izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja - odločanje mimo tožbenega zahtevka
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.
Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 118. ZOA člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2, 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - osebna asistenca - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - dokazno breme delodajalca - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - kraj dejanskega bivanja - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - procesno dokazno breme
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da je treba kot naslov, od koder je tožnica prihajala na delo in kamor se je vračala, šteti naslov C., Celje, kamor je odšla neposredno po končani službi oziroma od koder je zjutraj na delo prišla. Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitev detektiva, da se je tožnica po službi ustavila na naslovu zunajzakonskega partnerja C., Celje, in da se je na istem naslovu oglasila, preden je zjutraj prišla na delo, vendar to ne zadostuje za ugotovitev o njenem vsakodnevnem prihodu na delo iz Celja.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 88, 88/1, 89, 89/1, 89/1-5, 118. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - fikcija vročitve - uporaba kolektivne pogodbe - višina denarnega povračila
Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.
Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 472.
denarna terjatev iz delovnega razmerja - zavrnilna zamudna sodba - družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izbris iz sodnega registra brez likvidacije - spregled pravne osebnosti
Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 2. ZDR-1 člen 132, 132/1. OZ člen 62.
odpravnina ob upokojitvi - osnova za izračun odpravnine - mesečna plača
Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.
V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.