ZMZ-1 člen 27, 27/1, 52, 52-1, 52-2, 61, 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Po stališču Sodišča EU je z vidika člena 15. b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1 bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih.
ZMZ-1 člen 49, 49/7, 50, 50/1, 50/2, 50/2-2, 50/3, 64, 65. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 32, 32/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika vloge - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - trditveno in dokazno breme
Na podlagi ugotovljene presumpcije umika bi toženka morala prošnjo obravnavati kot novo prošnjo. Navedeno posledično pomeni, da v postopku obravnavanja "nove" prošnje prosilec ne bi bil dolžan nositi trditvenega in dokaznega bremena, da predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot dejansko podlago za vsebinsko obravnavanje prošnje.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - odvetniška tarifa - načelo enakosti pred zakonom
Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. V nasprotju z novo OT je namreč ZOdvT v 6. poglavju določal (nižje) nagrade za postavljene oziroma dodeljene odvetnike. Postopno sproščanje začasnih varčevalnih ukrepov pri proračunskih uporabnikih, ki jih našteva tožnik, zato avtomatično ne napotuje na spremembo ureditve glede plačil odvetnikom, zlasti ob upoštevanju, da sporna ureditev, kot to izhaja iz zakonodajnega gradiva, zasleduje predvsem trajni cilj, ki je v omejitvi javno finančnih učinkov nove OT.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - glavna obravnava
Ni verjetno izkazano, da so tožniki dejansko spremenili vero. Če pa sprememba vere ni verjetno izkazana, potem tožnikom tudi ne grozi ob vrnitvi taka nevarnost, kot grozi tistim, kjer je do spremembe vere dejansko prišlo.
Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je sicer v bistvu enak in je v tem, da se prepreči (nadaljnja) kršitev standardov ocenjevanja. Vendar pa je ob upoštevanju določb, ki urejajo pogoje za izdajo dovoljenja (90. člen ZRev-2) in njihovega namena, ki je v tem, da opravljajo naloge pooblaščenega ocenjevalca samo osebe, ki so visoko strokovno usposobljene in so kot takšne zmožne in dolžne svoje naloge in dolžnosti opravljati tako, da je zagotovljeno resnično in pošteno ocenjevanje vrednosti, mogoče ugotoviti, da pooblaščenemu ocenjevalcu (kršitelju) ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti in zaupanja uporabnikov podatkov. Razlogov v tem pogledu pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Vsebuje jih šele odgovor na tožbo, kar pa ni dovolj že iz formalnih razlogov, saj na ta način tožnici ni bilo omogočeno, da izbiri ukrepa učinkovito ugovarja v tožbi.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - kazenski postopek - zaslišanje priče - obvezna razlaga odvetniške tarife
V postopku preiskave so bile zaslišane tri priče, tožena stranka pa je odmerila nagrado tako, da je priznala za vse tri zaslišane priče 120 točk in ne 120 točk za vsako zaslišano pričo posebej. Tožnik opozarja na pojasnilo upravnega odbora Odvetniške zbornice, iz katerega izhaja, da je v postopku preiskave odvetnik upravičen obračunati, sodišče pa odmeriti odvetniške stroške za vsako zaslišanje priče oz. za vsako posamezno preiskovalno dejanje posebej. V OT ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali v predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan, za razliko od ZOdvT, ki je v tarifni številki 4102 izrecno določal, da več narokov ali dejanj na isti dan šteje za en narok ali eno dejanje.
skrbnik za poseben primer - obnova postopka - zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Ker tožnik v postopku skrbnika za posebn primer nima položaja stranke, niti se v tem postopku ne varuje tožnikove pravice in pravne koristi, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo, predlog za obnovo in zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zavrgel.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-d, 2-g, 9, 17, 17/1, 27, 28-3, 29. ZMZ-1 člen 70, 71, 27, 27/1, 27/1-4, 27/1-5. ZUP člen 78, 78/1, 80, 80/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/3.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba III - odgovorna država članica - hierarhija meril - splošna verodostojnost prosilca - notranja nekonsistentnost navedb - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana
Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena.
Tožena stranka je informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti.
Sodišče bi lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika ni razvidno niti tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, ampak se sklicuje samo na to, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Oba vsebinska dela izjav tožnika v prvi in drugi prošnji pod rubrikama 32 imata enak obseg treh strani, le da je druga prošnja trajala 105 minut dlje, kar kaže na to, da zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku ni bil na koncu razgovora prebran, da bi se lahko ugotovile napake pri prevajanju ali zapisovanju. Vse navedeno skupaj kaže na to, čemur tožena stranka niti ne oporeka, da v prvem primeru tožniku zapisnik ni bil prebran, da bi lahko opozoril na morebiten napačen prevod o ključni okoliščini zatrjevanega preganjanja. Če bi mu bil zapisnik prebran, se ne bi mogel utemeljeno sklicevati na napako v prevodu, tako pa njegovo pojasnilo glede ključne notranje (ne)nekonsistentnosti ni neverjetno ali nesprejemljivo ob upoštevanju tudi dejstva, da je ob prvi prošnji prevajal drug tolmač, kot je prevajal drugo prošnjo in osebni razgovor.
Tožena stranka se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse o uporabi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti glede razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi ter da mora v dokazno oceno vključiti tako pozitivne elemente, ki govorijo za skladnost tožnikovih navedb, in negativne elemente, ki kažejo na notranje nekonsistentnosti.
