CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041431
URS člen 22. ZUS-1 člen 22, 22/2, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZMZ-1 člen 28. ZPP člen 91, 91/2, 287, 287/2, 287/4.
dopuščena revizija - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - zdravstveno stanje - sporno dejansko stanje - nedovoljene tožbene novote - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - enako varstvo pravic - ugoditev reviziji
Odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi ali z novimi navedbami in dokazi, ki se nanašajo na nebistvena dejstva za odločitev, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041414
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 36, 36/2. URS člen 21, 22. ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3, 49/1-5, 49/2, 49/2-1, 49/2-2, 52, 52-1, 52-2, 61, 61/3, 62, 62/1, 62/1-2, 62/2. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 237, 237/2, 237/2-3.
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - mladoletni prosilci - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Alžirije - varna izvorna država - seznanitev prosilca z informacijami o stanju v izvorni državi - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - enako varstvo pravic - zavrnitev revizije
Upravni organ je v postopku reševanja prošnje za mednarodno zaščito (pred odločitvijo) dolžan prosilce seznaniti s tem, da je država, iz katere prosilec prihaja, varna izvorna država. Le s tem mu bo zagotovljen procesni položaj subjekta v postopku. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije. Upravni organ pa na drugi strani ni dolžan prosilca soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določeno državo razglasila za varno izvorno državo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040298
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZMZ-1 člen 89. ZMZ člen 88.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - domneva o umiku pravnega sredstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.
Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039933
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 236, 285, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.
Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR
VS00039123
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1, 3, 3-2, 6, 6/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 6/1, 6/3, 6/4, 8, 8/1, 8/2, 9, 9/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 20, 20/1, 20/2, 40, 40/1, 74, 74/1, 75, 75/3. ZPP člen 7, 8, 215, 285, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZMZ-1 člen 35, 36, 36/1.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - prepoved mučenja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - nezakonito prebivanje - dokazno breme - prosta presoja dokazov - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev
Sodba je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, ker se toženki v izreku kot nezakonito očita ravnanje izročitve tožnika organom Republike Hrvaške 16. 8. 2019, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da so bila nezakonita že ravnanja pred tem datumom.
Ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, ali je sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo kot prosilca za mednarodno zaščito (torej kot osebo, ki je podala prošnjo za to zaščito v smislu izražene namere, pa njena prošnja ni bila evidentirana, niti ji nato ni bilo omogočeno, da to prošnjo formalno vloži) ali kot osebo, za katero bi se lahko štelo, da želi podati prošnjo za mednarodno zaščito, pa o tej možnosti podaje prošnje v Republiki Sloveniji ni bila informirana (to je v smislu prvega odstavka 8. člena Procesne direktive), ali kot tujca, za katerega je treba uporabiti Direktivo 2008/115 (v nadaljevanju tudi Direktiva o vračanju), na katero se prav tako sklicuje izpodbijana sodba.
Direktiva o vračanju se ne more uporabljati za prosilce za mednarodno zaščito do zaključka obravnave njihove prošnje. To pa pomeni, da pravilna uporaba materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in na katero je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, v tej zadevi narekuje ugotavljanje, ali je tožnik, kot zatrjuje, v Sloveniji izrazil namero (željo) za mednarodno zaščito in s tem pridobil status prosilca. Dokazno breme o tej okoliščini je na njem, ali ga pritožnica zmore uspešno izpodbiti s svojimi navedbami in dokazi, pa lahko pokaže le celovito izveden postopek ugotavljanja dejanskega stanja, vključno s presojo vseh izvedenih dokazov na način iz 8. člena ZPP.
Sodišče lahko po lastni odločitvi izvaja le dokaze za potrditev ali ovrženje strankinih navedb in ne sme prevzemati njenega trditvenega bremena. V nobenem primeru pa sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke, torej ne sme samo oblikovati zahtevkov oziroma jih spreminjati ali dopolnjevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039071
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/2. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 66, 73, 73/1. URS člen 14, 14/2, 23, 25, 127. ZPP člen 343, 343/4, 367a.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - razlogi za omejitev gibanja - odstranitev tujca iz države - odprava sklepa o omejitvi gibanja - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - zavrženje nedovoljene pritožbe - napačen pravni pouk - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Upravno sodišče je sicer s svojo odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, zaključilo z odločanjem v tej upravni zadevi. Vendar pa s tem ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1, temveč je na podlagi odločitve sodišča predhodno vzpostavljeno pravno razmerje (omejitev gibanja) zgolj prenehalo. Ali je pri tem odločilo na podlagi predhodnega ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, je za vprašanje dovoljenosti pritožbe v takem primeru nebistveno, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1.
