ZPP člen 252, 252/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/1, 51/1-3.
izvedenec – dokazovanje z izvedencem – dokazni predlog obeh strank – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnitev izvedenskega mnenja – odreditev pisne dopolnitve izvedenskega mnenja brez predloga stranke – višina nagrade izvedenca – zelo zahtevno izvedensko mnenje – materialni izdatki izvedenca – stroški izvedenca
Izvedbo dokaza z izvedencem sta predlagali obe pravdni stranki, zato je prav, da pravdni stranki tudi delita stroške, ki so nastali v zvezi z izvedbo tega dokaza. Tožeča stranka je zoper izvedeniško mnenje podala pripombe, tožena stranka pa ne, niti ni zahtevala dodatnega zaslišanja. Sodišče je kljub temu razdelilo stroške, nastale z dodatnim izvedenskim mnenjem, med obe pravdni stranki, saj gre za dopolnitev dokazovanja z izvedencem, ki sta ga obe stranki predlagali. Pri tem ne gre za izvedbo dokaza, ki bi ga sodišče odredilo po uradni dolžnosti, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, niti ni podane podlage, da bi sredstva za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja bremenila proračun.
Prvostopenjsko sodišče je v sklepu s 14. 7. 2014 ocenilo, da gre za zelo obsežno zadevo, mnenje pa je bilo potrebno izdelati v relativno kratkem času. Izvedenec je moral odgovoriti na veliko vprašanj, ki so bila zahtevna in kompleksna. Za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja je bil na razpolago rok 30 dni, v katerem je bilo treba odgovoriti na obsežne pripombe in vprašanja, ki jih je zastavila tožeča stranka. Tožeča stranka se je v pripombah sklicevala na strokovno literaturo. Izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje s področja psihiatrije in nuklearne medicine. Pri izdelavi mnenja sta sodelovala dva izvedenca z dveh različnih področij. Taka mnenja sodna praksa večinoma ocenjuje kot zelo zahtevna.
V skladu s 35. člen ZNP krijejo stroške nepravdnega postopka, ki je izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, ti udeleženci. Postopek zaradi sodnega depozita ni postopek, ki bi bil izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev (konkretneje: nasprotne udeleženke). Za tak postopek ima interes tudi upnik, saj je, ko stvar položi, prost obveznosti, s trenutkom položitve preneha njegova morebitna zamuda, obresti prenehajo teči ...
Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki naložilo povrnitev plačila stroškov s sklicevanjem na določbo petega odstavka 35. člena ZNP. Pojasnilo je, da je nasprotna udeleženka stroške povzročila krivdno, ker ni želela sprejeti pripadajočega zneska plače, ampak je to storila šele med postopkom. Pritožnica utemeljeno opozarja, da predlagateljica tega, da je nasprotna udeleženka izpolnitev sprejela, ni izkazala. Sodišče pa o tem, ali so izpolnjeni pogoji za depozit, zaradi umika predloga sploh ni odločalo. Pritožbeno sodišče v ravnanju nasprotne udeleženke ne najde krivde v smislu petega odstavka 35. člena ZNP.
zamudna sodba - poravnava - plačilo dolga - zamudne obresti
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.
ZPIZ-2 člen 16, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.
Res velja načelo publicitete, po katerem se nobena oseba ne more sklicevati, da mu pravica, vpisana v zemljiško knjigo, ni bila znana, vendar je sodna praksa strogost tega načela pri priposestvovanju omilila in je v vsaki zadevi pri presoji dobre vere priposestvovalca treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Praviloma je posestnik glede priposestvovanja nepremičnine, na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug, lahko dobroveren, kadar se sklicuje na veljaven pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine ali pa takrat, kadar gre za priposestvovanje dela nepremičnine in ko je posestnik v opravičljivi zmoti glede meja in obsega nepremičnine.
pokojnina – pokojninska osnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 21. 2. 2008, to pa tožena stranka, ko je odločala o njegovi pritožbi, ni upoštevala, saj je menila, da se pritožba nanaša na drugo odločbo. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sta tako dokončna odločba, kakor sklep o zavrženju nezakoniti in ju je v posledici tega tudi odpravilo. Toženi stranki pa je naložilo izdajo novega upravnega akta, saj dejansko stanje v izpodbijanem aktu ni bilo pravilno ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
ZSVarPre člen 28. ZUP člen 9, 210, 210/3, 223, 235. ZUPJS člen 37a, 37a/1. Uredba o upravnem poslovanju člen 164.
varstveni dodatek - poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju - datum odločbe - izdaja odločbe
Čeprav odločba o zavrnitvi pravice do varstvenega dodatka zaradi tožničine nepripravljenosti za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju datira še pred tožničino izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posamični upravni akt začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki, zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi odpravilo iz formalnega razloga, ker naj bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ju po vsebini ni presojalo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti, ali je na strani tožnice podan krivdni razlog za odklonitev pravice do varstvenega dodatka.
