ni bila mogoča

odmera odškodnine iz tega naslova. Izpodbijana odločitev v tem delu

tako nima potrebnih - opisanih pravnorelevantnih razlogov, zaradi

česar se ne da preizkusiti. Zato je moralo sodišče druge stopnje v

tem delu ugoditi pritožbama tožene stranke in zaradi izkazane kršitve

iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razveljaviti v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen

354/1 ZPP).

Glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

pa sodišče prve stopnje sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da

tožniku pripada najmanj takšna odškodnina, kakršna mu je že

odmerjena, pri čemer pa v izpodbijani sodbi povzete dejanske

ugotovitve o vrsti, stopnji in trajanju telesnih bolečin in

nevšečnosti med zdravljenjem, na katere se pritožbeno sodišče v

izogib ponavljanju le sklicuje, terjajo odmero še nekoliko višje

odškodnine. Ker pa je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo,

da je tožnik tudi v tem delu zvišal tožbeni zahtevek, o tem delu

tožbenega zahtevka ni odločalo, onemogočeno pa je s tem tudi

pritožbenemu sodišču, da samo odmeri višjo odškodnino in spremeni

izpodbijano odločitev v tem delu. V ugodilnem delu pa je ob povedanem

pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu

sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sicer v tem delu sodbo

glede višine prisojene odškodnine le pavšalno izpodbija, pritožbeno

sodišče pa ni ugotovilo v tem delu nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih procesnih ali materialnopravnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z odločitvijo glede prisojene odškodnine za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje tudi

po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba v tem delu ne vsebuje vseh

razlogov, ki sestavljajo potreben pravotvorni dejanski stan in se

zato tudi v tem delu ne da preizkusiti. Predvsem manjka v zvezi s to

odškodninsko postavko vselej pomembna okoliščina - oškodovančeva

starost, ki predstavlja potrebno oporno točko za hipotetični

približni izračun o tem, koliko časa oziroma kakšen del svojega

življenja bo oškodovanec trpel duševne bolečine zaradi omejitev, ki

jih je utrpel zaradi poškodb. Predvideno trajanje tovrstnih duševnih

bolečin pa predstavlja eno od najpomembnejših okoliščin primera

oziroma meril za izračun višine primerne odškodnine iz tega naslova.

Ta okoliščina je še posebej pomembna v spornem primeru, ko tožeča

stranka v pritožbi opozarja na (tudi v izvedenskem mnenju navedeno)

dejstvo, da tožnik še vedno opravlja vsakodnevno kmetijska opravila.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbam obeh

pravdnih strank in razveljaviti tudi v tem delu (torej tako v

ugodilnem kot tudi v zavrnilnem delu) izpodbijano sodbo in vrniti

zadevo v novo sojenje zaradi tudi tu izkazane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odškodnino za skaženost prisodi sodišče če oškodovanec duševno trpi

ob pogledu in zavedanju spremembe na telesu, ki je posledica poškodbe

(subjektivni element skaženosti) in če obenem tudi pri okolici zaradi

takšne telesne spremembe vzbuja negativna čustva kot so groza, gnus,

odpor ipd. oziroma čustva kot so pomilovanje, sočustvovanje ipd.

(objektivni element skaženosti). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo

na podlagi neposrednega zaznavanja, da 6 cm dolga in do 0,5 cm široka

brazgotina v barvi kože ni niti takoj opazna in ni takšna, ki bi

glede na tožnikovo starost in siceršnji njegov izgled lahko vzbujala

neprijetne občutke in je brazgotino ustrezno ocenilo le kot

kozmetični defekt, ki predvsem zaradi izostanka objektivnega elementa

skaženosti, izključuje priznanje odškodnine. Takšne materialnopravno

pravilne presoje ne morejo omajati ob povedanem pritožbena

sklicevanja, da tožnik vendarle duševno trpi, ko se zazre v

brazgotino. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo v teh delih

pritožbi in potrdilo v dejanskem in materialno pravnem pogledu

pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

 

153.

VSL sklep II Cp 2188/2005

11.5.2005

IZVRŠILNO PRAVO

VSL49974

ZIZ člen 170, 270, 270/2, 170, 270, 270/2. OZ člen 528, 528/1, 528, 528/1.

začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve - nevarnost - nepremičnina - hipoteka

Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so nekatere dolžničine

nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki so bodisi posledica

razpolaganja same dolžnice (hipoteka v korist S. banke, d.d.) bodisi

predstavljajo zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v skladu s

170. čl. ZIZ, neodvisno od volje dolžnice. Po oceni pritožbenega

sodišča 20.2.2001 vknjižena hipoteka v korist S. banke, d.d.

predstavlja zatečeno stanje pred sklenitvijo spornih posojilnih

pogodb z dne 5.12.2003 in 25.2.2004. Le če bi upnik zatrjeval, da je

dolžnica izposlovala vknjižbo hipoteke šele po sklenitvi pogodb, bi

takšno ravnanje kazalo na njen namen onemogočiti ali otežiti

izterjavo vtoževanih terjatev. Zaznamba sklepa o izvršbi na

nepremičnino s strani sodišča, ki je eno od izvršilnih dejanj pri

izvršbi na nepremičnine (primerjaj s 167. čl. ZIZ), pa zaradi

odsotnosti subjektivnega delovanja dolžnika ne ustreza predpostavki

nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, kot jo ustaljeno pojmuje sodna

praksa. Tudi predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja

F.L. na podlagi menjalne pogodbe z dne 2.12.1998 (priloga B 2) ne

omogoča sklepa o verjetno izkazani subjektivni nevarnosti. Čeprav ima

menjava enak poslovni namen kot prodaja, pa je za obravnavano zadevo

odločilna razlika v predmetu izpolnitve pri obeh pogodbah. Z menjalno

pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku,

da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta na njej pridobil

lastninsko pravico.

 

155.

VSL sodba I Cp 1452/2004

11.5.2005

ODŠKODNINSKO PRAVO

VSL50596

ZOR člen 200, 203, 200, 203.

odškodnina za negmotno škodo

Za zvin vratne hrbtenice gre tožnici odškodnina za primarni in

sekundarni strah v znesku 150.000,00 SIT, za telesne bolečine in

nevšečnosti 600.000,00 SIT in za duševne bolečine za zmanjšanje

življenskih aktivnosti 300.000,00 SIT, pri čemer se je pri slednji

odškodnini upoštevalo, da odpade le 1/3 na obravnavano poškodbo, ki

jo je utrpela na smučarski vlečnici.

 

157.

VSL sklep III Cp 2145/2005

11.5.2005

IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB

VSL50714

ZGD člen 25, 25/1, 77, 77/1, 101, 101/1, 25, 25/1, 77, 77/1, 101, 101/1. ZIZ člen 25, 25/1, 55, 55/1, 55/1-4, 25, 25/1, 55, 55/1, 55/1-4.

izvršba - izvršilni naslov

To, da proti družbi že teče izvršilni postopek na podlagi istega

izvršilnega naslova, ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo zoper

osebno odgovornega družbenika.

 

159.

VSL Sklep I Cp 1947/2004

11.5.2005

stvarno pravo - civilno procesno pravo

VSL50345

ZTLR člen 70, 70/3, 70, 70/3. ZPP člen 281, 281/1, 339, 339/2, 339/2-8, 281, 281/1, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 33, 33.

motenje posesti - dokazovanje - opravičen izostanek

1. Ker je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene

stranke, ne da bi ocenilo predloženo zdravniško potrdilo oz. navedlo

razloge, zakaj šteje opravičilo za neutemeljeno, je storilo bistveno

kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da se

je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Gre

namreč za načelno prepoved vnaprejšnje dokazne ocene.

3. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje

obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta

pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda

nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske

oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu

vsebine služnosti zatrjevanje služnosti ni niti potrebno. Zadošča že,

da se dokaže delna oblast nad stvarjo, in v tem obsegu je treba

priznati tudi posestno varstvo.