Upravno sodišče je v svojem postopku opravilo presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ga odpravilo, s tem pa izpolnilo zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu v tej upravni zadevi (25. oziroma 23. člen Ustave). Tudi z vidika ustavnih zahtev torej ni nobenega razloga, da bi bi bilo treba v taki zadevi zagotoviti še nadaljnje redno pravno sredstvo s pritožbo na Vrhovno sodišče.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00038404
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038378
ZUS-1 člen 32, 32/2, 59, 59/2, 59/2-2, 84, 84/1, 84/2. URS člen 22. ZMZ-1 člen 28. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/3.
predlog za dopustitev revizije - priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - vrnitev tujca - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev izdaje začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali opustitev izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pomeni kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Pogoj za obravnavo predlagane začasne odredbe mora biti enak, kot je bil po prejšnji ureditvi revizijskega postopka v ZUS-1, to je sprejem odločitve Vrhovnega sodišča, da bo zadevo obravnavalo zaradi pomembnega pravnega vprašanja (dopuščena revizija). Omenjeni pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen.
Zatrjevane škodljive posledice (izvedba postopka tožnikove vrnitve in njegova dejanska odstranitev iz Republike Slovenije ter s tem povezana nezmožnost udeležbe na glavni obravnavi v morebiti ponovljenem postopku pred Upravnim sodiščem) ne izvirajo iz akta, ki ga je tožnik izpodbijal v upravnem sporu. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč ni bilo odločno o tožnikovi vrnitvi v izvorno ali katero drugo državo, niti navedena zavrnilna odločba sama po sebi nima takih neposrednih učinkov, da bi bilo mogoče zgolj na njeni podlagi in brez nadaljnjih postopkov tožnika odstraniti iz Slovenije. Tako ne drži tožnikova trditev, da je nastanek težko popravljive škode v neposredni vzročni zvezi z realizacijo pravnomočne sodbe, ki je potrdila zavrnitev prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00038390
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-b, 46, 46/1, 46/1-ia. URS člen 22, 23. ZMZ-1 člen 2, 2-6, 31, 41, 41/2, 49, 49/1, 49/1-2, 49/1-3, 52, 70. ZUS-1 člen 30, 33, 37, 37/2, 64, 65, 85, 85/1, 85/1-1, 94, 94/1. ZUP člen 213, 213/1, 219, 221, 221/1.
dopuščena revizija - mednarodna in subsidiarna zaščita - že priznan status subsidiarne zaščite - status begunca - odprava odločbe - ponovljeni postopek - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - delna odločba - enoten postopek - enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite - oblikovanje izreka - učinkovito pravno sredstvo - spor polne jurisdikcije - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča.
Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.
V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.
Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.
Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 70, 70/2. ZUS-1 člen 23.
omejitev gibanja tujcu - pridržanje v centru za tujce - vročitev sklepa - osebna vročitev sklepa - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe.
ZPP člen 367c, 367c/2. ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1.
predlog za dopustitev revizije - omejitev gibanja - nevarnost pobega - zapustitev države - zavrnitev predloga - vprašanje ni pomembno za obravnavano zadevo - ni izkazan odstop od sodne prakse - odložitvena začasna odredba - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve
V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače.
O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00036131
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 50, 50/2, 50/2-2, 51, 51/1, 51/1-1. ZPP člen 374, 374/2, 377.
dovoljenost dopuščene revizije - mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - odprava odločbe - odstop od sodne prakse - samovoljna zapustitev azilnega doma - umik prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za revizijo - zavrženje revizije kot nedovoljene - ni pravnega interesa
V obravnavani procesni situaciji utemeljitev pravnega interesa revidentke ne zadošča. Njena odločba je bila namreč odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, zato tudi morebitna ugoditev njeni reviziji ne bi vplivala na njen pravni položaj, saj se vloge prosilcev za mednarodno zaščito, o katerih se v tej zadevi odloča, štejejo za umaknjene. Revidentka, katere interes naj bi bil v tem, da odloča zakonito, na stališče sodišča prve stopnje glede materialnega prava in vodenja postopka tudi ne bo vezana (saj tožniki za izvedbo novega vsebinskega postopka nimajo več pravnega interesa), s tem pa tudi ni več podan njen pravni interes za odločanje o reviziji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034008
URS člen 14. ZTuj-2 člen 51, 51/1, 51/2, 72, 73, 73/1. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6, 374, 374/2.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga - dovoljenje za začasno prebivanje tujca - tožbeni ugovor o neustavnosti zakonske ureditve - načelo enakosti - zavrženje predloga - pomanjkanje pravnega interesa
Tujci iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pravic ne dobijo avtomatično, ampak le ob izpolnjevanju pogojev iz področnih zakonov.
