duševno zdravje - predlog za postavitev novega izvedenca - pridržanje brez privolitve - pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve
Sodišče izreče ukrep zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, če so za to kumulativno izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00060618
ZP-1 člen 66, 66/2, 154, 154-1, 154-2, 154-3, 154-4. ZJRM-1 člen 6, 6/2.
pravica do poštenega obravnavanja - izostanek z naroka - zdravstveni razlog - predložitev zdravniškega opravičila - opravičljiv izostanek z naroka - predlaganje dokazov - hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo
Sodišče prve stopnje predloženega obvestila zdravniku ni zavrnilo zgolj z navedbo, da ni podano na pravilnem obrazcu, temveč je ocenilo, da opravičilo ni ustrezno, ker iz njega sploh ni razvidno, ali storilki zdravstveno stanje res onemogoča prihod na zaslišanje.
Storilka se je z neprihodom na narok odrekla podaji zagovora na sodišču.
Dopolnitev postopka z izvajanjem novih dokazov bi morala pritožnica zahtevati v času postopanja okrajnega sodišča, ker je postopek ugotavljanja dejstev in dokazov končan z izdajo sodbe ter se dejstva in dokazi v hitrem postopku primarno ugotavljajo v postopku, ki ga vodi prekrškovni organ, sekundarno pa v postopku pri okrajnem sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00062737
KZ-1 člen 48.a, 50, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - obteževalne okoliščine - priznanje krivde - izgon tujca iz države
V konkretni kazenski zadevi, razen priznanja krivde, ki pa glede na to, da je obtoženec bil prijet in flagranti nima tolikšne teže, kakor si to prizadeva prikazati zagovornik, ni zaslediti nobene druge olajševalne okoliščine. Posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni pri obtožencu ni zaslediti.
postopek prisilne poravnave - naknadni predlog prisilne poravnave - sklep o preizkusu - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - glasovanje - glasovanje o prisilni poravnavi - procesna legitimacija - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - verjetno izkazana terjatev - podrejene terjatve - vsebina prijave - nepopolna prijava - kapitalsko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - povezana oseba - lastni kapital družbe - skrben pregled (due diligence) - pravna fikcija - načelo hitrosti postopka - delničar - smiselna uporaba določb ZPP - procesno gradivo
Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP), ne pomeni pa meritorne presoje o obstoju terjatve. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je torej v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave.
V obravnavanem primeru ima upnik B. a. s. položaj povezane osebe po 527. členu ZGD-1, kar pomeni, da mu je glasovanje o prisilni poravnavi onemogočeno (četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP), prav tako pa ni dovoljena konverzija njegovih terjatev v stvarne vložke (četrti odstavek 190. člena ZFPPIPP),
Pri presoji, ali je terjatev verjetno izkazana, sodišče upošteva samo opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi tej prijavi, in če je terjatev prerekal upnik, opis dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi temu ugovoru (drugi odstavek 68. člena ZFPPIPP). Določba drugega odstavka 68. člena ZFPPIPP specialno ureja vprašanje uporabe procesnega gradiva za presojo ali je terjatev verjetno izkazana, zato subsidiarna uporaba ZPP v tem primeru ne pride v poštev. Razlog ozke presoje je v tem, da je domet vpliva take ugotovitve verjetnega obstoja terjatve omejen, saj vpliva le na glasovanje o prisilni poravnavi. Slednje pa je skladno tudi z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), ki je v insolventnih postopkih posebej poudarjeno.
Podrejene terjatve so nezavarovane terjatve, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom, če postane dolžnik insolventen, plačajo šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika (tretji odstavek 21. člena ZFPPIPP). Podrejenost določita dolžnik in upnik s pogodbo oziroma drugim pravnim poslom, ki je pravni temelj nastanka pravnega razmerja, katerega vsebina je ta terjatev.
