povrnitev pravdnih stroškov - prisilna privedba priče - preložitev naroka - krivdno povzročeni stroški postopka - separatni pravdni stroški - opravičena odsotnost iz naroka - nedopustna pritožbena novota - delo na črno - predložitev dokazil
Sodišče je moralo preložiti dva naroka za glavno obravnavo in priči prisilno privesti na narok, v povezavi s tem pa so strankama nastali stroški, ki jima jih morata priči povrniti.
Zbiranje in pošiljanje dokazil sodišču za pritožnico lahko predstavlja določen napor, ni pa pritožnica izkazala, da dokazil ni bila zmožna posredovati sodišču.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00051858
ZPP člen 184, 184/1, 286a. ZVEtL-1 člen 3, 43, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44, 44/1, 44/3. ZNP člen 37.
pripadajoče zemljišče - določanje pripadajočega zemljišča k stavbi - postopek po ZVEtL - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - trditveno in dokazno breme - sprememba predloga v nepravdnem postopku
Za spremembo stvarnega predloga ne veljajo procesna pravila o prekluziji, ki veljajo za navajanje dejstev in dokazov, ampak pravila o spremembi tožbe. V nepravdnem postopku lahko predlagatelj spremeni predlog do konca glavne obravnave (smiselna uporaba prvega odstavka 184. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).
Zakon ne določa prioritetnega vrstnega reda uporabe posameznih kriterijev. Merila za določitev pripadajočega zemljišča so navedena primeroma. Sodišče jih lahko glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera kombinira in uporabi sočasno. V vsakem konkretnem primeru določi najprimernejši način za določitev pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 17, 17/1, 18, 18/3.
Če pritožnik meni, da sta si navedena pravda in zapuščinski postopek po zapustnici tako sorodna, da je potrebna njuna skupna obravnava oziroma prekinitev zapuščinskega postopka, mora to uveljavljati pred Okrajnim sodiščem Železna Kapla.
motenje posesti - izključna posest - izključnost posesti - parkiranje na javnih površinah - splošno znano dejstvo - elementi posesti - posest nad javnim dobrom - dejanska posest
Izključujočnost pomeni možnost, da posestnik izključi tretje od souporabe stvari. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je treba biti vselej previden pri presoji te okoliščine: ne gre za možnost izključitve prav vseh vplivov, marveč zgolj tistih vplivov, ki predstavljajo negacijo dejanske oblasti posestnika stvari. Denimo če na poljubnem parkirišču dopoldan parkirajo ljudje, ki pridejo v službo ali po opravkih (stanovalci pa parkirnih mest tedaj ne rabijo, ker so se odpeljali na delo), popoldan pa stanovalci, prvi drugim prav z ničemer ne zanikajo dejanske oblasti nad stvarjo. Zgolj zato, da bi jim pravo priznalo položaj posesti, od posestnikov ni treba zahtevati, da uporabo tretjim preprečujejo (izključujejo) tedaj, ko stvari sami sploh ne rabijo. Nasprotno razlogovanje bi bilo v nasprotju s samim namenom in pomenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovolje in nasilja. Pritožnica utemeljeno navaja, da je obrazložitev prvostopnega sodišča, da tožnica ni imela izključujoče posesti, saj njeni zaposleni niso od posesti izključevali drugih, ko niso bili prisotni v pisarni oz. ko je bilo konec delovnika, materialnopravno napačna, kajti preozko tolmači kriterij izključujočnosti. S tem, ko tožnica ni odganjala naključnih obiskovalcev, kadar parcele ni potrebovala, njena posest v ničemer ni bila zanikana.
Prav tako pritožba utemeljeno navaja, da glede posestnega varstva ni bistveno ali gre za javno ali zasebno površino, z izjemo če gre za javno dobro, na katerem ni mogoče imeti posesti, niti ni bistvena hipotetična možnost dostopa. Poglavitna je namreč kvaliteta dejanske oblasti na nepremičnini (trajnost, zunanja vidnost, dostopnost in izključujočnost), ne pa lastništvo oz. hipotetična dostopnost nepremičnine.
