Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona.
Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha.
Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.