zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse - stečaj
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen ZFPPIPP. Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po ZST-1.
Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavce za določen čas oziroma jim podaljšuje zaposlitev za določen čas kot v preteklih letih. Tožena stranka je decembra 2014 zaposlila 42 oseb, januarja 2015 pa 22 oseb. Tožena stranka je kljub pravnomočni in izvršljivi odločitvi sodišča o zaposlitvi tožnice za nedoločen čas podaljšala zaposlitev za določen čas večjemu številu delavcev, v februarju 2015 pa nato ugotovila, da pridobljena sredstva, ki jih je zagotavljala sproti, z letnimi dogovori, za dejavnost osebne asistence niso zadostovale za izplačilo vseh plač. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu oskrbovalca III, delodajalec ne bi več sklenil novih pogodb o zaposlitvi po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z vsemi delavci in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na enakem delovnem mestu po pravnomočni sodbi zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
obstoj delovnega razmerja – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – študentsko delo – ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0060408
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/2, 106/5, 106/6. ZPP člen 14, 270, 270/1, 270/1-8, 413. ZNP člen 37. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3.
razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stiki med starši in otroki - sprememba odločitve o stikih - mnenje otroka - nepristno mnenje otroka - mnenje otroka, ki je posledica manipulacije enega od staršev - največja korist otroka - izvajanje stikov pod nadzorom Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše - izvrševanje stikov pod nadzorom CSD - neizvršljiva odločba - identično dejansko stanje - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.
Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.
Po presoji pritožbenega sodišča pa so pri odločitvi o kazenski sankciji premalo prišle do izraza okoliščine primera, ki jih je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo in prav tako izhajajo iz obrazložitve sodbe, niso pa izrecno omenjene kot okoliščine, ki so bile upoštevane pri odmeri sankcije. Ni namreč moč spregledati, da je storilec starejša oseba, ob storitvi kaznivega dejanja je namreč dosegel skoraj 77 let, ter da je bil povod za obravnavano kaznivo dejanje poseg oškodovanca in drugih oseb v njegovo lastnino - oljčnik, da se osebe, ki so prišle oljke pobirat na njegov poziv niso odstranile oziroma odšle ter je zato do kritične situacije prišlo tudi zaradi okoliščin, h katerim so prispevali oškodovanec in ostali s svojim prihodom v oljčnik obdolženca z namenom obiranja oljk, s čimer se sam ni strinjal. Glede na vse okoliščine primera so zato po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencu.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo – sodna poravnava – res iudicata – zavrženje tožbe
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje tudi za čas po 15. 10. 2014 (po prenehanju delovnega razmerja), saj za priznanje delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega sodelovanja delavcu ni treba uveljavljati, poleg ugotovitve delovnega razmerja za čas pogodbenega sodelovanja, tudi ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki in je delo opravljala osebno in nepretrgano. Pisala in pripravljala je prispevke, članke in fotografije. Do meseca julija 2013 je tožnica delo opravljala preko avtorskih honorarjev, od julija 2013 dalje pa preko zavoda. Čeprav je tožnica delo opravljala preko zavoda, je delo opravljala osebno, pri delu pa ni šlo za posredovanje dela novinarke ali podobne storitve. Obseg dela tožnice je dosegal obseg, ki ga je tožena stranka zahtevala od redno zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili v konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – obveščanje sindikata – sindikat – pisno obvestilo – reorganizacija poslovanja
Iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. Tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pisarniško delo na področju poslovne dejavnosti organizirala tako, da je zmanjšala skupno število vodij, vključno z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, njeno delo pa porazdelila med ostale zaposlene znotraj službe „finance, ekonomike in računovodstvo“, je presoja sodišča prve stopnje, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazan, pravilna.
kolektivni delovni spor - volitve – razveljavitev volitev – svet zavoda – tajnost glasovanja
Tajnost volitev je odraz svobodne volilne pravice, ki omogoča volivcem, da lahko resnično svobodno, tj. brez kakršnekoli prisile, izbirajo med različnimi kandidati na volitvah. Nasprotni udeleženec je volitve predstavnika delavcev v svetu zavoda organiziral na dva načina: tajno z glasovnicami in po elektronski pošti, kjer tajnost glasovanja ni bila zagotovljena. V slednjem primeru so volivci lahko glasovali tako, da so poslali elektronsko sporočilo predsednici volilne komisije in v njem napisali ime in priimek kandidata, za katerega glasujejo. S tem, ko je nasprotni udeleženec delavcem omogočil glasovanje po elektronski pošti, ni izpolnil svoje obveznosti zagotoviti tajnosti glasovanja. Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil obveznosti zagotoviti tajnost glasovanja na volitvah, je zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico napačno zavrnitev predloga za razveljavitev volilnih opravil in volitev, za razveljavitev poročila volilne komisije o izidu glasovanja in za naložitev volilni komisiji izvedbe ponovnih volitev.
V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pravdni postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti toženca, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita. Ni potrebno, da pravdno sodišče čaka na izzid zapuščinskega postopka, temveč lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči.
Tožnik je bil neprekinjeno v bolniškem staležu od 14. 10. 2014 ter mu je za leto 2014 ostalo 8 dni neizrabljenega letnega dopusta. To pomeni, da je tožnik v letu 2014 že ravnal v skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 ter izrabil dva tedna letnega dopusta, zato bi lahko preostanek letnega dopusta v dogovoru s toženo stranko izrabil do 30. junija naslednjega leta in tega dopusta ni bil dolžan izrabiti v letu 2014. To posledično pomeni, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved je bila podana dne 19. 11. 2014) ni bilo predvidljivo oziroma, da tožnik ni mogel predvideti, da dopusta ne bo mogel izkoristiti do konca koledarskega leta oziroma do 30. junija naslednjega leta. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
Tožnica je v prometni nezgodi 15. 5. 2014, ko jo je oče s sprednjim kolesom avtomobila zadel ob levo nogo in nato zapeljal čez levo stopalo, utrpela zlom v predelu tarzometarzalnega sklepa levo, zlom II., III. in IV. stopalnice levo in zlom tarzalne kosti levo, pri tem pa dobila odprto razpočno rano hrbtišča levega stopala. Za poškodbe, ki jih je utrpela, ji je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo 20.200,00 EUR odškodnine (od zahtevanega zneska 32.050,00 EUR).
izvršba na nepremičnine - delitev kupnine - prednost pri poplačilu - preživnina
Po določbi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ se prednostno poplačajo terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.