V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravicah predlagateljev do zaposlitve ali opravljanja dela, do nujnega zdravstvenega varstva in do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bodo svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljali šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00032868
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 23, 23/1, 23/1-10, 27, 27/1, 27/1-2, 27/3, 27/9, 30, 30/2, 49, 49/1, 49/1-3. ZUS-1 člen 40, 40/1, 75, 75/1, 76. ZPP člen 8, 357.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za mednarodno zaščito - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - prosilec iz Irana - zaslišanje prosilca - verodostojnost prosilca - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe
Priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo.
Kršitev 8. člena ZPP je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).
Narava stvari v obravnavanem primeru bi dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, vendar pa tožnik tega v tožbi ni predlagal; glede na to, da se tožbeni predlog glasi samo na odpravo izpodbijane odločbe, bi z odločanjem v sporu polne jurisdikcije sodišče prve stopnje nedopustno preseglo tožbeni zahtevek.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00029413
ZUS-1 člen 20, 20/2. ZMZ-1 člen 23, 23/2, 24, 25, 25/2, 26, 26/1-1, 27, 27/5-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 15, 15/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - zaključena glavna obravnava - verodostojnost prosilca - sprememba spola - posebna družbena skupina - preteklo ali bodoče preganjanje - zaščita v izvorni državi - nedržavni subjekt preganjanja
Odločanje upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu pa mora glede na 212. člen ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka.
Na načelni ravni je mogoče pritrditi, da preganjanje samo po sebi ne opredeljuje posebne družbene skupine. Vendar je v obravnavanem primeru, ko ta okoliščina ni bila sporna, treba uporabo informacij, ki poročajo o dejanjih zoper pripadnike LGBTI, razumeti le v smislu dodatne podkrepitve, da v Srbiji družba navedene osebe še vedno dojema kot različne in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).
Opredelitev nedržavnega subjekta preganjanja (24. člen ZMZ-1) temelji na objektivnih okoliščinah, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, o sposobnosti in pripravljenosti subjektov zaščite, da zaščito tudi dejansko izvajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00030208
ZMZ-1 člen 41, 41/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - mednarodna in subsidiarna zaščita - že priznan status subsidiarne zaščite - ponovljeni postopek - status begunca - enoten postopek - oblikovanje izreka
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je potrebno v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek osebi, ki ji je bil predhodno priznan status subsidiarne zaščite, le tega ponovno nemudoma priznati z delno odločbo, o statusu begunca pa ponovno odločati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00029421
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 28, 28-3. ZPP člen 214, 214/1. ZUS-1 člen 63, 63/1, 80, 80/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - status subsidiarne zaščite - ponovljen postopek - razlogi preganjanja - politično prepričanje kot razlog preganjanja - krvno maščevanje med Hazari in Afganistanci - varna izvorna država - nesporno dejstvo - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - letalski prevoz - neizkazana resna škoda - notranja razselitev - ugoditev pritožbi - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev tožbe
Ker dejstvo med strankama ni sporno, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi pritožbenemu očitku o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ne da bi za to moralo izvesti dokaze na glavni obravnavi (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu).
Splošne pomanjkljivosti izvajanja prevozov v izvorni državi, ki so jih deležni vsi uporabniki teh storitev, in možnost nastanka škode zaradi teh pomanjkljivosti ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj ne gre za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin letalskih potnikov, med katere bi sodil tudi tožnik.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2-d, 9, 10, 10-d, 20, 20-3, 20-5. ZMZ-1 člen 15, 20, 20/2, 26, 26/2, 26/2-1, 26/2-6, 27, 27/5, 27/9. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovljeni postopek pred sodiščem - priznan status begunca - odločanje v sporu polne jurisdikcije - pritožba tožene stranke - prosilec iz Afganistana - mladoletnik brez spremstva - mladoletni otroci - posebna družbena skupina - načelo največje koristi otroka - smernice
Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno določilo (identificiralo) posebno družbeno skupino otrok iz Afganistana brez stika s starši. Ob ugotovljenih specifičnih okoliščinah obravnavanega primera (ki med strankama niso bile sporne) pravilno prepoznalo tožnika kot pripadnika te posebne družbene skupine.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00029037
ZUS-1 člen 27, 27/1, 38, 38/3, 45, 45/1, 59. ZUP člen 62, 62/1, 177. ZPP člen 11, 285.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - glavna obravnava - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov.
Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.