Vprašanje takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa kmalu po določni seznanitvi z izpolnitvijo. V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00021354
ZDR-1 člen 177, 177/1.. ZPrCP člen 43, 43/3.
premoženjska škoda - službeno vozilo - odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost
Toženec je bil glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebej previden, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogel preprečiti, saj nadstreška zaradi dreves in višine kombija ni videl. Zato tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.
Ker torej tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je toženec pri vzvratni vožnji dostavnega vozila ravnal s hudo malomarnostjo, njegova odškodninska odgovornost že iz tega razloga ni podana.
začetek postopka o prekršku - postopek o prekršku proti mladoletniku - zbiranje dodatnih obvestil in dokazov o prekršku - načelo materialne resnice - vzgojni ukrep - izbira vzgojnega ukrepa
Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja.
Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja.
V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
ZPP člen 181.. ZDR-1 člen 54, 56, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8, 200, 200/3.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - spoštovanje navodil zdravnika - zagovor - rok za podajo odpovedi
Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 54. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje na podlagi 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v nasprotju z navodili osebne zdravnice zapustila kraj bivanja ter odšla v drug kraj, je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več zadevah in sicer, da je v času bolniškega staleža načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena in da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri tem pa gre za pravila, ki jih mora spoštovati vsak zavarovanec.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - krivdni razlog
Sodišče prve stopnje je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so nekvalitetno, prepozno ali nestrokovno opravljanje delovne naloge, rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da je tožnik zavestno kršil svoje delovne obveznosti, zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanja tožnika okvalificiralo kot kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, in da je zato odpoved iz razloga nesposobnosti, nezakonita.
Tožena stranka tožniku ni očitala naklepnega oziroma malomarnega ravnanja, zato tožnik tekom postopka ne more zahtevati, da se njegovo ravnanje opredeli kot krivdni razlog po 3 alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je utemeljitev odpovednega razloga v presoji delodajalca, sodišče pa lahko presoja le, ali je razlog naveden v odpovedi dejansko podan in utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZPP člen 236a.. KZ-1 člen 296, 296/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilništva
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bistvo očitanega ni v tem, da tožnik ni ravnal strokovno, temveč da je ravnal skrajno preko meja dopustnega ravnanja. Navedeno ne kaže na nasprotujoče si razloge v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru VIII Ips 131/2016 je šlo za podobno zavzemanje tožnika (kateremu je bilo sicer očitano nasilje drugačne vrste), da bi bilo potrebno natančneje (z izvedencem) raziskati, ali je deloval v okviru stroke. Tako kot v navedenem primeru tudi v obravnavanem primeru ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja o strokovnem postopanju, saj ni šlo npr. za očitek neke mejne, težko določljive prekoračitve pravil stroke, ampak za očitek nasilja nad oskrbovanko.
Ni pomembno, kakšno bi bilo na splošno strokovno postopanje v podobnih primerih s problematičnimi oskrbovanci. Sporno ravnanje z mladoletno, ki je trajalo dlje časa (dve uri), se izmika vprašanjem strokovnosti takšnega ravnanja in vodi le v presojo delovnopravnih posledic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00020254
KZ-1 člen 49, 49/2, 323, 323/1, 323/2,. ZKP člen 373. ZPrCP člen 44.
konkretizacija pritožbenih očitkov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - načelo vzročnosti - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti vzročna zveza - krivda - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine - odmera kazni
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je vzrok za nastanek prometne nesreče v pravno nevzdržnem ravnanju obdolženca, ko je pri svoji vožnji kršil 44. člen Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa varnostno razdaljo med vozili. Po načelu vzročnosti je namreč obdolženca zaradi nezadostne varnostne razdalje pred spredaj vozečim vozilom ob močnem zaviranju z vozilom zaneslo na odstavni pas, kjer je trčil v voznika tovornega vozila, ki se je tam nahajal zaradi okvare na tovornem vozilu in je v posledici poškodb na kraju prometne nesreče umrl.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki dokazno breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. Na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, je breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu na toženi stranki. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno stališče ter ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se odredba o čakanju na delo doma nanašala le na 11. 7. 2014, temveč da je bil tožnik 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi za čakanje na domu do nadaljnjega, brez časovne omejitve. Posledično je zato pravilno sklepalo, da tožnikova odsotnost od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ne pomeni neopravičene odsotnosti z dela v smislu določbe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 nezakonita.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da so potrebne dodatne fizične in časovna razbremenitev pri delu, kar predstavlja spremenjeno III. kategorijo invalidnosti.
