ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - poslovni razlog - tehnološki razlog - organizacijski razlog - izbira presežnega delavca
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka, zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa, pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji krožne žage; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, ki jih zakonodaja ščiti pred odpovedjo (invalidke in starejše delavke), ki so morale zaposlitev obdržati. Toženka je nadalje že v izpodbijani odpovedi navedla, da je izbor delavk za podajo odpovedi opravila ob upoštevanju storilnosti delavk, njihove pridnosti in samoiniciativnosti ter večopravilnosti, česar tožnica med postopkom na prvi stopnji niti ni konkretizirano prerekala. Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju. Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji krožne žage (na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih) in manj časa na liniji stiskalnice. Morebitnih drugih linij oziroma delovišč, na katerih bi tožnica še lahko opravljala delo na delovnem mestu operater, pa pritožba ne konkretizira, sicer pa tega tožnica ni določno navedla niti v postopku na prvi stopnji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082338
ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo nadomestila plače - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - sodba vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju.
Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 61/2, 62, 62/2, 62/5, 62/6, 63, 63/1, 202. ZUTD člen 166, 166/2. OZ člen 619.
prikrajšanje pri plači - poslovni model - zloraba - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku - sodba SEU - direktiva EU - zastaranje terjatev delavcev
Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.
Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD.
Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-2 člen 27, 28. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 286, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - varovana kategorija delavcev - trditvena podlaga - konkretizacija trditev - nedopustna pritožbena novota
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Okoliščina, da tožnica v tem sporu ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Prav tako ji ni mogoče očitati kopičenja tožb z namenom škodovati toženki, ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Ni namreč mogoče spregledati, da že toženka ni postopala skladno s procesnimi pravili, ki so predpisana zanjo. Četrti in peti odstavek 48. člena ZOFVI predpisujeta, da svet toženke o pritožbi bodisi odloči bodisi ne odloči, ne dopuščata pa, da se svet izloči iz odločanja in zadevo odstopi v nadaljnjo obravnavo delovnemu sodišču, kot je to storila toženka s sklepom z dne 15. 7. 2024. Tudi sicer je tožnica z vložitvijo tožbe zoper sklep z dne 15. 7. 2024 postopala po pravnem pouku iz tega sklepa o možnosti uveljavljanja sodnega varstva pri delovnem sodišču v roku 30 dni od prejema tega sklepa (kot navaja, ga je prejela 24. 7. 2024). Res je že dne 17. 7. 2024 vložila tožbo (Pd 22/2024), vendar zoper drug toženkin akt, in sicer izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevaje pravni pouk v izredni odpovedi.
Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da je tožnica zlorabljala procesne pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka.
ZVZD-1 člen 5, 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu - ogrožanje varnosti pri delu - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - konkretizacija - ugotavljanje alkoholiziranosti delavca - alkotest - odvzem krvi
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča.
V pritožbi tožnik nasprotuje pravnemu stališču, da lahko delodajalec ugotavlja alkoholiziranost delavca tudi drugače kot z alkotestom ali odvzemom krvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališče, da delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi (če delodajalec nima drugače določeno v internem aktu); v primeru očitne alkoholiziranosti delavca tudi z izpovedmi sodelavcev in nadrejenih delavcev o obnašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti, vključno tudi z izjavami delavca samega (prim. odločbo VSRS VIII Ips 251/2012). Tožnikovo zavzemanje, da je alkoholiziranost mogoče dokazovati le z materialnimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. odločbo VSRS VIII Ips 233/2015), tako da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vse izvedene dokaze, med njimi tudi pisne izjave prič oziroma izpovedi prič in strank, zaslišanih na glavni obravnavi.
ZDR-1 člen 116, 116/3, 118, 119, 119/1. ZPP člen 165, 181, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 365.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - I. kategorija invalidnosti - prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu - bolniški stalež - datum prenehanja delovnega razmerja - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Tožnik je bil v času podaje odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2024, ki je postala pravnomočna 29. 2. 2024, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona (prvi odstavek 119. člena ZDR-1) prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pogoj za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Slednjo sodišče lahko razveže šele po tem, ko ugotovi, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane redne odpovedi s strani delodajalca, temveč na podlagi samega zakona zaradi njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti (torej zakonito), niso bili podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi zahtevek za denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.
URS člen 13, 22, 23, 33, 34, 49. ZJU člen 53, 53/2, 147, 151, 152a. ZDR-1 člen 5, 5/1, 17, 17/4, 31, 31/1. ZPP člen 8, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o zaposlitvi - sestavine pogodbe o zaposlitvi - premestitev - sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - dejansko opravljanje drugega dela
S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152.a člen ZJU).
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 31. člen ZDR-1, ki ureja vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma njene sestavine. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZJU se namreč za sestavine pogodbe o zaposlitvi ne uporabljajo določbe splošnih predpisov o delovnih razmerjih.
ZDR-1 člen 4. ZPP člen 227, 227/1, 227/4, 243. ZRev-2 člen 5, 5/3.
dokazni predlog - poziv na predložitev dokaza - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - organiziran delovni proces - navodila delodajalca - plačilo za delo - delo po pogodbah civilnega prava - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).
Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, IV/B, IV/B-12.1. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nadzor delodajalca nad delavci - negmotna škoda - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - lestev - sestopanje po lestvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - padec z lestve
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082922
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 37, 37/4, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočila izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališče v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.