ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2014, tožnik pa v postopku ni uveljavljal tudi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tem datumom.
Tožnik je v spornem obdobju delo opravljal po navodilih zakonitega zastopnika določene družbe in navodil za delo od tožene stranke ni prejemal. Poleg tega je tožniku tudi delo odrejal zakoniti zastopnik določene družbe, ki mu je za opravljeno delo izplačal določeno plačilo, tožnik pa je delo opravljal pretežno v korist te družbe. To pa pomeni, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo vzpostavljenega razmerja, ki je kot delovno razmerje opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko tudi v obdobju od 1. 10. 2013 do 4. 7. 2014 ni obstajalo razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnik je v pripravljalni vlogi spremenil tožbo, tako da je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k toženi stranki, v prvem primarnem zahtevku pa je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal še ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila
po 118. členu ZDR
. Ob ugotovitvi, da ne gre za "kontinuiteto" tožbenega zahtevka v tožbi z dne 26. 2. 2013 in da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe, ne da bi o tem izdalo pisni sklep. V obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe na naroku ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, niti s tem, da ni "kontinuitete" s tožbenim zahtevkom v tožbi, saj to ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe. S tem je sodišče stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUJF člen 164, 164/1, 164/2, 168, 168/1, 168/2, 168/7, 169, 169/1. Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 5/4.
stroški prevoza - najcenejši javni prevoz
Tožnica glede na delovni čas upravne enote, kjer je zaposlena, ne more uporabljati avtobusnega prevoza pri odhodu z dela vse dni, razen petka. Glede na vozni red vlakov pa je tožnici z vlakom omogočen prihod in odhod z dela, zato je tožena stranka pravilno priznala pravico do javnega prevoza z uporabo vlakovnega potniškega prevoza, kar predstavlja povračilo na najkrajši lokaciji in hkrati najcenejši javni prevoz. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica za sporno obdobje uveljavljala pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza z avtobusom, ni utemeljen.
Zmotno je tudi pravno stališče tožene stranke, da se izpoved zaslišane stranke (zakonitega zastopnika) šteje tudi kot njena navedba. V skladu z 257. členom ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. To pomeni, da se z zaslišanjem stranke izvajajo dokazi, da bi se ugotovila tista dejstva, ki jih je pravdna stranka podala v okviru svojih navedb.
Glede na obdolženčeve navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj, in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval).
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obračun plače - davki in prispevki
Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015058
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 153, 153/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - delo na strehi - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo člen 20.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.
Tožnica (vodja poslovalnice) je brez pravne podlage obdelala osebne podatke za posamezne stranke in pred sklenitvijo poslovnih razmerij (odprtje računa brez predpisane pogodbe o odprtju TRR s strani stranke) ni opravila pregleda stranke, identifikacije stranke in ni pridobila podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja z banko.
S takšnim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica kot vodja poslovalnice bi morala še posebej skrbeti za pravilnost in zakonitost poslovanja tožene stranke, predvsem, da lahko obdeluje osebne podatke le na podlagi ustreznega pisnega pooblastila ter da je pred pred prvo vzpostavitvijo poslovnega razmerja obvezna identifikacija stranke.
ZDR člen 109, 109/1. OZ člen 89, 89/1. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2.
ničnost sporazuma - odpoved pravici do dela odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - odpravnina
Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6, 38/8. ZPP člen 154, 155, 155/1, 156, 156/1, 163, 163/2, 163/3. ZDPra člen 16.
izvršilni stroški – merilo uspeha – pravočasna priglasitev stroškov – potrebnost stroškov – dokaz z izvedencem – stroški izvedbe dokaza z izvedencem – s strani sodišča odrejena izvedba dokaza – opiranje odločitve na izvedensko mnenje – oporekanje plačilu predujma – stroški zastopanja Državnega pravobranilstva – strošek vloge za urgiranje odločitve – preostanek predujma – strošek vloge za vrnitev ostanka predujma – pravni standard takojšnje priglasitve stroškov
Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza.
Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku.
V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je s tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o ugovoru.
Niti ZIZ niti ZPP niti noben podzakonski predpis ne predvidevajo predloga stranke za vrnitev preostanka predujma, temveč ga sodišče vrne po uradni dolžnosti. Zato predlog vsebinsko pomeni pozivanje sodišča k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti.
Dolžnica je v vlogi z dne 2. 4. 2014 podala tudi izjavo glede dopolnitve izvedenskega mnenja in navedla, da ne predlaga nadaljnje dopolnitve. Vloga je nepotrebna, saj ima izjava stranke, da izvedeniškemu mnenju ne nasprotuje, enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
Subjektivni rok „takoj“ je kot standard v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.
starostna pokojnina - poseg v pravnomočno pravno razmerje - ustavitev izplačevanja pokojnine za nazaj
Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
starostna pokojnina - zavrženje revizije - vložitev revizije po odvetniku
Revizija zoper sklep pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vloženo izredno pravno sredstvo ni dovoljeno in ga je z izpodbijanim sklepom zakonito zavrglo.
Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0069748
SZ-1 člen 103, 104, 104/1. ZPP člen 12, 285, 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2.
najemna pogodba – odpoved pogodbe – standard obrazloženosti sodne odločbe – materialno procesno vodstvo – prava neuka stranka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V obrazložitvi sodbe mora sodišče natančno opredeliti relevantno dejansko stanje ter zavzeti jasno stališče do tožnikovih trditev in toženčevih ugovorov. Pojasniti mora, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna in druga pravno pomembna dejstva. Izvedene dokaze mora v ta namen oceniti skladno z metodološkim napotkom. Navesti mora tudi pravna pravila, ki jih je uporabilo, jih interpretirati in nato obrazložiti, kakšna pravna posledica, upoštevaje abstraktno pravno normo, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082081
ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/2, 286b, 318, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 352, 352/1, 360. ZOdvT člen 8, 8/1. ZOdvT tarifna številka 1200, 3210.
nesklepčnost tožbe – trditveno breme – neizvedba dokazov – informativni dokaz – obrazložitev zavrnitve dokaza – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – načelo kontradiktornosti – sestava sodišča – izločitev sodnika – zahteva stranke za izločitev sodnika – pravočasnost zahteve za izločitev sodnika – zamuda ob pristopu na narok – zastaranje odškodninske terjatve – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – stroški pravdnega postopka – skupen odgovor na pritožbo – nagrada za zastopanje več strank
Dokaz z izvedencem, ki ga je predlagala tožnica, je bil informativne narave in kot tak nedopusten, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Res je sicer, da zavrnitve tega dokaza ni izrecno obrazložilo, vendar ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
pogodbena kazen - zastaranje - 3 letni zastaralni rok - sodba na podlagi stanja spisa
Triletni zastaralni rok velja za gospodarske pogodbe, za kakršno gre pri gradbeni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Tožba je vložena po zastaranju vtoževane pogodbene kazni, tedaj pa je že prenehala pravica po sodni poti uveljavljati terjatev iz naslova pogodbene kazni. V primeru izdaje sodbe na podlagi stanja spisa je njena podlaga celotno spisovno gradivo na dan zamujenega naroka in sodišče je dejansko stanje moralo ugotavljati na podlagi trditev in izvedenih dokazov, kot jih je izvedlo do naroka, na katerem je bila predlagana izdaja sodbe po stanju spisa. Ker pa tožeča stranka na zadnji narok ni pristopila, tožena stranka pa je predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče ni smelo več izvajati dotlej neizvedenih dokazov in tako tudi ne dopustiti in izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke.