ZPP člen 252, 252/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenec – dokazovanje z izvedencem – dokazni predlog obeh strank – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnitev izvedenskega mnenja – odreditev pisne dopolnitve izvedenskega mnenja brez predloga stranke – višina nagrade izvedenca – zelo zahtevno izvedensko mnenje – materialni izdatki izvedenca – stroški izvedenca
Izvedbo dokaza z izvedencem sta predlagali obe pravdni stranki, zato je prav, da pravdni stranki tudi delita stroške, ki so nastali v zvezi z izvedbo tega dokaza. Tožeča stranka je zoper izvedeniško mnenje podala pripombe, tožena stranka pa ne, niti ni zahtevala dodatnega zaslišanja. Sodišče je kljub temu razdelilo stroške, nastale z dodatnim izvedenskim mnenjem, med obe pravdni stranki, saj gre za dopolnitev dokazovanja z izvedencem, ki sta ga obe stranki predlagali. Pri tem ne gre za izvedbo dokaza, ki bi ga sodišče odredilo po uradni dolžnosti, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, niti ni podane podlage, da bi sredstva za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja bremenila proračun.
Prvostopenjsko sodišče je v sklepu s 14. 7. 2014 ocenilo, da gre za zelo obsežno zadevo, mnenje pa je bilo potrebno izdelati v relativno kratkem času. Izvedenec je moral odgovoriti na veliko vprašanj, ki so bila zahtevna in kompleksna. Za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja je bil na razpolago rok 30 dni, v katerem je bilo treba odgovoriti na obsežne pripombe in vprašanja, ki jih je zastavila tožeča stranka. Tožeča stranka se je v pripombah sklicevala na strokovno literaturo. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje s področja psihiatrije in nuklearne medicine. Pri izdelavi mnenja sta sodelovala dva izvedenca z dveh različnih področij. Taka mnenja sodna praksa večinoma ocenjuje kot zelo zahtevna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013234
ZJU-UPB3 člen 7, 14, 21.. KZ-1-UPB2 člen 90, 90/1-5, 257, 257/1, 263, 263/2-1. ZKP-UPB8 člen 150, 150/1, 154, 154/2, 154/4.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - zastaranje kazenskega pregona - predlog za izločitev dokazov - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov - komunikacijska zasebnost - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - objava prostega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da Ž., sedaj v funkciji preiskovalnega sodnika, ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen.
Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo.
Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž. in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Komisije, pa je pravilno pojasnilo, da je zato izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in da overjena izjava J.J. in R.M. ne kaže na drugo kot na njune konflikte zaradi izvrševanja funkcij v Komisiji in SOVI.
Subjektivno prepričanje obdolženca in njegovo zatrjevanje, da je sodnik pristranski, ne more biti razlog za sodnikovo izločitev.
Preiskovalni sodnik pri tej svoji nalogi ne tehta in ne presoja stališč nasprotne stranke, zato njegove nepristranskosti (in videza nepristranskosti) ni mogoče presojati enako kot kadar sodnik odloča o stališčih obeh in lahko pri eni stranki s svojim vedenjem vzbuja občutek, da njenih argumentov in predlogov ne obravnava enako skrbno kot predlogov in argumentov nasprotne stranke. Zato je v takšnem primeru kot je obravnavani toliko bolj odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pri izdaji odredbe Pp 1/2009 in njenih podaljšanjih kako drugače, kot bi ravnal, če bi na isti podlagi odločal o katerem drugem osumljencu, torej o nekom, ki ga niti ne bi poznal, in ali je glede na razloge in številna dejstva, navedena v pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17. 2. 2009, s katerimi je obdolženec nedvomno seznanjen, utemeljeno sklepati, da je slednji, ki je po poklicu pravnik in je bivši kriminalist, lahko objektivno prepričan, da je sodnik ob odločanju ravnal pristransko, ko je pobudi ugodil, in ali bi razumen človek, ki mu je to isto znano, sklepal, da obdolženec ni bil deležen nepristranskega obravnavanja.
