stiki med očetom in otrokom - sprememba stikov - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob odločanju o predlagateljevem predlogu je sodišče pravilno izhajalo iz bistvene ugotovitve, da je zaradi nepredvidljivih okoliščin in razlogov, ki jih prinaša življenje sina in obeh staršev, sodna odločitev, kot jo zahteva predlagatelj, tudi objektivno nemogoča in ob, minimalnem razumskem sodelovanju staršev, tudi nepotrebna. Predlagana prenormiranost izvajanja stikov bi prinašala še dodatne zaplete in nesoglasja in zato ne bi bila v korist njunega mladoletnega sina.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2-14. OZ člen 190, 198.
uporaba tuje nepremičnine - nadomestilo za uporabo nepremičnine - uporabnina - mejni prehod - obrazloženost sodbe
Tožeča stranka kot lastnica sedmih parcel zahteva od tožene stranke, zaradi zasedenosti in uporabe teh nepremičnin za potrebe mednarodnega mejnega prehoda, letno nadomestilo za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti.
Delovanje mejnega prehoda samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka uporablja vse sporne nepremičnine, ki se v tem območju nahajajo. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka s tem, ko je priznala, da skrbi za urejenost vseh nepremičnin tožeče stranke, te brez dvoma uporabljala. Skrb za urejenost in čistočo mejnega prehoda ne pomeni, da jih tožena stranka uporablja bodisi za potrebe mejne kontrole bodisi za potrebe svojih uslužbencev.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 179.
neprerekane tožbene navedbe - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - kršitev načela kontradiktornosti postopka - priznana dejstva - konkretizirane trditve - poškodbe sopotnika v vozilu - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - strah - skaženost - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - sprememba prisojene odškodnine
Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00067525
OZ člen 766. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 455, 455/1, 458, 458/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 16.
plačilo odvetniških storitev - spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - očitek protispisnosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - neizvedba predlaganih dokazov - domneva umika dokaznega predloga - pogodba o naročilu (mandat) - mandatna pogodba z odvetnikom - obstoj pooblastilnega razmerja - odvetniški stroški - veljavna odvetniška tarifa - čas izstavitve računa - zamuda s plačilom - sprememba višine odvetniške točke - posledice zamude - zakonske zamudne obresti - popravek obračuna
Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljen pritožbeni razlog - neizvedba glavne obravnave
Relevantno dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo, ki zneska plačila za izvedbo dejanske sanacije škode in za nadzor nad izvedeno sanacijo sploh ne vključuje, med strankama ni bilo sporno. Nobena od pravdnih strank svojih vlogah tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo brez razpisa naroka.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
predlog upnika za prodajo - razlog za ustavitev izvršbe - ustavitev izvršbe na premičnine
V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Upnik mora namreč predlagati prodajo stvari zgolj v primeru, ko v predlogu zahteva le rubež in cenitev. Tedaj mora biti aktiven in v treh mesecih od rubeža in cenitve predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo. Res je, da drugi odstavek 92. člena ZIZ določa rok za prodajo zarubljenih stvari, in sicer določa, da mora med dnevom rubeža in dnevom prodaje preteči najmanj petnajst dni in da mora biti prodaja opravljena v treh mesecih po rubežu. Vendar pa za neprodajo v treh mesecih po rubežu v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije (lex imperfecta), kar pomeni, da rok določen v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni prekluzivni rok.
Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.
Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.
sklep o izvršbi - domneva vročitve - dejansko prebivališče dolžnika - naslov prebivališča - pravilnost vročitve
Domneva vročitve lahko nastopi le takrat, če je bil postopek vročanja pravilno opravljen, torej med drugim tedaj, če je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko prebiva. Le v tem primeru je mogoče pričakovati, da se bo s pisanjem seznanil in bo lahko pravočasno uveljavljal svoje pravice v postopku.
