Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074081
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - ekskulpacijski razlog - izključna odgovornost oškodovanca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073641
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo neizplačane plače - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.
ZDR-1 člen 77, 200, 200/3. ZPP člen 8, 181, 243, 254.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sposobnost razsojanja - dokaz z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazna ocena
Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 245, 245/3, 274, 274/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - sposobnost razsojanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.
Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
dodatki k plači - poslovodna oseba - zavrnitev dokaznega predloga - neizvedba predlaganih dokazov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, predvsem zaslišanje priče D. D., vendar je sodišče zaslišanje te priče zavrnilo iz napačnih razlogov.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.