Tožnica v obdobju od decembra 2013 do vključno marca 2014 plače ni prejela 15. dne v mesecu za pretekli mesec, temveč šele v dnevih ob koncu meseca. Plačo za april 2014 je prejela šele 30. 6. 2014. Tožnica je toženo stranko dne 5. 6. 2014 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Tožena stranka je pisni opomin prejela 6. 6. 2014, tožnica pa je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 18. 6. 2014. Zato je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izpolnjen tudi razlog iz četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
Ni utemeljenega in ustavno dopustnega razloga, da bi se delavca, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede osnove za določitev višine odpravnine, obravnavalo drugače od delavcev invalidov, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je pri toženi stranki zaradi invalidnosti delala s polovičnim delovnim časom (za kar je prejemala plačo), poleg tega pa ji je bilo priznano tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Zato je treba tudi v konkretni zadevi pri določitvi osnove za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice, preračunano na polni delovni čas.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - plača - dejavnost vzgoje in izobraževanja - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - visoko šolstvo
Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.
63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 37, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve (ni sproti izpolnjeval potnih nalogov; da se je spornega dne neprimerno vedel in imel neprimeren odnos do tožene stranke,...). S tem je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, oziroma delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kršil je tudi določbo 1. odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, pa tudi določbo 37. člena istega zakona, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
OZ člen 6, 6/2, 768, 768/1. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške poklicne etike člen 41, 43, 44.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - prepozna vložitev tožbe za povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo - predpostavke odškodninske odgovornosti odvetnika - ocena verjetnosti, da bi mandant z zahtevkom uspel
Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012). Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007040
KZ-1 člen 82. ZNPPol člen 123, 125, 128, 129. URS člen 38.
zakonska rehabilitacija – uporaba profila odvzetega vzorca DNK – evidenca preiskav DNK – zagotavljanje učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo
Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu, ko se je iz trgovine A. (kjer je delal kot varnostnik) vračal proti svojemu osebnemu vozilu in mu je 20 metrov od vhoda v trgovino spodrsnilo zaradi od snega poledenele pohodne površine in neprimerne obutve, pri tem pa si je tožnik poškodoval levo roko. Tožnik ni bil poučen o varnem delu, tožena stranka pa tudi ni poskrbela za ukrepe zagotavljanja varnosti pri delu, kar bi morala storiti skupaj s trgovino A., ampak je to iz malomarnosti opustila. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo.
sestavine sodbe v sporih majhne vrednosti - odločilni razlogi - uporaba določb ZFPPIPP-F - prehodna ureditev - stroški stečajnega postopka - prednostna terjatev - neprava retroaktivnost - prijava in plačilo terjatev
Zakonodajalec ni med prehodnimi določbami novele ZFPPIPP-F določil ničesar v zvezi s tem, za katere primere se spremenjen drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP uporablja, česar pa ni mogoče tolmačiti tako, da bi za vse terjatve, ki so nastale v postopkih, začetih pred uveljavitvijo novele, bila uporabljiva določba drugega odstavka 289. člena v besedilu izpred novele ZFPPIPP-F, in da bi se torej plačilo teh terjatev opravilo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka.
ZDR-1 člen 44, 56, 108, 126. ZDR člen 54. ZPP člen 168, 168/3. ZST-1 člen 15, 15/2.
plačilo razlike plače – obveznost plačila – plačilo za delo – odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnikom z dogovorjeno minimalno plačo. Glede na takšno ugotovitev pa je pravilno presodilo, da je ob dejstvu, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas do 31. 12. 2008, prišlo do transformacije delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu z določbo 54. člena ZDR, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, sklenjena za določen čas do 31. 12. 2008, sklenjena kot pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je pravilna odločitev, da je ta pogodba veljala tudi za čas od 1. 1. 2009 dalje, to je za čas od dneva transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas naprej. Ker ni dokazano, da je bila po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (z nižjo plačo), je v celotnem obdobju zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki veljala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2008, z dogovorjeno osnovno plačo po tej pogodbi.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.