Glede na obdolženčeve navedbe na zagovoru, da je tablete Sanval užival približno štiri leta nazaj, in zdravilu priložena navodila, je bil obdolženec seznanjen z navodili za uporabo zdravila in na jemanje zdravila v predpisanih odmerkih (običajen dnevni odmerek 10 mg tik pred spanjem) ter na vpliv zdravila na sposobnost upravljanja vozil (ne sme voziti avtomobila in ne upravljati z orodji vsaj 7 do 8 ur po zaužitju zdravila Sanval).
V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi odtujenih predmetov v višini DDV. V konkretnem primeru je primanjkljaj oziroma izguba nastala zaradi protipravne prilastitve toženca, bil je sestavljen zapisnik policijske uprave in je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato se v skladu s 4. alinejo 17. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost in 7. členom ZDDV-1 DDV od odtujenega blaga ne obračuna. Če je tožeča stranka plačala vstopni DDV in ji je v posledici tatvine nastala škoda, bi morala v skladu s citirano določbo Pravilnika zahtevati povrnitev že plačanega vstopnega DDV. Te svoje obveznosti ne more (izbirno) prenesti na delavca in ga v okviru odškodninskega zahtevka obremeniti s plačilom DDV. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za plačani vstopni DDV tožeče stranke, saj se od odtujenega blaga, če je sestavljen zapisnik policijske uprave, DDV ne obračuna.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini plačanih računov, ki jih je toženec dolžan povrniti, ker si je morala zaradi odtujevanja stvari toženca kupiti in dograditi dodatno tehnično opremo. Organizacija delovnega procesa in kontrola dela v skladišču, tako da se vzpostavi nadzor s pomočjo tehničnih sredstev, da se varuje premoženje in odkrivajo morebitni storilci tatvin, je stvar delodajalca, to je tožeče stranke. V kolikor se delodajalec odloči, da bo svoje premoženje varoval tudi z dodatno tehnično opremo, stroškov te investicije (v višini plačila računov za dodatno tehnično opremo) ne more naprtiti delavcu, ki je bil zaloten pri tatvini. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje po prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2014, tožnik pa v postopku ni uveljavljal tudi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s tem datumom.
Tožnik je v spornem obdobju delo opravljal po navodilih zakonitega zastopnika določene družbe in navodil za delo od tožene stranke ni prejemal. Poleg tega je tožniku tudi delo odrejal zakoniti zastopnik določene družbe, ki mu je za opravljeno delo izplačal določeno plačilo, tožnik pa je delo opravljal pretežno v korist te družbe. To pa pomeni, da med tožnikom in toženo stranko ni bilo vzpostavljenega razmerja, ki je kot delovno razmerje opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko tudi v obdobju od 1. 10. 2013 do 4. 7. 2014 ni obstajalo razmerje, ki bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnik je v pripravljalni vlogi spremenil tožbo, tako da je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k toženi stranki, v prvem primarnem zahtevku pa je poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal še ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila
po 118. členu ZDR
. Ob ugotovitvi, da ne gre za "kontinuiteto" tožbenega zahtevka v tožbi z dne 26. 2. 2013 in da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe, ne da bi o tem izdalo pisni sklep. V obravnavanem individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je potrebno upoštevati specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje predloga za spremembo tožbe na naroku ne bi smelo zavrniti z argumentom, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe, niti s tem, da ni "kontinuitete" s tožbenim zahtevkom v tožbi, saj to ni pogoj za dopustnost spremembe tožbe. S tem je sodišče stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitve pogodbenih obveznosti v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, niso časovno opredeljene niti niso ustrezno opredeljene po vsebini. V izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odklon preizkusa z alkotestom – zapisnik o preizkusu z alkotestom
Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je obdolženi odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, nakar mu je bil odrejen strokovni pregled, ki pa ga je prav tako odklonil brez navedbe razloga. Obdolženec sicer zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je policist sestavil v skladu z določbo petega odstavka 107. člena ZPrCP, ni podpisal, kot je razvidno iz opomb, tudi razloga za odklonitev podpisa ni navedel, vendar tak zapisnik ni brez dokazne vrednosti o poteku dejanja postopka preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče ga pač mora presojati v povezavi z drugimi dokazi, kar je tudi storilo in pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake prekrška, ki se mu očita v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, torej po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/3, 62, 65, 65/1.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - nezmožnost za delo - vzrok invalidnosti
Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.
ZPP člen 213, 213/2, 236a, 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odločilna dejstva - invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotka pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, in sicer do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je menila, da tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala, da je navedeno mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev. Navajala je tudi, da se mnenje komisije sklicuje na napačne ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanje in na predloženo delovno dokumentacijo tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izrecnega napotka pritožbenega sodišča, torej do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito, je
storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti, ker v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - dokončnost upravnega akta
Tožnik je vložil tožbo zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika, čeprav je bil v pravnem pouku pravilno poučen, da lahko zoper to odločbo v petih dneh od vročitve vloži pritožbo na zdravstveno komisijo tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je namreč dopustno uveljavljati šele po predhodno izčrpanem rednem pravnem sredstvu v predsodnem upravnem postopku. Ker je tožnik tožbo vložil preuranjeno, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo, saj ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o zadevi (75. člen ZDSS-1).
