ZZ člen 36. ZIZ člen 57, 57/1, 58, 58/1, 58/3, 239.
direktor – imenovanje – javni zavod – začasna odredba – odgovor na ugovor dolžnika – načelo kontradiktornosti
V postopku zavarovanja sodišče na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ vroči izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora upniku in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Iz predloženega spisa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa to storilo. Zato tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita nespoštovanje načela kontradiktornosti, ker ni dopustilo pravno dopustne možnosti odgovora na ugovor dolžnika.
ZPP člen 252, 252/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenec – dokazovanje z izvedencem – dokazni predlog obeh strank – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnitev izvedenskega mnenja – odreditev pisne dopolnitve izvedenskega mnenja brez predloga stranke – višina nagrade izvedenca – zelo zahtevno izvedensko mnenje – materialni izdatki izvedenca – stroški izvedenca
Izvedbo dokaza z izvedencem sta predlagali obe pravdni stranki, zato je prav, da pravdni stranki tudi delita stroške, ki so nastali v zvezi z izvedbo tega dokaza. Tožeča stranka je zoper izvedeniško mnenje podala pripombe, tožena stranka pa ne, niti ni zahtevala dodatnega zaslišanja. Sodišče je kljub temu razdelilo stroške, nastale z dodatnim izvedenskim mnenjem, med obe pravdni stranki, saj gre za dopolnitev dokazovanja z izvedencem, ki sta ga obe stranki predlagali. Pri tem ne gre za izvedbo dokaza, ki bi ga sodišče odredilo po uradni dolžnosti, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, niti ni podane podlage, da bi sredstva za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja bremenila proračun.
Prvostopenjsko sodišče je v sklepu s 14. 7. 2014 ocenilo, da gre za zelo obsežno zadevo, mnenje pa je bilo potrebno izdelati v relativno kratkem času. Izvedenec je moral odgovoriti na veliko vprašanj, ki so bila zahtevna in kompleksna. Za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja je bil na razpolago rok 30 dni, v katerem je bilo treba odgovoriti na obsežne pripombe in vprašanja, ki jih je zastavila tožeča stranka. Tožeča stranka se je v pripombah sklicevala na strokovno literaturo. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje s področja psihiatrije in nuklearne medicine. Pri izdelavi mnenja sta sodelovala dva izvedenca z dveh različnih področij. Taka mnenja sodna praksa večinoma ocenjuje kot zelo zahtevna.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
ZDR-1 člen 130. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 73.
stroški za prehrano med delom – povračilo stroškov v zvezi z delom – prehrana – nedelja - praznik
V 73. členu Kolektivne pogodba dejavnosti trgovine Slovenije je določeno, da je delavec, ki je prisoten na delu najmanj štiri ure, upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, kolikor mu delodajalec ne zagotovi brezplačnega toplega obroka, in da se višina povračila stroškov prehrane med delom določi v tarifni prilogi. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici ob nedeljah in praznikih zagotovila malico, zaradi česar je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prehrane v določenih mesecih spornih let zavrnilo. Sodišče prve stopnje pri oceni dokazov napačno ni upoštevalo skladne izpovedi priče A.A. in tožnice o tem, da zaposleni pri toženi stranki ob nedeljah in praznikih niso hodili v restavracijo na malico in si malice tudi niso mogli vzeti v trgovini, če pa so že tako storili, so malico morali plačati.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 22. ZDR-1 člen 31, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kraj opravljanja dela
Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.
odločitev o pravdnih stroških – brezplačna pravna pomoč
Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče ob izdaji sodbe pri odločanju o stroških to dolžno upoštevati. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona stroški sodnega postopka. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačen pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Pri tem ni bistveno, ali so bili dodeljenemu pooblaščencu stranke že izplačani stroški in nagrada v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ali ne. V nobenem primeru namreč sodišče ne sme naložiti toženi stranki, da stroške postopka povrne neposredno tožeči stranki, če ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 269, 273. ZDSS-1 člen 73.
zavrženje tožbe - nepopolna tožba
Ker k tožbi ni bila priložena izpodbijana upravna odločba, je prvostopenjsko sodišče tožnika utemeljeno pozvalo, da jo predloži v 15 dneh. Hkrati ga je opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v roku ne bo posredoval izpodbijane dokončne odločbe ali predložil dokazila o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik ni predložil dokazila o vložitvi zahteve za brezplačno pravno pomoč, niti posredoval upravne odločbe, ki jo izpodbija, zato je bila tožba zakonito zavržena.
zavrženje tožbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je vložil tožbo zoper sklep drugostopenjskega organa, s katerim je bila njegova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno vložena zavržena. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bila tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, prepozna. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva. Zoper drugostopenjski sklep tožnik drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe pred sodiščem, nima. Le s postopkom pred sodiščem pa je mogoče presoditi, ali je bil drugostopenjski sklep pravilen in zakonit. Določbo 75. člena ZDSS-1 ni mogoče tolmačiti na način, da če sodišče ugotovi, da je bila pritožba zoper prvostopenjski sklep vložena prepozno, v takem primeru sodno varstvo zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustno. V socialnem sporu je treba vsebinsko presoditi zakonitost izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe v zvezi s prvostopenjskim procesnim sklepom, ne pa tožbo zavreči. Odločilna dejstva o tem, ali je bila pritožba zoper vsebinsko odločbo tožene stranke v zvezi s pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravočasna ali ne, so lahko le predmet dokaznega postopka v postopku meritorne presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, ki sta predmet sodno socialnega spora. O zakonitosti in pravilnosti upravnega akta pa lahko presoja le senat (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne pa sodnik posameznik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
zamudna sodba – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti – nadomestna vročitev zamudne sodbe – nepristnost podpisa na vročilnici
Zamudna sodba je bila vročena takratnemu možu druge toženke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnica ne zatrjuje, da takratni mož druge toženke v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa, da na naslovu, na katerem ji je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebivala. Pritožnica torej zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njen, ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, s katero bi lahko izpodbila pravilnost vročitve.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2, 268/2-4. ZDR člen 7, 7/2, 72, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – poslovodna oseba – sodna razveza - reintegracija
Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo. Tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala vtoževani znesek, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.
Iz pisnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka pridobivala dodatno dokumentacijo za izdelavo izvedenskega mnenja, temveč je zdravstveni karton pribavilo sodišče, zato ji nagrade za zbiranje in študij dodatne dokumentacije ni mogoče priznati.