Za pošiljanje vloge na sodišče se ne morejo povrniti stroški skladno s tarifno številko 20 Odvetniške tarife. Ti bi se povrnili, če bi vlogo (s svojim strokovnim pravnim znanjem) sestavil odvetnik oziroma odvetniška družba.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno okvalificiralo in presodilo, da zavarovanka toženke ni odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri dostopu skozi okno na streho v okviru izvedbe kvalitetnega prevzema gradbenih del. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve navedlo vse potrebne razloge za zaključek, da je bila kvalitetni prevzem dolžna organizirati izvajalka v skladu z varnostnimi pravili in se zato tožnica kot izvajalka oziroma predstavnica izvajalca ne more sklicevati na neustrezen dostop na streho, ki naj bi ga uredila šola oziroma zaposleni pri zavarovancu toženke.
Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
S tem, ko je sodišče prve stopnje predlagana dokaza nasprotnega udeleženca formalno izvedlo, vendar ju ni dokazno ocenilo in se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb nasprotnega udeleženca o samomorilnih nagnjenih predlagateljice in vplivu le-teh na njene starševske kapacitete, je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz pravice do izjave v postopku izhaja namreč obveznost sodišča, da se z navedbami in dokazi udeležencev seznani, jih pretehta ter se do njih, če so dopustni in za odločitev pravno upoštevni, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.
Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).
Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.
Tožena stranka v pritožbi implicitno navaja, da so splošni pogoji nejasni, saj se v dokaz njihove prave vsebine sklicuje na razlago s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju. Upoštevajoč navedeno ni odveč opozorilo na 83. člen OZ, po katerem je treba v primeru, da je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V konkretnem primeru je to tožnik. Če je tožena stranka želela za primere, kakršen je obravnavani, izključiti zavarovalno kritje, bi to morala storiti vnaprej in jasno, ne pa z naknadno razlago, ki je besedilo splošnih pogojev ne podpira, in z uporabo terminov, ki jih splošni pogoji ne vsebujejo ("pasivno zdravljenje").
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.