Načeloma sicer kriterij notranje(ne)konsistentnosti glede na preostala kriterija zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, nima vnaprejšnje prednosti in večje teže, vendar pa v posamičnem primeru glede na specifične okoliščine to ni izključeno.
Sodišče se lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu, da glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni sodeloval z mednarodnimi organizacijami, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, da je premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul in se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja ali maščevanja kot pripadnika določene družbene skupine.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 30, 30/2. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi vere - tožbena novota - prosilec iz Irana
Na podlagi ugotovljenih neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od izhoda iz izvrone države zgolj namen ustvarjanja potebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 11.5. 2017 sicer res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka želela tožniku postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru, vendar pa je iz prošnje razvidno tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da pri tem ni bil kakorkoli časovno omejen. Dejstvo, da prosilec razloge za mednarodno zaščito ob podaji prošnje strnjeno opiše, še ne pomeni, da lahko pri tem posamezne ključne dogodke zamolči oziroma o njih ne spregovori.
Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre torej za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilcu mogoče verjeti. To pa se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (22. člen v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ-1), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazno breme
Tožnica ni, niti z naknadno dopolnitvijo predloga za napredovanje, predložila programov treh znanstvenih konferenc, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s pozivom tožene stranke z dne 7. 4. 2016.
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi treh referatov na treh mednarodnih posvetih.
ZMZ-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/2, 29, 29/1, 29/1-2.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost prosilca - notranja zaščita - slabe življenjske razmere - preganjanje zaradi vere
Tožnik ni imel posebnega "profila" v očeh Boko Haram v tem smislu, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi ga ta skupina sledila v Nigeriji, če bi se nastanil v Lagosu.
Sodišče upošteva, da je tožnik v Lagosu že bival eno leto in da pri starosti 26 let nima znakov posebne ranljivosti oziroma jih ni zatrjeval. Ker varnostne razmere v Lagosu po splošno znanih dejstvih niso primerljive z možnostjo notranje razselitve za begunce iz Afganistana, za katere se išče možnost notranje razselitve v mestu Kabul, sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti za subsidiarno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bile slabe socialno-ekonomske razmere (namerno) povzročene s strani tretjih oseb, akterjev preganjanja oziroma države v smislu stališča Sodišča EU v zadevi M'Bodj.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazno breme
Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav.
Tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na teh treh znanstvenih posvetih s štirimi samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost.
upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke, s katerim je tožeči stranki naložila, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mladoletno A.A., katerega zadržanje izvršitve se predlaga. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter dokazov zanje, glede nastanka težko popravljive škode te ni izkazala.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1, 2/1-n, 28, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 33, 71, 84, 84/1, 84/1-5, 84/4, 84/6. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/3, 146/4. ZUS-1 člen 4, 32, 32/2, 32/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Dublinska uredba III - načelo zaslišanja strank - subsidiarni upravni spor - začasna odredba
Prosilec za mednarodno zaščito ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.
Stanje knjigovodske evidence se v celoti ujema s podatki o neporavnanih obveznostih tožnice, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in zato sodišče tožničinim pritožbenim trditvam o domnevnih plačilih neporavnanih obveznosti ne sledi.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
S tem, ko je tožnica zoper odločbo vložila pritožbo, ta sicer ni postala pravnomočna, je pa izvršljiva in s tem izvršilni naslov, na katerem, med drugim, temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - prosti preudarek
V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo, ker je ocenila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz obrazložitve odločbe, v zvezi s katero tožnica prosi za BPP za vložitev tožbe, namreč izhaja, da je Komisija v svoji odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, ter pojasnila, da še ne more podati pozitivne prognoze in da ni utemeljeno pričakovati, da prosilka kaznivega dejanja ne bo ponovila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega
Na tožnikovo begosumnost kažejo z veliko mero verjetnosti njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo nezakonito prehajal državne meje ter, da je po podatkih Eurodac že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kar med strankama tudi ni sporno in kar je tudi potrdil tožnik 3. 11. 2017 na zaslišanju v upravnem sporu. Iz tožnikovih navedb na tem zaslišanju tudi izhaja, da je bil seznanjen, da ne sme zapuščati Republike Hrvaške do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je to državo kljub temu samovoljno in nezakonito zapustil (brez osebnih dokumentov). Že navedeno pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Republika Hrvaška), ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Zgolj zatrjevanje o slabih življenjskih razmerah, nasilju nad njim v Republiki Hrvaški, ki pa ni bilo v ničemer izkazano in ostaja zgolj na ravni zatrjevanja tožnika, po presoji sodišča ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2. ZMZ-1 člen 84, 84/2. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - načelo sorazmernosti - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik ilegalno prehajal meje držav. Tožnik je sam povedal, da je iz svoje države, to je Maroko, prišel legalno v Istanbul, nato pa ilegalno prehajal meje držav. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, saj to izhaja iz baze EURODAC. Na odločitev v Grčiji tožnik ni počakal in je nadaljeval pot ilegalno preko mej še drugih držav. Ilegalno je prišel tudi v Slovenijo (skrit v podvozju kamiona). Tudi potem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, je iz azilnega doma v Ljubljani pobegnil, kar v zadevi ni sporno. Ob takih nespornih ugotovitvah so v obravnavani zadevi podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki se nanašajo na opredelitev nevarnosti pobega in potrjujejo tožnikovo begosumnost. Tožena stranka se po presoji sodišča utemeljeno sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca navaja: „navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku“.