Določba 498. člena ZGD-1 se uporablja le za posojila (oziroma druga pravna dejanja delničarja ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila; tretji odstavek 498. člena ZGD-1) tistih delničarjev, ki imajo v trenutku danega posojila v družbi več kot četrtinski (25%) delež delnic z glasovalno pravico. Posojilo delničarja, ki ima v družbi manj kot navedeni delež delnic, se ne šteje kot kapitalsko posojilo. Čeprav zakon izrecno ne govori o skupini delničarjev oziroma povezanih osebah, tako iz dikcije kot iz namena določbe izhaja, da gre za kontrolnega delničarja oziroma kontrolne delničarje, pri čemer zakon postavi presumcijo upravljavske kontrole s posestjo četrtinskega deleža delnic z glasovalno pravico. Zakon govori o delničarjih v množini, in ne le o delničarju posamezniku, iz česar je mogoče izpeljati namen, da se sankcionira kontrolnega delničarja oziroma kontrolno skupino delničarjev, kar se dokazuje v dejanskih okoliščinah posameznega primera.
Možnosti, ki gospodarsko ustrezajo posojilu, so številne in sem spada tudi primer, ko družbenik odkupi terjatev tretje osebe do družbe. Družbenik je za to res vložil svoja sredstva, vendar je pridobil pravico zahtevati vrnitev zneska terjatve od družbe. S takim ravnanjem se je družba morda izognila obveznosti takojšnjega plačila terjatve, vendar je njena obveznost ostala. Za zagotovitev lastnega kapitala bi šlo le, če bi družbenik tretji osebi terjatev izpolnil, preneseno terjatev družbi pa odpustil.
Le delničar (družbenik) je tisti, ki je skladno s korporacijskimi pravili zavezan k zagotovitvi lastnega kapitala družbe, zato lahko le zanj veljajo navedene zakonske omejitve. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, vsako širjenje korporacijskih pravil na subjekte, ki to niso oziroma naj bi to šele postali, bi bilo v nasprotju z osnovnimi načeli korporacijskega prava. Institut delničarja tudi ni mogoče enačiti z nekom, ki se šele pripravlja na formalni nakup delnic in s tem namenom pridobi informacije v okviru skrbnega pregleda poslovanja. Namen skrbnega pregleda (angl. due diligence) je namreč prav v podrobni seznanitvi s poslovanjem in finančnimi tveganji drugega podjetja ter omogoči oceno vseh tveganj (poslovnih, finančnih, davčnih in pravnih), zato se izvede še pred transakcijo z drugim podjetjem. Tisti, ki skrbni pregled opravlja, pa ni mogoče že kar enačiti z delničarjem v korporacijskopravnem smislu.
Pri preizkusu terjatve, za katero velja navedena pravna fikcija pravočasne prijave, moramo upoštevati, da ta pravna fikcija velja samo do višine zneska te terjatve, navedenega v seznamu iz 3., 4. ali 5. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 159, 161. ZOdv člen 17, 17/5.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - verjetnost nastanka škode - neizkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - konfliktnost med starši - odločba o stikih - stroškovna odločitev - povrnitev stroškov postopka - povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči
Vsaka začasna odredba je po svoji naravi izjema od pravila, da sodišče odloči šele po kontradiktornem postopku, na podlagi prepričanja ali (vsaj) pretežne verjetnosti, torej z višjim standardom zanesljivosti, kot pa se zahteva za izdajo začasne odredbe (za katero zadošča standard verjetnosti). Izjeme je vselej treba razlagati ozko. Ker je ključni pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah ogroženost otroka – in ne morda ogroženost pravic staršev – so zgrešene obširne pritožbene navedbe, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakopravnosti staršev, pravica očeta do enakopravnih stikov in druge ustavne ter konvencijske pravice, ki jih (skupaj s členi Ustave, EKČP in drugih pravnih aktov) navaja pritožba.
nagrada odvetnika - priglašeni stroški - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da v razširitvi tožbe ni navedla vrednosti spornega predmeta kot primarno odločilne za ocenjeno vrednost po razširitvi tožbe. To pa še ne pomeni pravilnosti trditve tožeče stranke, da njen dodatni zahtevek posebne vrednosti sploh nima. Iz čl. 44/2 ZPP izhajajoče dolžnostno ravnanje tožeče stranke se sicer izrecno nanaša le na tožbo, vendar je pravno praznino mogoče, ob uporabi čl. 3 Zakona o sodiščih (ZS), zapolniti z analogijo tudi za primer razširitve tožbe. Sodišče je ob odmeri stroškov vrednost spornega predmeta, obravnavanega nato v izločenem postopku, očitno ocenilo.