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – storitev hujšega prekrška v času preizkusne dobe
Storilec z vloženo nadzorstveno pritožbo zoper kriminalista odločitve sodišča prve stopnje ni uspel omajati. Storilec namreč zoper odločbo prekrškovnega organa, s katero mu je bilo zaradi storjenega prekrška izrečenih 16 kazenskih točk, ni vložil pravnega sredstva in je ta pravnomočna.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo člen 20.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.
ZUTD člen 5, 8, 8/2, 127, 127/3. ZZDT-1 člen 5, 8, 9, 9/2. ZTuj-2 člen 51, 51/2.
tujec - dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji - vpis v evidenco brezposelnih oseb
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika ni mogoče šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela, namreč ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje (kot ga je imel tožnik), niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in da se tožnika vpiše v evidenco brezposelnih oseb ni utemeljen.
stroški postopka - tek rokov - sodne počitnice - zamuda roka
Ker se je rok za vložitev pritožbe iztekel že v času sodnih počitnic (15. 7. 2015), rok za pritožbo zoper sklep o stroških, ki jo je tožena stranka vložila dne 16. 7. 2015, ni bil zamujen. V času sodnih počitnic rok za vložitev pritožbe ne teče (83. člen ZS). Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrglo pritožbo in je zato podana kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 343. člena ZPP, saj je neupoštevanje obdobja sodnih počitnic pri štetju roka za vložitev pritožbe vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe.
plačilo odpravnine - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - navidezna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved odpravnini
Tudi v primeru, če je bil odpovedni razlog le fiktiven, oziroma če bi se štelo, da je tožena stranka z odpovedjo le upoštevala tožnikovo željo za prenehanje delovnega razmerja na način, ki omogoča prijavo za zavodu za zaposlovanje s prejemom nadomestila, to ne pomeni, da tožnik že iz tega razloga (zaradi odpovedi iz navideznega razloga) ni upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je tožniku na podlagi odpovedi tožene stranke prenehala pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 109. členu ZDR.
Tožnik je ne glede na to, da je dogovor s toženo stranko o nižjem izplačilu odpravnine podpisal brez napak volje, upravičen do razlike v odpravnini v celotni višini, ki jo določa 109. člen ZDR, ker se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.
Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.
Glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in da je tožena stranka s takim delnim umikom soglašala (razen z zahtevkom za plačilo stroškov postopka), je sodišče prve stopnje skladno z določbo 158. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.
starostna pokojnina - zavrženje revizije - vložitev revizije po odvetniku
Revizija zoper sklep pritožbenega sodišča ni bila vložena po odvetniku, niti ni izkazano, da bi imel vložnik opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vloženo izredno pravno sredstvo ni dovoljeno in ga je z izpodbijanim sklepom zakonito zavrglo.
Ker je toženka kot fizična oseba izjavila, da se kot solidarni porok in plačnik zavezuje, da bo družbi A. d.o.o. izpolnila vsako veljavno in zapadlo obveznost glavnega dolžnika, če tega ne bo storil glavni dolžnik, je s tem prevzela solidarno poroštvo do takrat, ko se je najemna pogodba dejansko izvrševala, pa tudi še, ko se je ustno podaljšala.
Zavarovanec mora o nastalem zavarovalnem primeru zavarovalnico obvestiti. Zato je treba pritrditi pritožnici, da zavarovalnica ni mogla priti v zamudo, preden se tožnik ni izjasnil, ali zahteva izplačilo zavarovalnine iz naslova zavarovalne pogodbe AO+ zavarovanja ali iz naslova obveznega zavarovanja voznice.
Predpravdni stroški so za pravdo potrebni le ob izpolnjenem kriteriju neposredne zveze s predmetom spora.
Že ljudski rek pravi: „Čisti računi, dobri prijatelji,“, torej ni prav nič nenavadno, če ob posojilu večjega zneska denarja zapišeš pogodbo, prav tako tudi ne, da denar posodiš za nizko obrestno mero (3 %) svojemu poslovnemu partnerju.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0075216
ZZVZZ člen 86, 86/1, 87, 87/1.
zdravstveno zavarovanje - regresni zahtevek - nesreča pri delu - varstvo in zdravje pri delu - opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva in zdravja pri delu - protipravnost - konkretizacija trditev - informativni dokaz - krivda delavca
Tožnikove trditve so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča presplošne in ne dovolj natančne. Ker se je tožnik omejil na navajanje in razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, je ostal opis obravnavanega škodnega dogodka premalo individualiziran in nekonkretiziran. Zgolj splošen očitek, da toženka ni upoštevala predpisov, brez dvoma ne zadošča. Tožnik si sodno prakso oziroma judikate, na katere se sklicuje, napačno razlaga. Tožniku res ni treba natančno opisovati, kako bi moralo potekati delovno opravilo, pri katerem se je poškodoval njen zavarovanec. Gotovo pa bi tožnik moral pojasniti, kaj, če sploh, je toženka storila ali opustila, da je prišlo do nezgode pri delu. V nasprotnem primeru ni mogoče sklepati o njeni odškodninski odgovornosti.