ZDR-1 člen 33, 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 394, 394/1, 394/1-9.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - odsotnost z dela - huda malomarnost
Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču, da je v zvezi z odsotnostjo z dela ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik od 22. 8. 2020 dalje glede na odločbo ZZZS zmožen za delo, da mu imenovana zdravnica A.A. ni obljubila ugodne rešitve njegove pritožbe zoper to odločbo, da ga je osebni zdravnik B.B. opozoril na iztek rokov za pritožbo, in da ni nujno, da bo s pritožbo zoper nepodaljšanje bolniškega staleža uspel, ter mu svetoval, naj gre na delo, pravilno presodilo, da tožnik z izostankom z dela od 22. 8. 2020 do 30. 9. 2020 ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca. Tožnikovo vztrajanje, da ni ravnal hudo malomarno, ni utemeljeno.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/1.. ZDR-1 člen 130, 130/1.. ZPP člen 337, 337/1.
potni stroški - razdalja med krajem bivanja in delovnim mestom
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Toženko je v vtoževanem obdobju zavezoval Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in tožničinim delovnim mestom upoštevala tudi pot v odseku 340 metrov, ki poteka po makadamski poti A., ki ni redno vzdrževana in prehodna skozi celotno leto.
ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/2.
preizkus ocene dela - zamuda roka
Tožena stranka je tožnici 4. 2. 2019 vročila ocenjevalni list, v katerem je nadrejeni navedel, da tožnice za ocenjevalno obdobje (leto 2018) ni ocenil, in takšno odločitev utemeljil. Ob prejemu ocenjevalnega lista je tožnica podpisala izjavo o seznanitvi. Tožnica je zahtevo za oceno njene delovne uspešnosti za leto 2018 vložila 18. 3. 2019, kar je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevo vložila prepozno.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov pritožbe zoper sklep Pd 66/2017 z dne 30. 6. 2020, ki v skladu z določili OT znašajo 200 točk, oziroma z materialnimi stroški in DDV 149,33 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je znesek 6.044,56 EUR zvišalo na 6.193,89 EUR s pripadki (3. točka 365. člena ZPP).
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 10.. ZDR-1 člen 170.
potni stroški - službena pot - izobraževanje - odsotnost z dela
Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je šlo pri njeni udeležbi na predavanjih za službeno pot, kar bi pomenilo, da je upravičena do povračila višjih potnih stroškov v skladu z 10. členom Aneksa, ki določa kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. S tem, ko se je udeležila izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bila napotena na službeno pot, ampak je bila z dela odsotna, tožena stranka pa ji je plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.
ZSPJS člen 22e.. Uredba o dopolnitvah Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/1.. ZJU člen 24, 24/5.
plačilo delovne uspešnosti - povečan obseg dela - procesna predpostavka
Ključna procesna predpostavka je določena v petem odstavku 24. člena ZJU. Po tej določbi je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu, ki pa v tožnikovem primeru, kot pravilno izpostavlja tožena stranka, ni izpolnjena. Zoper izdane sklepe o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela se tožnik ni pritožil, čeprav ga je tožena stranka o tem poučila. Priznanje (večje) mesečne delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela bi moral tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki skladno s 24. členom ZJU, da bi lahko na tej podlagi temeljil denarni zahtevek. Ker tega ni storil, ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.
Toženec pri družbi A.A. d. o. o. ni opravljal del, pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu za tožečo stranko.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - razporejanje delovnega časa
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik v letu 2018 samostojen pri razporejanju svojega delovnega časa in da je bil odgovoren za organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki, med drugim tudi na način, da bi lahko sam izrabil pripadajoče dni letnega dopusta, pravilno presodilo, da do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen, četudi ga na dolžnost izrabe ni nihče posebej opozoril.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 8, 8/1, 10.. ZDR-1 člen 9, 170.
