Tožeča stranka zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem.
Možnost sklenitve dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 40. člena ZDR, po kateri se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Zakonska zahteva po oblični sklenitvi konkurenčne klavzule je namenjena zaščiti delavca, kot šibkejše pogodbene stranke, ki s sklenitvijo konkurenčne klavzule prevzame določeno obveznost v svoje breme in v korist delodajalca. S sklenitvijo dogovora o prenehanju prevzete obveznosti pa potreba po zaščiti preneha. Zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora tudi s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum z dne 31. 5. 2005, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.
V obravnavani zadevi niti ne gre za tipični primer premestitve iz prvega odstavka 20. člena ZSPJS, temveč je primernejši izraz „uskladitev“ pravnega stanja. Formalno je sicer resda šlo za premestitev iz plačne skupine J (plačne podskupine J3) v plačno skupino C (plačno podskupino C4), vendar to ni bistveno. Bistveno je dejstvo, da je revident že pred formalno premestitvijo opravljal ravno ta dela, ki naj bi jih začel opravljati šele po premestitvi. Glede na takšno ugotovitev je revident toliko bolj ob premestitvi (ki to niti ni) upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal.
Sodišče je ocenilo, da je bistveno, da je tožnik že pred formalno premestitvijo opravljal ista dela, kot jih je začel opravljati šele po premestitvi, zaradi česar je bil upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal, ves čas pa je opravljal isto delo, kot ga je opravljal po formalni premestitvi.