DZ člen 143, 157, 157/2, 157/3, 158, 159, 161, 178. ZNP-1 člen 45, 45/2, 95, 96, 96/4.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - sprememba odločitve o stikih - stiki med očetom in otrokom - odklanjanje stikov s strani otroka - izvrševanje stikov z otrokom - onemogočanje stikov - varstvo koristi otroka - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje otroka - preiskovalno načelo - pravica do izjave - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - udeležba mladoletnega otroka v postopku
Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica.
Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti.
Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi materi ni mogoče naložiti, da otroke k takim stikom spodbuja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059535
OZ člen 190, 631. ZJN-2 člen 2, 2/1, 2/1-15a. ZPP člen 285.
direktni zahtevek podizvajalca - relativnost pogodbenih razmerij - restriktivna razlaga izjem - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredna plačila podizvajalcem - nominirani podizvajalec - javno naročanje - odgovornost naročnika del - neposlovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - pogodbeno razmerje - substanciranje dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - informativni dokaz - materialno procesno vodstvo
Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Že zato tožnica ne more uspeti s ponavljanjem stališč, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Položaj podizvajalca ima lahko le tisti, ki ima s podjemnikom kot naročnikom sklenjeno podjemno pogodbo, katere predmet je posel, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti v razmerju do glavnega naročnika. Bistven element pojma „sodelavec“ je torej obstoj pogodbenega razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalcem.
Stranka, ki poda dokazni predlog z zaslišanjem prič, mora namreč dejstva substancirati do te mere, da je mogoče na podlagi predhodno zatrjevane trditvene podlage z zaslišanjem prič ugotavljati zgolj (ne)resničnost teh dejstev, ne sme pa biti izvedba dokaza namenjena šele pridobivanju teh dejstev. Sodišče torej priče ne sme zasliševati o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.
Sodišče v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po vsaj osnovni substanciranosti dokaznega predloga. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja terjatve - lastni poslovni deleži
Sodišče ne more izdati začasne odredbe ″na zalogo″, temveč samo ob izpolnitvi zakonskih pogojev, med katerimi je tudi doseganje namena zavarovanja po prvem odstavku 273. člena ZIZ.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - ustavitev postopka
V skladu z ustaljeno sodno prakso izvršilni postopek končan takrat, kadar stranke in drugi udeleženci postopka ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Praviloma bo to v primeru celotnega poplačila upnika ali ko je izvršba pravnomočno ustavljena še z zadnjim izvršilnim sredstvom. Upnik pa utemeljeno opozarja, da je bila v predmetni zadevi s sklepom o izvršbi z dne 11. 12. 2017 dovoljena izvršba z: (-) z rubežem plače in (-) z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, pa tudi, da je bila s sklepom z dne 4. 3. 2022 ustavljena le izvršba na plačo oziroma stalne denarne prejemke, medtem ko iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bila ustavljena tudi izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet.
solastninska pravica - dejanska etažna lastnina - solastnina - izključna lastnina - dotedanji način izvrševanja posesti - vzpostavitev prejšnjega stanja - podstrešje - splošni skupni del - posamezni del stavbe - soglasje etažnih lastnikov za poseg - izrek sodbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - nesklepčnost - določitev vrednosti spornega predmeta - nedovoljena pritožbena novota
Ne glede ali gre za posamezni del tožnikov ali za skupni del v etažni lastnini, bi toženec v vsakem primeru potreboval soglasje za poseg, saj je s svojim posegom spremenil dotedanji način rabe podstrešja.
Sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več, niti nekaj drugega. Skupni del stavbe v etažni lastnini je kvečjemu nekaj manj, kot izključna lastnina istega prostora v etažni lastnini.
Za nepravočasno plačilo sodne takse se lahko štejejo zgolj primeri, ko sodišče plačila ne more hitro in brez težav ugotoviti niti s pomočjo (pravilno) uporabljene sklicne številke, niti s pomočjo drugega ustreznega dokazila, ki ga (samoiniciativno) predloži taksni zavezanec. Tudi glede plačnika je sodna praksa zavzela stališče, da je odločilno plačilo takse in ne, kdo takso dejansko plača.