stroški prevoza - povračilo stroškov prevoza - službena pot
Tožnik v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti potni nalog in sklenjeni dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene nista nujna, kar pa za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno. Ključno je stališče, ki izhaja tudi iz novejše prakse pritožbenega sodišča (Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019), da tožnik s tem, ko se je udeležil izobraževanja, ni bil na službeni poti.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka - vojska
Pritožbene navedbe o tem, da so bili sestanki, ki se jih je moral udeleževati tožnik, vedno vsebinske narave, kar naj bi se skladno s sodno prakso štelo kot delo, niso bistvene. Kot že obrazloženo, je toženka dokazala, da je tožniku na predmetni misiji zagotovila trideset dni tedenskega počitka. To potrjujejo izpoved priče A.A., evidence tedenskega počitka in dnevni razporedi dela. Iz izpovedbe priče A.A., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da, ko je imel tožnik prost dan, je bil prost vseh delovnih obveznosti, tudi na sestankih mu ni bilo potrebno prisostvovati. Ker se torej tožnik na proste dni ni rabil udeleževati sestankov, je za ta spor povsem nepomembno, kakšni so bili ti sestanki.
razlika v plači - dejansko delo - odpoved terjatvi
Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi ugotovitve, da je tožnik v mesecu avgustu 2018 kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nižje vrednoteno delo opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, prisodilo vtoževano razliko v plači, ki v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo. Za preostalo vtoževano obdobje je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači zavrnilo kot neutemeljen, saj se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal vsem zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja zoper toženo stranko, torej tudi razlikam v plači iz naslova dejansko opravljenega dela za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - izguba zaupanja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Kljub temu, da je kršitev neodzivnost in spanje na delovnem mestu dne 13. 9. 2019 enkraten dogodek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnik na jok uporabnice ni odzval, čeprav bi se skladno s strokovno prakso moral, ne glede na njeno diagnozo. Glede na to, da je imel odmor za malico že pred tem, ko si je kuhal testenine, mu sodišče utemeljeno ni verjelo, da je ves ta čas koristil odmor za malico. Pravilno je tudi ugotovilo, da si je tožnik sicer lahko med odmorom za malico spočil oči, s katerimi je imel zaradi leč probleme, vendar pa bi moral najprej poskrbeti za uporabnike in ker tega ni storil, je vsaj iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tega dne na delovnem mestu ni spal, je že sama neodzivnost na jok uporabnice huda kršitev delovnih obveznosti, saj so bili zdravstveni delavci v okviru nočne izmene dolžni najprej poskrbeti za uporabnike in šele po tem za lastne potrebe.
Iz zgoraj povzetih navedb toženca in tožnika izhaja, da med njima niti ni sporno, da na podlagi dogovora v izvensodni poravnavi z dne 19. 4. 2021 vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posledično za odločitev o tem delu pritožbe niti ni odločilno vprašanje izpolnitve zahtevka oziroma pravilne uporabe 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženec ne uveljavlja povračila svojih stroškov od tožnika, tožnik pa mora svoje stroške postopka kriti sam.
Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2020, ni prepozna. ZDR-1 določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR-1, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji o tem, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago, ki omogoča subsumcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Na toženki je breme dokazovanja, da ji tožba ni bila vročena v odgovor 4. 6. 2020, kot izhaja iz vročilnice. Trdi, da ji je bila tožba vročena šele 9. 6. 2020 – v posledici pomotnega sprejema pošiljke s strani administracije druge pravne osebe 4. 6. 2020, vendar pa iz pritožbenih trditev ne izhaja niti to, v čem naj bi bilo nepravilno ravnanje vročevalca, komu točno bi moralo biti pisanje vročeno, komu je bilo vročeno in v kakšnih okoliščinah. Tudi je toženka šele v pritožbi z dne 27. 8. 2020 zoper zamudno sodbo, ne npr. že ob vložitvi odgovora na tožbo 24. 6. 2020, kar bi imelo večjo težo, podala navedbe o napačnem vročanju tožbe v odgovor. Bolj kot skopa izjava direktorja druge pravne osebe (šele) z dne 4. 8. 2020 (da je njihova administracija po pomoti sprejela pošto, ki je v lasti podjetja B. d.o.o., ki je registrirano na istem naslovu, in jo po petih dneh predala lastniku omenjenega podjetja), bi bila za dokazovanje napačne vročitve primernejša izjava konkretne, poimensko določene administratorke z dne 4. 6. 2020 ali 9. 6. 2020 oziroma iz aktualnega časa napačnega vročanja, v kateri bi bilo natančno opisano zakaj je prišlo do pomotnega sprejema pošte, kako je potekala sporna vročitev, v čem naj bi bila napaka vročevalca, zakaj je prišlo do 5-dnevnega zamika predaje pošte toženki ipd. Zgolj z navedeno izjavo direktorja in s predlogom njegovega zaslišanja za potrjevanje navedb toženke o napačni vročitvi, ki so že same po sebi preskromne, da bi toženka lahko ovrgla dokazno moč vročilnice, pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila toženki tožba 4. 6. 2020 pravilno vročena v odgovor.
