ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 150, 150/1-1, 150/2, 219a,. URS člen 29. KZ-1 člen 241, 242.
izločanje dokazov - procesna jamstva - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obstoj utemeljenih razlogov za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum
Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.
prodajna pogodba - stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - dokaz z izvedencem - forenzika
Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZPP člen 155, 155/1.
solidarnostna pomoč - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00067034
DZ člen 122, 122/1. ZZZDR člen 92, 92/1. URS člen 22, 155, 155/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZNP-1 člen 45, 45/2. ZS člen 3, 3/2.
spor iz družinskih razmerij - spor za ugotovitev očetovstva - rok za vložitev otrokove tožbe na izpodbijanje očetovstva - subjektivni rok - začetek teka subjektivnega roka - petletni zastaralni rok - uveljavitev novega zakona - pravdna sposobnost - opravljanje procesnih dejanj - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - pravna praznina - zakonska analogija - neprava retroakrivnost - prepoved retroaktivne veljave predpisov - metoda praktične konkordance - način reševanja konflikta med pravicami - enako varstvo pravic - protiustavna pravna praznina - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za vložitev predloga predlagateljice lahko začel teči od uveljavitve DZ. Obstoječo pravno praznino je sodišče pravilno interpretiralo in zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo, pri tem pa sledilo ciljem, kot jih je določil zakonodajalec v 122. členu DZ v zvezi s drugim odstavkom 45. člena ZNP-1, s tem, ko je določil petletni rok, v katerem mora otrok vložiti predlog za ugotovitev očetovstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravice predlagateljice do sodnega varstva izhajalo iz vrednostnega izhodišča zakonodajalca, ki je omejil uveljavljanje te pravice otroka na obdobje petih let, hkrati pa je upoštevalo, da se okoliščine konkretnega primera v bistvenih sestavinah ne skladajo s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, na podlagi katerih se po DZ presoja začetek teka roka za vložitev predloga za ugotavljanje očetovstva. Kakršno koli drugačno vrednotenje bi pomenilo, da je kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov in načelo enakega varstva pravic v razmerju med predlagateljico in otroki, ki so dopolnili 15 let ob uveljavitvi DZ. Drugačno materialnopravna ocena bi pomenila, da je prekluzivni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva za predlagateljico začel teči že pred uveljavitvijo DZ.
Ker gre za varstvo elementarnih ustavnih pravic, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico prvo nasprotnega udeleženca do anonimnosti, in da sodišče pravic predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca ni presojalo s pomočjo načela sorazmernosti ter da ni upoštevalo, da je treba to nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, ko gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Še posebej, če se upošteva metoda praktične konkordance, glede na konflikt predstavljenih pravic in upravičenj predlagateljice in prvo nasprotnega udeleženca, ob upoštevanju človekovih pravic, glede na konkretne okoliščine primera, je ob tehtanju treba dati prednost pravici predlagateljice do zahtevanega sodnega varstva, ker bi drugačna razlaga pravico predlagateljice do poznavanja lastnega izvora časovno omejevala retroaktivno, z učinkom za nazaj, kar bi pripeljalo do absurdne situacije, ko bi bil lahko rok za vložitev predloga zamujen že ob uveljavitvi DZ.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00067669
ZDR-1 člen 142, 142/1, 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18, 18/5. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
Fikcija vročitve nastopi s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti. Dan, ko je bilo naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, za odločitev ni relevanten, saj je namen puščenega pisanja zgolj v tem, da se zagotovi čim večja verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
OZ člen 9, 9/1, 239, 239/1, 642, 642/2. ZPP člen 212.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - plačilo za opravljena dela - naknadni ustni dogovor - trditveno in dokazno breme - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - procesno dokazno breme - nekonkretiziran ugovor
Procesno dokazno breme se v postopku glede na navedbe in dokaze pravdnih strank lahko premešča. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze, utemeljuje presojo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, ki mora tem navedbam konkretizirano ugovarjati in to v nasprotju s pritožbeno navedbo ne pomeni, da je postopek tekel na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, kjer bi se bila tožena stranka dolžna razbremeniti obveznosti.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze
Predpostavke, na katerih temelji zakonska zveza, morajo obstajati na strani obeh zakoncev. Ob ugotovitvi, da je postala zakonska zveza za predlagateljico nevzdržna, ker med udeležencema ni več čustvene povezanosti, razumevanja in zaupanja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zakonska zveza razveže.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 16. ZPP člen 212. ZDR-1 člen 144.
plačilo za nadurno delo - trditveno in dokazno breme - dvom v verodostojnost listine - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Tožnica je tista, ki zatrjuje višek ur ob koncu zaposlitve pri toženki, in tista, ki je kot dokaz predlagala toženkino evidenco delovnega časa, zato je na tožnici trditveno in dokazno breme pojasnila o neskladju med toženkinimi podrobnimi in skladnimi evidencami delovnega časa na eni strani ter med tožničinimi trditvami in številom ur na tožničini fotografiji elektronskega displeja na drugi strani, ki pa ga tožnica ni zmogla.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da narava tožničinega administrativnega dela (razen inventure) ni zahtevala, da tožnica dela preko polnega delovnega časa, niti ji tega nadrejeni niso odredili. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo viška ur.
odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne okoliščine - obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - osebne okoliščine na strani storilca - nasilje v družini
Podatek, da obtoženec "ni v drugem kazenskem postopku", je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med "drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju" (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.
Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo, vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljen pritožbeni razlog - neizvedba glavne obravnave
Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo sploh ne vključuje, med strankama ni bilo sporno. Nobena od pravdnih strank svojih vlogah tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez razpisa naroka.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00067525
OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 455, 455/1, 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 16.
plačilo odvetniških storitev - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - očitek protispisnosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - neizvedba predlaganih dokazov - domneva umika dokaznega predloga - pogodba o naročilu (mandat) - mandatna pogodba z odvetnikom - obstoj pooblastilnega razmerja - odvetniški stroški - veljavna odvetniška tarifa - čas izstavitve računa - zamuda s plačilom - sprememba višine odvetniške točke - posledice zamude - zakonske zamudne obresti - popravek obračuna
Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.
spor o pristojnosti - odvetniška zbornica - odvetnik - gospodarski spor
Tožeča stranka je odvetniška zbornica, toženka pa odvetnica. Nobena od strank ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
predlog upnika za prodajo - razlog za ustavitev izvršbe - ustavitev izvršbe na premičnine
V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.