Nekdo, čigar dejanska oblast nad javnim dobrim izpolnjuje vse štiri prvine posesti, tako ne bo užival posestnega varstva, saj mu pravo ne podeljuje statusa posestnika. Bo pa v trenutku, ko bo nepremičnini odvzet status javnega dobra oziroma bo javno dobro opuščeno, ista dejanska oblast dobila vsebino posesti in s tem posestno varstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00056427
ZD člen 62, 64, 66. ZPP člen 8.
zapuščinski postopek - ničnost oporoke - oporočna sposobnost - spor glede veljavnosti oporoke - pokojnikovo premoženje - veljavnost oporoke - pisna oporoka pred pričami - oporoka nepismene osebe - sorodstveno razmerje
Toženec ni uspel dokazati, da je pokojna znala pisati in brati. V postopku ni predložil niti enega samega dokumenta, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, čeprav je skupaj z njo v stanovanju živel pet let.
Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi glasno prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Mora pa imeti sposobnost oziroma znanje, da jo prebere.
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/1, 299, 299/1, 299/2, 299/3. URS člen 2.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - izvedenec psihiatrične stroke - načelo sorazmernosti
Pri vsaki omejitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), medtem ko se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje neogibne potrebnosti (nujnosti) izrečenega varnostnega ukrepa, ki je inkorporirano že v formulacijo prvega odstavka 70.a člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051526
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/4.
denarna kazen - plačilo na obroke
Tako se kot neutemeljeno pokaže obsojenčevo vnovično prizadevanje za "zamrznitev" zapadlih finančnih obveznosti, saj mu je prvostopenjsko sodišče na isti predlog že omogočilo, da izrečeno denarno kazen poravna v najdaljšem zakonsko dopustnem roku, medtem ko instituta "zamrznitve" materialni zakon niti ne omogoča.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00051732
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-1. SPZ člen 60, 60/1. OZ člen 271, 271/1.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - izločitvena pravica na premičnini - pridobitev lastninske pravice na premičnini - obstoj najemnega razmerja - izpolnitev obveznosti s strani tretjega - prenos posesti
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je vse do 31. 7. 2017 tožena stranka kot najemnica uporabljala skladiščne prostore, v katerih so se ob nakupu 12. 7. 2017 nahajale zaloge krmil in da kupljenega blaga ni skladiščila za tožečo stranko, izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka kupljenih artiklov/zalog ni nikoli izročila v posest tožeči stranki, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetu/zalogah po izdanih računih pred uvedbo stečajnega postopka nad toženo stranko, zaradi česar na teh predmetih v stečaju tožene stranke nima izločitvene pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052475
KZ-1 člen 34, 34/1, 54, 54/1, 211, 211/1, 211/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371, 372/1.
goljufija - nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - nadaljevano kaznivo dejanje - odločilno dejstvo - pravna kvalifikacija - goljufiv namen - premoženjska korist - zavarovalnina - zavarovalni zastopnik - konkretizacija zakonskih znakov - zavarovalniška goljufija - dokončano kaznivo dejanje - spravljanje v zmoto - dnevno nadomestilo - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo
Nadaljevano kaznivo dejanje je podano v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov.
Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Glede na inkriminacijo pripravljalnih dejanj velja, da je kaznivo dejanje po drugem odstavku v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije kot tudi v razmerju do poskusa kaznivega dejanja, izrazito subsidiarno. Merilo za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je tisti trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V trenutku, ko zavarovalnica na podlagi obdolženčeve prijave neupravičeno odškodnino tudi izplača, pa je treba dejanje opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051527
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - izostanek z naroka za preklic pogojne obsodbe - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj
Razpis naroka v preklicnem postopku niti ni obligatoren. V kolikor pa se vendarle izvede in stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZDavP-2 člen 321, 321/1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 515. ZKP člen 272, 272-3, 277, 277/1, 277/1-3.