Ne glede na navedeno dejstvo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi odredbo za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem izdal sodnik, ki ne bi izpolnjeval standarda videza nepristranskosti, to še ne pomeni, da na zbrane dokaze sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj so bili izsledki ukrepa - vsebina telefonske komunikacije - kot dokazi pretreseni na glavni obravnavi v prisotnosti strank, in to tako, da so bili poslušani ter jih je presojala druga sodnica.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejeni zoper obdolženega F.K., so tako lahko bili v obravnavani zadevi dokazna podlaga tudi za presojo utemeljenosti obtožbe, ki je T.V.F. očitala storitev nekataloških, a s kataloškim kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso nedovoljeni, saj sodišče sodbe nanje ne sme opreti, če je podan kateri od razlogov, ki jih določa zakon, torej razlog iz četrtega odstavka 154. člena ZKP - če bi bili prikriti preiskovalni ukrepi izvršeni brez odredbe državnega tožilca oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat, za kar pa v obravnavanem primeru, kot v sodbi pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, ne gre.
Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP so le tisti podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki so bili pridobljeni z uporabo v tem primeru prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega pregona, medtem ko vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, in sicer tistih, zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih, se hranijo, pri čemer ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa nedvomno prednost pred interesi posameznika, konkretno pred varovanjem njegove zasebnosti v takšnem primeru, kot je predvideno tudi v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in drugem odstavku 38. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja (v drugi zadevi zoper istega obdolženca - sklep V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014) že pojasnilo, da je državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi, 18. 7. 2011 vložil zahtevo za preiskavo in da je med obema zadevama podana subjektivna in objektivna koneksiteta ter da ni nujno, da bi bili zadevi vodeni samostojno, oziroma da bi bili lahko skupaj obravnavani, če ne bi šlo za tako obširno preiskovanje kriminalne dejavnosti oziroma za toliko zadev. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi le v primeru, ko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov več kot dve leti ne bi bili podlaga in predmet nadaljnje preiskave kriminalne dejavnosti, nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih je potrebno, kot določa drugi odstavek 154. člena ZKP, uničiti.
Napadena sodba se ne opira ne na povzetke in ne na prepise telefonskih pogovorov, temveč na telefonske pogovore, ki so bili na glavni obravnavi predvajani. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi utemeljeno navaja, da obdolženec in zagovornik, ko so bili predvajani, nista oporekala skladnosti predvajanih posnetkov z njihovimi prepisi, kar pa je v zadevi bistvenega pomena.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so bili pridobljeni na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika, ki je po pregledu prejete dokumentacije potrdil, da je bil prikriti preiskovalni ukrep izvajan v skladu z odredbami št. Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 in odrejenimi podaljšanji (ki jih iz razloga, ker mora navedeno nalogo - presojo v zadevi opraviti, vselej podaljšuje preiskovalni sodnik, ki je ukrep prvič odredil) ter da se je izvajal zoper osebe, navedene v odredbah in da se je izvajal ukrep, ki je bil odrejen, in to v času, s sredstvi in v obsegu, kot je bil odrejen. Pridobljeni izsledki pa so pri tem potrjevali utemeljenost suma izvrševanja korupcijskih kaznivih dejanj in uporabili so se v kazenskem postopku zoper obdolženca tako, da so bili na glavni obravnavi tisti posneti telefonski pogovori, ki so bili v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, poslušani, obdolženčeva zasebnost in hkrati njegova komunikacijska zasebnost pa sta bili zavarovani tako, da je bila zaradi varovanja njegovega zasebnega življenja ter drugih oseb javnost pri poslušanju izključena.
V opisu kaznivega dejanja, očitanega F.K., so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, z opisanim načinom posredovanja pri direktorici T.V.F., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, pa je obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano, ko je navedeno, kaj ji je naročil v zvezi z razpisom prostega delovnega mesta in plačilom šolnine za A.B., in ko je (pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) v nadaljevanju opisano, kako je T.V.F. to izvedla.