ZST tarifna številka 3, 3/1. ZST-1 člen 39. ZST-1D člen 48. ZDen člen 71, 71/1, 72.
plačilo sodne takse - plačilo sodne takse v denacionalizacijskem postopku - odškodninski zahtevek - odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe - odškodnina za nemožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja - stroški postopka - denacionalizacijski upravičenec kot stranka v postopku - dolžnost plačila sodne takse - uporaba predpisa - uporaba ZST in ZST-1 - prehodna določba - začetek postopka - podredni zahtevek - sodna taksa za podredni tožbeni zahtevek
Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno.
Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST.
Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika dolgujeta takso za podredni zahtevek, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 17/2-1, 21, 55, 55/1, 55/1-2.. ZPP člen 343, 343/4.
nedovoljena pritožba - pravni interes za pritožbo - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - izvršilni naslov
Sodišče druge stopnje, ki mora ob obravnavi pritožbe po uradni dolžnosti paziti tudi na obstoj ugovornih razlogov iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ (drugi odstavek 55. člena ZIZ), tj. ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov, je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za izvršbo primeren izvršilni naslov (za plačilo 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 dalje) predstavlja tudi sklep o zavarovanju Z 23/2016-3 z dne 23. 2. 2016. Iz izreka tega sklepa namreč ne izhaja, da bi bilo dolžniku s sklepom naloženo plačilo stroškov zavarovanja upnici, ampak je bilo za terjatev iz naslova stroškov zavarovanja v znesku 117,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka za prostovoljno obveznosti dalje do plačila pod točko I izreka citiranega sklepa (ne da bi ta terjatev dolžniku z istim sklepom tudi izrecno naložena v plačilo) zgolj dovoljeno zavarovanje. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo izvršbo za izterjavo terjatve, ki naj bi imela podlago v sklepu Z 23/2016-3 z dne 23. 2. 2016 kot izvršilnem naslovu.
Pravne dobrote privilegija odpovedi pričevanju se je brat obdolženega poslužil šele slaba dva meseca kasneje, dne 25. 1. 2022, pred predvidenim procesnim dejanjem soočenja s policistom, takšna, spet lastno voljna odločitev pa - glede na prejeti pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP - pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da se navkljub kasnejšemu uveljavljanju odpovedi pričevanju njegove dotedanje izjave lahko uporabijo, ne more omajati.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - popravni sklep - poprava očitne pisne pomote - predlog za izdajo popravnega sklepa - sprememba dednega dogovora - delitev parcel - pogoji za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa
Dediči ne zahtevajo poprave očitne pisne pomote, njihov predlog predstavlja spremembo dednega dogovora, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo popravnega sklepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00064031
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1.. KZ-1 člen 308, 308/3.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - begosumnost - utemeljen sum - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Splošno znano dejstvo je, da se kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi prehajanji državnih meja izvršujejo iz lukrativnih nagibov. Nihče se iz izključno človekoljubnih namenov ne bo lotil izvrševanja kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, prav tako se nihče iz altruističnih nagibov ne bo naključno znašel stotine kilometrov daleč od svojega bivališča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega (tako kot izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje) presodilo, da je tožnica v konkretni zadevi uveljavljala (klasičen) izpolnitveni zahtevek in ne zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1.3.2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.
Tudi, če bi bilo tožničin tožbeni zahtevek mogoče opredeliti kot odškodninski zahtevek, je zavzemanje toženke, da tožnici ne gredo zakonske zamudne obresti od 1.3.2018 dalje, neutemeljeno.
ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prerekana terjatev - pravda na ugotovitev obstoja terjatve - sklep o odpustu obveznosti - pravnomočen sklep - odpust obveznosti - sprememba tožbenega zahtevka - neizvedba glavne obravnave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala t. j. 408. člen ZFPPIPP, na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil sklep o odpustu obveznosti izdan v ponovljenem sojenju, v katerem pa sodišče prve stopnje glavne obravnave ni razpisalo.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na pritožbene navedbe glede namerne povzročitve škode, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.