Glede na odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, je potrebno šteti, da tožnik v pravdi ni uspel. V takem primeru se pri odmeri pravdnih stroškov uporabi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, toženi stranki pa mora povrniti vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Sodišče prve stopnje se je povsem izognilo presoji, ali je bila izterjevana obveznost v celoti, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, poplačana. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zahtevalo od upnika, da se odzove na obvestilo dolžnikovega dolžnika o realizaciji izvršbe, in na neaktivnost upnika vezalo domnevo, da za izvršbo nima več pravnega interesa, je brez pravne podlage. Upnik ima le pravico, da se o navedenem obvestilu kot procesnem gradivu izjavi, ne pa tudi dolžnost, kot jo je vzpostavilo sodišče prve stopnje skupaj s protipravno sankcijo zaradi morebitne neaktivnosti. V položaju, ko mora ravnati sodišče po uradni dolžnosti, neaktivnost strank nima pomena.
invalidska pokojnina - ponovna odmera - starostna pokojnina - sporazum o socialnem zavarovanju z R Srbijo - datum
Glede na 7. odstavek 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1. 2. in 4. četrtim odstavkom, upravičencu pripada od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki jo je prvi priznal, začel postopek za ponovno odmero.Ker je bil postopek pri srbskem nosilcu zavarovanja začet 18. 8. 2016, je bilo mogoče sorazmerni del starostne pokojnine tožniku priznati največ od 1. 9. 2016 dalje.
kaznivo dejanje grožnje - resna grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo - izrek sodnega opomina
Inkriminirane obdolženčeve besede: "Dečko, ima da legneš. Ganjaču te do smrti, imam ja puno para," pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Namreč takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec zaradi neurejenega poslovnega razmerja v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje zgoraj opisane okoliščine obravnavanega primera, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti.
nadomestilo zaradi manjše plače - sprememba predpisa
Po določbi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnik je imel priznano pravico po določbah ZPIZ/92 in jo je tudi užival. Skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPIZ/92 se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Pri tožniku je sicer prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar pa skladno z novimi omejitvami, kot so mu bile priznane z že citirano sodbo sodišča prve stopnje, še ni začel delati. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami, še nima priznanega. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS. Poudarilo je, da ZPIZ-1 (enako tudi ZPIZ-2) govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način za poseg v pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost (oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali gre celo za odpoved pogodbe o zaposlitvi) v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.
ZUJF člen 167.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 4.
nadomestilo za ločeno življenje - javni uslužbenec
Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljala svoje delo v drugem kraju. Zato ji pravica do nadomestila za ločeno življenje na podlagi 167. člena ZUJF in 4. člena Aneksa h KPND ne pripada in je zahtevek tožnice za nadomestilo za ločeno življenje od 1. 12. 2016 pravilno zavrnjen.
nepravdni postopek - stroški nepravdnega postopka - otrokova korist - skupni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila korist otrok tudi sicer glavno vodilo in smoter nepravdnega postopka in da prav ta korist narekuje, da udeleženca tega postopka kot starša sama krijeta vsak svoje stroške postopka in da (potrebne) skupne stroške postopka (nagrado in stroške izvedenke) krijeta po enakih delih.
Glede na to, da je tožnik deloma uspel glede invalidnosti, v celoti pa propadel glede telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, pritožbeno sodišče šteje, da je njegov uspeh polovičen.
Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa več mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00019493
ZPND člen 19, 22d, 22d/3, 22f, 22f/3. ZPP člen 308, 346, 346/1.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - trajanje ukrepa - nesuspenzivnost pritožbe - nesuspenzivno pravno sredstvo - sodna poravnava - zavrženje pritožbe
Ker je izrečenim ukrepom potekla časovna veljavnost in ker sta stranki v postopku njihovega podaljšanja sklenili sodno poravnavo, je pritožbeno sodišče zavrglo pritožbo zoper sklep z dne 14. 11. 2018, s katerim je sodišče prve stopnje ukrep prepustitve stanovanja, izrečen s sklepom z dne 17. 5. 2018, omejilo na šest mesecev.