ZPIZ-2 člen 41, 42, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo člen 20.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Iz tožbenih navedb ne izhaja, iz katerih objektivnih razlogov tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je tožba nesklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnikove terjatve (odpravnina in stroški postopka) niso takšne, da nanje ne bi učinkovala potrjena prisilna poravnava, zato je odločilo, da je tožnik do prisojenih zneskov upravičen pod pogoji, ki so določeni v pravnomočnem sklepu o prisilni poravnavi. Skladno z določbo 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali 213. členu tega zakona določeno drugače. Terjatev iz naslova odpravnine je nastala po potrditvi prisilne poravnave. Stranki tega individualnega delovnega spora sta namreč po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi dne 3. 7. 2013 (v smislu reintegracije). Tožnikovo prvotno delovno mesto ni bilo ukinjeno, zato je tožniku pripadala odpravnina skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Šele s sklenitvijo (nove) pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku plača odpravnino, to pa je že po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila začeta dne 9. 7. 2012 in potrjena s sklepom z dne 14. 1. 2013. Zato ta na prisojeno odpravnino ne učinkuje. Sklenjena prisilna poravnava prav tako ne učinkuje na stroške tega sodnega postopka, saj je obveznost plačila teh stroškov nastala šele z izdajo oziroma pravnomočnostjo sodbe z dne 3. 2. 2015, zato tudi zanje ne velja omejitev, da jih je tožena stranka dolžna poravnati pod pogoji predhodno potrjene prisilne poravnave.
Regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012 sta terjatvi, ki sta nastali 1. 7. 2011 in 1. 7. 2012, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave (9. 7. 2012), zato nanju učinkuje potrjena prisilna poravnava.
Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora predkupni upravičenec plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri sodišču.
ZSVarPre člen 33, 33/1, 33/2, 33/4. URS člen 26. OZ člen 135, 147.
izredna denarna socialna pomoč - upravičenost - plačilo odškodnine
Tožnica bi bila do izredne denarne socialne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov upravičena le, če bi z vlogo zahtevala kritje stroškov, različnih od namena, za katerega se dodeljuje varstveni dodatek. Ker je tožnica uživalka denarne socialne pomoči in je v letu 2013 že prejela izredno denarno socialno pomoč, je do istovrstne denarne dajatve upravičena le v višini razlike do dvakratnika zneska svojega minimalnega dohodka.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta, pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – neuspešno opravljeno poskusno delo – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR‑1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Presodilo je, da neizdelava prevodov oziroma zelo slabo opravljeni prevodi predstavljajo utemeljen razlog za oceno, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, saj so kvalitetno opravljeni prevodi, glede na dejavnost tožne stranke, ena izmed bistvenih značilnosti delovnega mesta, ki ga je opravljala tožnica. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnica pretežni del trajanja delovnega razmerja, tj. od 3. 6. 2013 do 20. 4. 2014, v bolniškem staležu, saj je bila tožnica od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do dneva podaje odpovedi v službi le tri dni. Vsebinska ocena tožničinega poskusnega dela tako ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot tri dni efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožnici določila poskusno delo v trajanju treh mesecev. Smisel instituta poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo določenega dne, temveč še vedno obstoji, v preostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 79, 79/3, 79/4, 79/5.
zamudna sodba - odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Delavec nima pravice do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot 3 mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom (tretji odstavek 79. člena ZDR-1). Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer je bilo njegovo delo vezano na terminski posel dokončanja prevzetega projekta pri tujem partnerju za izvrševanje del skladno s pogodbo o poslovnem sodelovanju med podjetji. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen polne tri mesece. To pomeni, da ni podan razlog, ki bi izključeval plačilo odpravnine iz 79. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas.
Tožena stranka je tožnikom v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da so skupaj z ostalimi delavci tožene stranke v spornem obdobju sodelovali pri odtujevanju palet, ki so bile v lasti tožene stranke, iz centralnega skladišča distribucijskega centra z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. S takšnim ravnanjem naj bi tožniki huje kršili pogodbene obveznosti, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Ker tožena stranka očitanih kršitev ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZUstS člen 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obračun plače - davki in prispevki
Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.
izredna denarna socialna pomoč - višja sila - plačilo odškodnine - protipravnost
Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči.
Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 109, 109/1, 109/2, 19/2-3, 109/4. URS člen 50, 66.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
ZDR-1 člen 49, 89, 89/1, 89/1-1, 200, 200/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote (kjer je delala tožnica) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Napotitev tožnice iz ene poslovalnice v drugo pa ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice ni več potrebovala. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.
odklon preizkusa z alkotestom – zapisnik o preizkusu z alkotestom
Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je obdolženi odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, nakar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki pa ga je prav tako odklonil brez navedbe razloga. Obdolženec sicer zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je policist sestavil v skladu z določbo petega odstavka 107. člena ZPrCP, ni podpisal, kot je razvidno iz opomb, tudi razloga za odklonitev podpisa ni navedel, vendar tak zapisnik ni brez dokazne vrednosti o poteku dejanja postopka preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče ga pač mora presojati v povezavi z drugimi dokazi, kar je tudi storilo in pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake prekrška, ki se mu očita v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, torej po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.
Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, je bil po samem zakonu sodni postopek prekinjen. Zato skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče ni smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Ker je izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
sodno varstvo posesti – motenje posesti stvarne služnosti – petitorni spor – pravica do posesti – zadnje stanje posesti – motenje – postavitev lesenega stebra
Sodišče je napačno upoštevalo pravico do posesti in se ni osredotočilo zgolj na ugotavljanje zadnjega stanja posesti in nastalo motenje.
Prvo sodišče bi moralo ugotavljati, ali sta toženki z vgradnjo lesenega stebra na služnostno pot spremenili dotedanji način izvrševanja soposesti tožnika na spornem zemljišču in zračnem prostoru.
SPZ člen 222, 223. ZPP člen 2, 2/2, 182, 182/3, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14, 356.
stvarna služnost vožnje – prenehanje služnosti – prenehanje služnosti na podlagi sodne odločbe – pravnomočnost odločbe – prenehanje služnosti na podlagi zakona – izpolnjenost zakonskih pogojev – dopolnilna sodba – pritožba – pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe – eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov – primarni tožbeni zahtevek – podredni tožbeni zahtevek – vezanost sodišča na tožbeni zahtevek – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – predlog za odločanje pred drugim sodnikom – izdaja dopolnilne sodbe
Skladno z 222. členom SPZ služnost preneha z odločbo sodišča in prenehanje učinkuje s pravnomočnostjo te sodne odločbe, medtem ko po 223. členu SPZ služnost preneha po samem zakonu, v trenutku, ko se stečejo pogoji za njeno prenehanje in se s sodno odločbo to prenehanje le ugotovi. Zato sta v zahtevkih izraza „preneha“ (z odločbo) in „je prenehala“ (po samem zakonu že pred izdajo sodne odločbe).
spor o pristojnosti – tožba za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – subjektiviteta pravdnih strank – dokaz o dolžnikovi lastnini
V primeru odločanja o zahtevku v petem odstavku 168. člena ZIZ gre lahko za spor o stvarni pravici kot predhodnem vprašanju vpisa v zemljiško knjigo. Ker je v zadevi šest toženih strank, le ena pa je pravna oseba, je glede na vrsto spora pristojno okrajno sodišče (drugi odstavek 481. člena ZPP).