OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006934
ZFPPIPP člen 42, 42/2, 57. ZGD-1 člen 263, 263/4, 263/5-2. ZPP člen 214, 214/2.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost - odgovornost članov nadzornega sveta - odgovornost članov organov upravljanja
Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati (četrti odstavek 263. člena ZGD-1). Če je nad družbo začet stečajni postopek, se ta odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku, in sicer tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku (peti odstavek 263. člena ZGD-1).
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017074
OZ člen 131, 131/1, 149, 150. ZDR člen 43, 184, 184/1. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi spornega dne. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.
Nepravilno oziroma vsaj preuranjena je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Ker ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
zamudna sodba – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti – nadomestna vročitev zamudne sodbe – nepristnost podpisa na vročilnici
Zamudna sodba je bila vročena takratnemu možu druge toženke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnica ne zatrjuje, da takratni mož druge toženke v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa, da na naslovu, na katerem ji je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebivala. Pritožnica torej zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njen, ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, s katero bi lahko izpodbila pravilnost vročitve.
zavrženje tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep drugostopenjskega organa, s katerim je bila njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno vložena zavržena. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, prepozna. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva. Zoper drugostopenjski sklep tožnik drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe pred sodiščem, nima. Le s postopkom pred sodiščem pa je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Določbo 75. člena ZDSS-1 ni mogoče tolmačiti na način, da če sodišče ugotovi, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno, v takem primeru sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustno. V socialnem sporu je treba vsebinsko presoditi zakonitost izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe v zvezi s prvostopenjskim procesnim sklepom, ne pa tožbo zavreči. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo tožene stranke v zvezi s pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravočasna ali ne, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, ki sta predmet sodno socialnega spora. O zakonitosti in pravilnosti upravnega akta pa lahko presoja le senat (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne pa sodnik posameznik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
Tožnica kljub temu, da je bila pozvana, da mora namen, za katerega uveljavlja izredno denarno socialno pomoč, natančno navesti in tudi predložiti dokazila, ter je bilo primeroma še navedeno, kakšna dokazila naj predloži, razen, da je ponovila, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za omilitev materialne ogroženosti in vrnitev dolgov fizičnim osebam, ni predložila nobenega dokaza, ne neplačanih položnic ali računov, niti kakršnihkoli dokazov o zatrjevanih dolgovih. Ker je izredno denarno socialno pomoč zahtevala za poplačilo dolgov, ki jih ni izkazala, prav tako pa ni predložila neplačanih položnic ali računov, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnilo. Po 1. odstavku 34. člena ZSVarPre mora v vlogi za izredno denarno socialno pomoč vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč, in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje.
Toženi stranki je bila tožba na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno vročena v odgovor, vendar v zakonskem roku nanjo ni odgovorila. Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 318. člena ZPP, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo ugodilo.
ZDR-1 člen 130. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 73.
stroški za prehrano med delom – povračilo stroškov v zvezi z delom – prehrana – nedelja - praznik
V 73. členu Kolektivne pogodba dejavnosti trgovine Slovenije je določeno, da je delavec, ki je prisoten na delu najmanj štiri ure, upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, kolikor mu delodajalec ne zagotovi brezplačnega toplega obroka, in da se višina povračila stroškov prehrane med delom določi v tarifni prilogi. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici ob nedeljah in praznikih zagotovila malico, zaradi česar je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prehrane v določenih mesecih spornih let zavrnilo. Sodišče prve stopnje pri oceni dokazov napačno ni upoštevalo skladne izpovedi priče A.A. in tožnice o tem, da zaposleni pri toženi stranki ob nedeljah in praznikih niso hodili v restavracijo na malico in si malice tudi niso mogli vzeti v trgovini, če pa so že tako storili, so malico morali plačati.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 269, 273. ZDSS-1 člen 73.
zavrženje tožbe - nepopolna tožba
Ker k tožbi ni bila priložena izpodbijana upravna odločba, je prvostopenjsko sodišče tožnika utemeljeno pozvalo, da jo predloži v 15 dneh. Hkrati ga je opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v roku ne bo posredoval izpodbijane dokončne odločbe ali predložil dokazila o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik ni predložil dokazila o vložitvi zahteve za brezplačno pravno pomoč, niti posredoval upravne odločbe, ki jo izpodbija, zato je bila tožba zakonito zavržena.
zamudna sodba - poravnava - plačilo dolga - zamudne obresti
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.
plača – razvrstitev v plačni razred – nezakonito določena plača
Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dokazno breme – sodna razveza
Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka odpovednega razloga, kot ga je navedla v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni dokazala, čeprav je bilo v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tožena stranka je predložila računovodske bilance in sicer bilanco poslovnega izida in bilanco stanja za leti 2013 in 2014 in za januar 2016, iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ti podatki za odločitev niso relevantni oziroma so deloma nepopolni, saj kažejo le trend padanja prihodkov iz poslovanja, pri čemer podatkov za leto 2015, v katerem je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka sploh ni predložila, zato ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.