USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085953
URS člen 25. ZPP člen 82. ZZZDR člen 181, 181/1, 181/3, 211, 212, 213, 213/2.
odvzem poslovne sposobnosti – kolizija interesov – začasni zastopnik – skrbnik za poseben primer – postavitev skrbnika za poseben primer – pravica do pravnega sredstva
Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba.
Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.
obnova postopka – predlog za obnovo postopka – izredno pravno sredstvo – pooblaščenec v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi – zavrženje vloge
V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Tudi pri pogodbah s klavzulo „ključ v roke“ je sklepčno uveljavljati jamčevalne zahtevke oz. ugovarjati, da obseg izvedenih del do razveze pogodbe ne ustreza do takrat zaračunanim delom. Tožena stranka pa se samo s sklicevanjem na to klavzulo in zaradi nje na »nefunkcionalnost del« ne more razbremeniti svoje obveznosti, da plača tisto, kar je izvajalec do odstopa od pogodbe zanjo opravil.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 50.
invalidnost - izvedenina - osebni pregled
Ker sta osebni pregled opravila le dva od treh članov izvedenskega organa, je mogoče nagrado za manj zahtevni pregled priznati le dvakrat (in ne trikrat).
Sodno zapriseženi izvedenci in cenilci so tiste osebe, jim je ta naziv podelilo Ministrstvo za pravosodje in so vpisani v veljavni imenik sodnih izvedencev in cenilcev. To pa ne pomeni, da v konkretni izvršilni zadevi izvršilno sodišče ne more kot ustreznega dokaza upoštevati tudi mnenja (cenitve) pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij. Pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij so namreč vrhunski strokovnjaki z opravljenim izpitom s področja ocenjevanja vrednosti podjetij, katerim je naziv v skladu z določbami Zakona o revidiranju podelil Slovenski inštitut za revizijo.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 37, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
ZPIZ-1 člen 36, 455. ZPIZ-2 člen 254, 254/1, 254/2. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20.
starostna pokojnina - Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju
Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2, 268/2-4. ZDR člen 7, 7/2, 72, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poslovodna oseba – sodna razveza - reintegracija
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo. Tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072602
OZ člen 104, 104/1, 105, 105/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odstop od pogodbe – neizpolnitev – dodaten rok za izpolnitev – sodelovalna dolžnost – pravica do izjave
Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ni mogoče za nazaj določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za nagrajevanje delovne uspešnosti v okviru obračuna plače v obdobju, za katero se ugotavlja delovna uspešnost delavca. Tožena stranka je določila nova merila, ki od veljavnega sistema nagrajevanja, ki ga je sama določila, bistveno odstopajo. Po novih merilih (ponderjih) je ovrednotila doseženi promet primerjalnih delavk za pretekla obdobja, poleg tega pa je le tožnico ocenjevala za štiri leta, ostalih delavk pa ne (za leti 2010 in 2011 je bila opravljena le primerjava med tožnico in eno sodelavko) in tožnico določila za presežno delavko izključno na podlagi merila indeks rasti. S tem je tožnico neenako obravnavala, ker so bila merila postavljena tako, da je bila v boljšem položaju delavka s slabšimi rezultati, tožnica pa kljub boljšim rezultatom (po vseh sklopih, tudi ob upoštevanju ponderiranih rezultatov) v slabšem, kar pomeni, da gre za diskriminatorne kriterije in za kršitev določbe 6. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
Pri tožniku gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo zaradi bolečnosti sklepov celotnega lokomotornega aparata ter oteklosti, bolečnosti in zakrčenosti prstov rok, ob katerih si po oceni sodnega izvedenca ni mogoče predstavljati, da bi lahko opravljal kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
zamudna sodba – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti – nadomestna vročitev zamudne sodbe – nepristnost podpisa na vročilnici
Zamudna sodba je bila vročena takratnemu možu druge toženke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnica ne zatrjuje, da takratni mož druge toženke v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa, da na naslovu, na katerem ji je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebivala. Pritožnica torej zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njen, ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, s katero bi lahko izpodbila pravilnost vročitve.