ZDR-1 člen 144, 146, 148.. ZZDej člen 52a.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11.. ZDSS-1 člen 6, 6-c, 47, 47/2, 49.. ZPP člen 8, 213.
kolektivni delovni spor - referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - skladnost splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev pri nasprotnem udeležencu v nasprotju z namenom izravnalnega oziroma referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu t. i. obdobja za izravnavo presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje izravnalnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur.
ZDR-1 člen 148, 148/2, 158, 158/5.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33.
plačilo dnevnic - voznik tovornega vozila - mobilni delavec
Pritožba toženke neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do dnevnic, ker ni šlo za službene poti, temveč za redno opravljanje dela v tujini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, da so tudi vozniki tovornih vozil, ki opravljajo prevoz v tujini, na službeni poti in jim pripadajo dnevnice, pri čemer ni bistveno, ali opravljajo redne delovne naloge ali pa gre le za enkratno in občasno nalogo, ki jo mora delavec opraviti v tujini. Bistveno je, da gre za opravljanje del po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo dnevnice za ves čas, ko je bil v tujini, ne zgolj za čas, ki se po določbah ZDCOPMD šteje v delovni čas. Kaj se mobilnim delavcem šteje v delovni čas, je specifično urejeno, za dnevnice pa je bistven ves čas, ko je takšen delavec na službeni poti, torej po nalogu delodajalca v drugem kraju, v tujini.
ZDR-1 člen 34, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZPP člen 4, 286, 286/3.. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - tatvina - aprehenzijska teorija
Sodišče prve stopnje je upoštevajoč aprehenizijsko teorijo zaključilo, da je tožnik s svojim naklepnim ravnanjem, za katero ni imel navodil delodajalca (kršitev 34. člena ZDR-1), izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. S tem, ko je dva soda kurilnega olja naložil v kombi in ju nameraval odpeljati iz B., je vzel tujo premično stvar, do katere je imel dostop zaradi sklenjenega delovnega razmerja s toženko. Zato je zaključek, da je tožnik storil kršitev iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, materialnopravno pravilen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da A.A. ni bila zaposlena za povsem enako delo kot ga je opravljala tožnica, saj je opravljala tudi animacijska opravila in pomagala pri bookingu. Poleg tega je toženka odpoved oprla tudi na razloge, ki so nastopili šele po zaposlitvi A.A. (popoln upad gostov v času, ko ji ni bilo dovoljeno opravljati dejavnost, negotovost, kdaj se bodo ukrepi pričeli sproščati, za sektor turizma napovedana gospodarska kriza...). Kot je bilo že obrazloženo, se je toženka tem okoliščinam utemeljeno organizacijsko prilagodila z zmanjšanjem števila zaposlenih v vseh oddelkih, vključno s podajo odpovedi tožnici. Pritožba zato zmotno vztraja, da se 30. 5. 2020, ko je bila tožnici odpovedana pogodba, potreba po njenem delu ni spremenila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00050530
OZ člen 131.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 85, 85/1, 179, 179/1.. ZPP člen 8, 243.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - trpinčenje na delovnem mestu
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke za nezakonito odpoved bi morale biti kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Ker v zvezi s samo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2014 tožena stranka ni ravnala protipravno, na tej podlagi tožnik ni upravičen do odškodnine.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere nezakonitost se je pravnomočno ugotovila v prejšnjem sodnem postopku, ni mogla predstavljati ravnanja v nizu ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, zato v zvezi z njo ni dokazana protipravnost ravnanja tožene stranke kot predpostavka za njeno odškodninsko odgovornost zaradi podane odpovedi.