Sodba tudi ustrezno konkretizira protipravnost ravnanja T.V.F., ko navaja, da je ravnala v nasprotju s 14. členom ZJU, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, v nadaljevanju pa pojasnjuje način, iz katerega je razvidno, da tako ni ravnala, ter ustrezno pojasnjuje kršitev 7. člena ZJU ter 263. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Trditev, da je bilo lahko 226 diplomiranih ekonomistov prijavljenih na Zavodu iz drugih razlogov, in sicer zato da koristijo pravice, ki jim gredo iz vrste socialnih zavarovanj, ali ker to zahteva kakšen drug predpis, ne pa zato, ker iščejo zaposlitev, je povsem nesprejemljiva in kaže na nepoznavanje problema nezaposlenosti in razmer na tem območju, medtem ko je trditev pritožbe, da navedeno delovno mesto ni bilo namenjeno A.B. in da za to pri T.V.F. obdolženi F.K. ni posredoval, zmotna.
Prav skladnost datuma, ko je A.B. diplomirala, z datumom objave prostega delovnega mesta z določitvijo le 5 dnevnega roka za prijavo, kaže na pravilnost zaključka, da je bila objava razpisa delovnega mesta namenjena le zadostitvi formalnega pogoja, da Zavod kot uporabnik proračunskih sredstev razpisano delovno mesto javno objavi, nato pa se zaposli A.B., ki ji je bilo namenjeno.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.
ZDR-1 člen 130. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 73.
stroški za prehrano med delom – povračilo stroškov v zvezi z delom – prehrana – nedelja - praznik
V 73. členu Kolektivne pogodba dejavnosti trgovine Slovenije je določeno, da je delavec, ki je prisoten na delu najmanj štiri ure, upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, kolikor mu delodajalec ne zagotovi brezplačnega toplega obroka, in da se višina povračila stroškov prehrane med delom določi v tarifni prilogi. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici ob nedeljah in praznikih zagotovila malico, zaradi česar je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prehrane v določenih mesecih spornih let zavrnilo. Sodišče prve stopnje pri oceni dokazov napačno ni upoštevalo skladne izpovedi priče A.A. in tožnice o tem, da zaposleni pri toženi stranki ob nedeljah in praznikih niso hodili v restavracijo na malico in si malice tudi niso mogli vzeti v trgovini, če pa so že tako storili, so malico morali plačati.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Dopolnilno mnenje po obsežnosti in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od dopolnilnih mnenj v podobnih zadevah. Tudi sicer priglasitev nagrade nima nikakršne utemeljitve, zakaj bi bilo potrebno dopolnilno pisno izvedensko mnenje šteti za zelo zahtevno, oziroma zakaj naj bi bilo zahtevnejše od osnovnega pisnega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi ni z ničemer izkazan dejanski stan iz 3. točke 2. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da bi bilo mnenje mogoče šteti za zelo zahtevno.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 48, 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je proučila dokumentacijo v spisu. Osebni pregled tožnika ni bil opravljen. V Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pa ni podlage, da bi zgolj zaradi tega, ker so nekateri dokumenti v spisu (medicinska dokumentacija) pisani v srbskem jeziku, omenjeno izkazovalo zahtevnost podanega izvedenskega mnenja. Zahtevnost se presoja po določbi četrtega odstavka 47. člena v zvezi z 51. členom Pravilnika, študij spisa oziroma dokumentacije pa je ovrednoten v 48. členu Pravilnika. Enako na določitev zahtevnosti ne vpliva vprašanje, ali je bila pri podaji mnenja potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku. Za take primere je v drugem odstavku 47. člena posebej določeno, da se za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev, pri katerih je potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje, se sme nagrada ustrezno povečati, vendar največ za 100 %. V predmetni zadevi pa iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja zgolj omemba tuje strokovne literature, brez da bi sodna izvedenka natančneje pojasnila, zaradi katerih vprašanj je bilo potrebno uporabiti tujo strokovno literaturo. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016547
ZDR člen 184. OZ člen 131.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – ekskulpacijski razlogi – soprispevek – menjavanje pnevmatike na motornem vozilu
Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.
Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.
zamudna sodba - poravnava - plačilo dolga - zamudne obresti
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Res velja načelo publicitete, po katerem se nobena oseba ne more sklicevati, da mu pravica, vpisana v zemljiško knjigo, ni bila znana, vendar je sodna praksa strogost tega načela pri priposestvovanju omilila in je v vsaki zadevi pri presoji dobre vere priposestvovalca treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Praviloma je posestnik glede priposestvovanja nepremičnine, na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug, lahko dobroveren, kadar se sklicuje na veljaven pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine ali pa takrat, kadar gre za priposestvovanje dela nepremičnine in ko je posestnik v opravičljivi zmoti glede meja in obsega nepremičnine.
Tudi pri pogodbah s klavzulo „ključ v roke“ je sklepčno uveljavljati jamčevalne zahtevke oz. ugovarjati, da obseg izvedenih del do razveze pogodbe ne ustreza do takrat zaračunanim delom. Tožena stranka pa se samo s sklicevanjem na to klavzulo in zaradi nje na »nefunkcionalnost del« ne more razbremeniti svoje obveznosti, da plača tisto, kar je izvajalec do odstopa od pogodbe zanjo opravil.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
pokojnina – pokojninska osnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, to pa tožena stranka, ko je odločala o njegovi pritožbi, ni upoštevala, saj je menila, da se pritožba nanaša na drugo odločbo. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sta tako dokončna odločba, kakor sklep o zavrženju nezakoniti in ju je v posledici tega tudi odpravilo. Toženi stranki pa je naložilo izdajo novega upravnega akta, saj dejansko stanje v izpodbijanem aktu ni bilo pravilno ugotovljeno.
Tožnica kljub temu, da je bila pozvana, da mora namen, za katerega uveljavlja izredno denarno socialno pomoč, natančno navesti in tudi predložiti dokazila, ter je bilo primeroma še navedeno, kakšna dokazila naj predloži, razen, da je ponovila, da potrebuje izredno denarno socialno pomoč za omilitev materialne ogroženosti in vrnitev dolgov fizičnim osebam, ni predložila nobenega dokaza, ne neplačanih položnic ali računov, niti kakršnihkoli dokazov o zatrjevanih dolgovih. Ker je izredno denarno socialno pomoč zahtevala za poplačilo dolgov, ki jih ni izkazala, prav tako pa ni predložila neplačanih položnic ali računov, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in tožničin tožbeni zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči zavrnilo. Po 1. odstavku 34. člena ZSVarPre mora v vlogi za izredno denarno socialno pomoč vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč, in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje.
Toženi stranki je bila tožba na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno vročena v odgovor, vendar v zakonskem roku nanjo ni odgovorila. Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 318. člena ZPP, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku na vračilo neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo ugodilo.
Sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo relevantnih dokazov, če je ta dokaz že uspel, in ko oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev oziroma, da je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, pa tudi, kadar dokazni predlog ne bo substanciran ali popoln. V danem primeru je šlo za primeren dokaz, glede zavrnitve se prvostopenjsko sodišče sploh ni izreklo. Že zgolj navedeno predstavlja kršitev pravice stranke do sodelovanja v postopku, to je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Vročilnica, na kateri je bilo zapisano, da stranka nima hišnega predalčnika, je javna listina. Tožena stranka zgolj s fotografijo hišnega predalčnika, na kateri ni zabeleženo, kdaj in kje je bila posneta (o tem ni trditev), ne da bi predlagala še kakšen drug dokaz (na primer zaslišanje zakonitega zastopnika, zaslišanje poštarja ali vsaj poizvedbe na pošti) ni uspela zbuditi dvoma v resničnost podatkov na vročilnici.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 269, 273. ZDSS-1 člen 73.
zavrženje tožbe - nepopolna tožba
Ker k tožbi ni bila priložena izpodbijana upravna odločba, je prvostopenjsko sodišče tožnika utemeljeno pozvalo, da jo predloži v 15 dneh. Hkrati ga je opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v roku ne bo posredoval izpodbijane dokončne odločbe ali predložil dokazila o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik ni predložil dokazila o vložitvi zahteve za brezplačno pravno pomoč, niti posredoval upravne odločbe, ki jo izpodbija, zato je bila tožba zakonito zavržena.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.