Pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki (334. člen ZGD - 1) je treba v samem sklepu o povečanju določiti tudi osebo, od katere družba pridobi stvarni vložek in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek. S tem se že s sklepom določi tudi vpisnik novih delnic in obstoječi delničarji teh delnic ne morejo vpisati. Prav ima pritožnica, da je zato pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki prednostna pravica obstoječih delničarjev do novih delnic po naravi stvari izključena, vendar pa morajo tudi v tem primeru obstajati pogoji, ki jih za izključitev zahteva zakon.
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven.
Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.