Storitev sestave tožbe v sporu o stvarni služnosti je fiksno normirana s 300 točkami. Zato ni pomembno, kako je tožnica zasnovala tožbo v sporu o stvarni služnosti, denimo, ali je v njej eventualno združila ugotovitveni in konstitutivni zahtevek.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Prav tako se zastaranje pretrga tudi, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko dolžnik stori tudi posredno, na primer tako, da kaj plača na račun. Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.
Glede na procesno gradivo, ki ga je (sicer upoštevaje 40. člen ZIZ v zadostni meri) v predlogu za izvršbo ponudil upnik, in dejstvo, da je dolžnik v ugovoru uveljavljal zastaranje zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, upnik pa na ugovor dolžnika ni odgovoril, je namreč ugovor zastaranja treba šteti kot obrazložen in tudi utemeljen. Jasno je namreč, da je od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predmetnega predloga za izvršbo že poteklo več kot deset let, kar glede na 356. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ pomeni, da je zastaranje že nastopilo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade v višini 500 odvetniških točk za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Kajti v obravnavani zadevi je predpravdni postopek potekal kot predhodni postopek pred Državnim odvetništvom RS. Glede stroškov predhodnega postopka po ZDOdv velja posebna ureditev iz 36. člena ZDOdv, skladno s katero vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka. Tožnik do nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek v obravnavani zadevi torej ni upravičen.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki prvega odstavka 318. člena ZPP v smislu pravilne vročitve tožbe v odgovor. Obstoja drugih predpostavk (2. do 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) toženka niti ne prereka, zato je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus. Ta je pokazal, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožnica je uveljavljala dopusten tožbeni zahtevek, katerega utemeljenost izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ključno zatrjevano dejstvo, ki ni v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, je, da je tožnica toženki že 30. 10. 2025 podala izredno odpoved v skladu s 111. členom Zakona o delovnih razmerjih, pred katero je toženko pisno opomnila na odpravo kršitev in o njih pisno obvestila inšpektorat za delo. Ker toženka v predpisanem roku kršitev ni odpravila, je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila toženki vročena 6. 11. 2025. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je glede na predhodno učinkovanje izredne odpovedi tožnice kot delavke, "nasprotna" izredna odpoved, ki jo je po tem toženka podala tožnici, nična, ker že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ko odpoved že učinkuje, ni mogoče ponovno odpovedati.
Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.
Poleg navedenega sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, da je tožena stranka med postopkom od pogodbe odstopila, v drugem postopku zahtevala vračilo že plačanega dela pogodbene cene ter povrnitev škode, ter sporni bazen medtem odstranila. V takšnem dejanskem in pravnem položaju prevzem bazena objektivno ni več mogoč, prav tako tožeča stranka zatrjevanih napak ne more več odpravljati. Zato vprašanje bodočega prevzema opravljenega dela ni več odločilno. Sodišče bi moralo presoditi predvsem, ali je bila odklonitev prevzema oziroma odstop od pogodbe pravno utemeljen, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.
Po presoji pritožbenega sodišča čas v katerem je izvedenec prejel dopis na hodniku sodišča pred obravnavo in do katerega se je moral izvedenec opredeliti do naroka, ne predstavlja ustnega podajanja izvida in mnenja. Pri tem opravilu gre za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, za kar je sodišče izvedencu priznalo nagrado v višini 153,00 EUR (prvi odstavek 41. člena Pravilnika).
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Ker je izvedenec dolžan uveljavljati vsa nadomestila in stroške takoj po podaji izvedenskega mnenja oziroma najpozneje v roku, ki ga določi sodišče, ter nadomestila plače v danem roku ni priglasil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le o stroških, ki so bili pravočasno priglašeni.
Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja.
Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.
Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.
V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi.
Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.
Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).