objektivna identiteta - prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - kršitev kazenskega zakona - ugovor zoper obtožbo
Po primerjavi prekrškov, kot so opisani v pravnomočni odločbi oziroma sodbi o prekršku, in kaznivim dejanjem, opisanim v obtožbi, tako tudi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pri ravnanju, ki je predmet obravnave, ne gre za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari o prekršku. Zato objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem ni podana. Pravilno je namreč naziranje pritožbe, da gre pri očitanem kaznivem dejanju za poseg v pravno dobrino, ki se navzven izkazuje z ravnanjem obdolženca v nasprotju z interesi gospodarske družbe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi zase in povzročitvijo velike premoženjske škode družbi, kakor tudi v njegovem takšnem izrecnem namenu. Nič od navedenega se obdolžencu pri prekršku ni očitalo, temveč se mu je očitala storitev prekrškov na škodo državnega proračuna, ko ob dvigih in izplačilih ni bil izračunan in odtegnjen davčni odtegljaj akontacija dohodnine. Nenazadnje pa se razlikuje tudi zatrjevana kršitev blanketnih norm, saj se obtožba sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 263. člena v zvezi s 515. členom ZGD-1, in ne na določbo prvega odstavka 321. člena ZDavP-2.
Kljub dejstvu, da obdolženec v času zasega elektronskih podatkov ni bil več uporabnik elektronske naprave, na kateri so ti nastali, je ključno, da je bil njen dejanski uporabnik v času nastanka elektronskih podatkov, ki so tudi predmet zasega in preiskave. Brez dvoma ga je zato treba šteti za dejanskega uporabnika elektronskih naprav.
Drugi odstavek 219.a člena ZKP. Namen citirane določbe je po presoji višjega sodišča v tem, da se ravno dejanskega uporabnika elektronske naprave - in ne (zgolj) njenega lastnika - seznani z odredbo in s tem tudi omogoči (aktivno) udeležbo pri samem zasegu oziroma zavarovanju elektronskih podatkov.
Zagovornika imata torej prav, da je bila zaradi nevročitve odredbe obema obdolžencema storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 219.a člena ZKP, ni pa jima mogoče pritrditi, da ima ta kršitev za posledico izločitev dokazov.
Zasega elektronskih podatkov ni mogoče enačiti z zasegom predmetov pri hišni preiskavi. ZKP med določbami o preiskavi elektronskih naprav (ki so v razmerju do hišne preiskave specialne določbe) v ničemer ne predvideva, da bi se imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave predhodno kakorkoli pozivalo, naj izroči iskane elektronske podatke.
Sam zaseg za obrambo spornih DVD-jev in na njiju zapisanih elektronskih podatkov, je torej imel zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način zasega brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezna dokumentiranost postopka, ne pomenita nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
Prav tako ne drži, da (na splošno) o odškodninski odgovornosti koncesionarja (tretjim osebam) ni mogoče sklepati na podlagi določb ZGJS. V 51. členu ZGJS je namreč predpisana odgovornost koncesionarja za škodo, povzročeno s strani njegovih zaposlenih uporabnikom ali drugim osebam. Da je za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (uporabnikom ali drugim osebam) primarno odgovoren prav slednji, pa izhaja tudi iz 53. člena ZGJS, ki sicer predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta za takšno škodo.
Glede na pravkar povedano pritožba ne more biti uspešna (niti) s sklicevanjem na stališča VSL, zavzeta v sodbi II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, bistvo katerih je, da na koncesionarja z ZGJS ni prenešeno nobeno dolžnostno ravnanje, ureditev medsebojnega razmerja (v koncesijski pogodbi) v zvezi z morebitno škodo pa da ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 zavzelo stališče, da ZGJS in Obligacijski zakonik dajeta dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja cest v razmerju do uporabnika teh cest podana, čemur je sledila tudi novejša sodna praksa višjih sodišč.
Sodišče druge stopnje je moralo pritožbo okrožne državne tožilke, ki zoper obtožence primarno pritožbeno predlaga odreditev pripora do konca glavne obravnave, obravnavati tudi v luči dejstva, da je bila glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi že končana, da so bili obtoženci spoznani za krive storitve bistveno lažjih kaznivih dejanj, kot so jim bila očitana tekom kazenskega postopka, tudi po modificirani obtožnici, torej takšnih, ki se sicer obravnavajo v skrajšanem postopku ter ob tem upoštevati tudi višino obtožencem izrečenih kazni, kar je vsekakor v korelaciji s sorazmernostjo izrečenega jim osebnega omejevalnega ukrepa.
izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist
Obsojenec ne more prepričati s pavšalnimi navedbami, da ni prejemal pošte, ker se je medtem preselil in še nima urejenega naslova. Obsojeni se je namreč nedvomno zavedal svojih obveznosti v zvezi z opravo dela v splošno korist in dejstva, da mu lahko sodišče v primeru neopravljenega dela izreče, da se izrečena kazen zapora izvrši.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 12b, 12b/1. ZPP člen 212, 337, 337/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev - premoženjsko stanje - obveznost plačila sodne takse - obstoj obveznosti - izkazovanje ogroženosti - ogroženost poslovanja - trditveno in dokazno breme - nedopustne pritožbene novote - pritožbeni stroški
Ker obveznost plačila sodne takse ni podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, samo dejstvo obstoja obveznosti v zatrjevani višini še ne zadostuje za ugotovitev, da tožeča stranka takse ne more plačati oziroma da bi bila z njenim plačilom ogrožena njena dejavnost. Za takšen zaključek bi morala podati konkretnejše navedbe o vrstah svojih obveznosti, njihovi zapadlosti ter pomenu tega za svoje poslovanje, česar pa ni storila.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost
Oškodovanko je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Povsem sprejemljivo je, da se ni spomnila podrobnosti in sklepanje pritožbe, da je obdolženec ni mogel zvabiti v delavnico, ker je bila ta vselej zaklenjena (ob tem ko je J.F. prav tako povedal, da so se zadrževali tudi v delavnici - zaslišanje priče dne 2. 12 2019 in 24. 2. 2021), ne morejo omajati pravilnosti ocene, da oškodovanki, ko je opisala obdolženčevo ravnanje, s katerim je posegel v njeno spolno nedotakljivost, ne gre verjeti. Obravnavan travmatičen poseg v spolno integriteto je doživljala v obdobju starosti 7 in 8 let in ni mogoče pričakovati, da bi si toliko star otrok natančno zapomnil okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, razumljivo pa je, da si je zapomnila obdolženčevo ravnanje, ki je predstavljalo spolni napad nanjo, kar je mogoče povzeti tudi iz mnenja izvedenke pedopsihiatrinje.
ZGD-1 člen 305, 358, 358-5, 384, 388, 388/2, 395,395/1, 395/2, 395/3, 614.. ZPP-UPB3 člen 7, 212.. HGB člen 323.
pravica delničarja do informiranosti - kršitev razpravnega načela - izključitev manjšinskih delničarjev - tožba na ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov - bančna garancija - plačilo odpravnine
Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, vendar ima manjšinski delničar v primeru kršitve te pravice namesto izpodbojne tožbe v zakonu zagotovljena druga, predvsem pa učinkovitejša pravna sredstva. Ker se manjšinski delničarji na koncu ne morejo upirati izključitvi, ostane njihova edina pravica pridobitev primerne odpravnine. Zagotovitev te pravice pa jim je omogočena v nepravdnem postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1. V tem postopku sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (torej tudi pridobi informacije, ki jih tožnici doslej nista uspeli pridobiti), pri čemer lahko sodišče pridobi tudi mnenje poravnalnega odbora, ki ima prav tako pravico zahtevati pojasnila od vseh udeleženih družb. Če se izkaže, da je primerna odpravnina višja od ponujene, mora glavni delničar plačati razliko, skupaj z obrestmi, od dneva vpisa sklepa o prenosu delnic v sodni register dalje, prav tako mora glavni delničar plačati tudi stroške postopka. Ob tako zagotovljenem učinkovitem pravnem varstvu manjšinskih delničarjev, bi bila razveljavitev sklepa o prenosu delnic zgolj iz razloga, ker delničar ni pridobil vseh informacij glede višine odpravnine, prehud poseg v pravice družbe in glavnega delničarja. Razlaga, da ima delničar izpodbojno tožbo tudi takrat, kadar se informacije nanašajo na primerno odpravnino, je po mnenju pritožbenega sodišča zato v nasprotju z namenom instituta izključitve proti odpravnini in z upravičenji glavnega delničarja na eni strani (sama odločitev za izključitev ne more biti predmet sodnega preizkusa) ter manjšinskih delničarjev na drugi strani (če so izpolnjeni formalni pogoji, nimajo pravice ostati delničarji, imajo pravico do primerne odpravnine, ki pa je predmet sodnega preizkusa v posebnem postopku).