Ker je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu izvršbo med drugim dovolilo tudi na nepremičnine na območju Okrajnega sodišča v Velenju in Okrajnega sodišča v Piranu, je skladno z določbo drugega odstavka 166. člena ZIZ za samo opravo izvršbe za nepremičnine pristojno sodišče, na območju katerega ležijo posamezne nepremičnine.
spor o pristojnosti - odvetniška zbornica - odvetnik - gospodarski spor
Tožeča stranka je odvetniška zbornica, toženka pa odvetnica. Nobena od strank ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
delitev skupnega premoženja zakoncev - spor o velikosti deležev in predmetu delitve - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve - manj verjetna pravica
V obravnavani zadevi je med udeležencema postopka sporno, ali tri nepremičnine sodijo v njuno skupno premoženje. Obstaja torej spor glede predmeta delitve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predmetni nepravdni postopek prekinilo in predlagateljico, katere pravico je štelo za manj verjetno, napotilo na pravdo.
stroški postopka - predlog za odpust iz socialnovarstvenega zavoda - zavrnitev predloga
Prvi odstavek 78. člena ZDZdr namreč določa, da se za postopek odpusta iz varovanega oddelka smiselno uporabljajo določbe 71. člena tega zakona, torej določba, ki velja za odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, ta člen pa v sedmem odstavku med drugim določa, da če je postopek za odpust uveden na podlagi predloga iz drugega odstavka tega člena (če predlog za odpust vloži oseba, njen odvetnik, najbližja oseba ali zakoniti zastopnik), se stroški postopka krijejo v skladu z 51. členom tega zakona. To pa pomeni, da jih predhodno zaradi hitrosti postopka založi sodišče (prvi odstavek 51. člena ZDZdr), na koncu pa jih mora povrniti predlagatelj. Ta zakonska ureditev je bila presojana tudi s strani Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo U-I-60/20 z dne 6. 3. 2020 ugotovilo, da zakonska ureditev, da stroške, nastale v zvezi s postopkom predčasnega odpusta nosi predlagatelj (pacient), če je njegov predlog zavrnjen, ni neustavna, saj ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066601
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129a, 129a/3, 371, 371/2.
delna ugoditev pritožbi - neoprava družbeno koristnega dela - delo v splošno korist - poročilo probacijske enote
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00067585
ZDR-1 člen 179. OZ člen 179, 352, 352/1. ZPP člen 285, 286, 286/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - trpinčenje na delovnem mestu - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - novi dokazi v pritožbenem postopku
Tožbeni zahtevek za povrnitev škode, za katero je tožnik zatrjeval, da mu je nastala zaradi delovnih pogojev pri toženi stranki, je zastaran, saj je bil seznanjen s celotnim obsegom škode in odgovorno osebo že 21. 7. 2016, zaradi česar je skladno s prvim odstavkom 352. člena OZ tožba, vložena 20. 11. 2019, vložena po izteku triletnega zastaralnega roka.
ZDR-1 člen 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - policist - mejna kontrola
Narava dela je tožnici omogočala koriščenje odmora na delovnem mestu, saj intenzivnost dela ni bila takšna, da tožnica ni mogla koristiti odmora med delovnim časom, če ni zaprosila za menjavo.
uporaba omilitvenih določil - izgon tujca iz države
Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00071192
URS člen 26, 30. OZ člen 179. ZKP člen 355.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - škoda, nastala zaradi teka kazenskega postopka - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivost udeleženca - dvom o nepristranskosti sodnika - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - odprti oddelek - zapor ob koncu tedna - višina odškodnine - izgubljeni zaslužek - prisoja zakonskih zamudnih obresti
Država odgovarja samo za škodo, ki jo je nekdo utrpel zaradi posega v pravico do osebne svobode. Materialnopravna pravila ne dajejo pravne podlage, da bi država posebej (s fikcijo) odgovarjala tudi za škodo, ki jo kdo utrpi zaradi samega teka kazenskega postopka ali zaradi konkretno očitanega kaznivega dejanja.
Škoda, ki nastane zaradi samega teka (pred)kazenskega postopka, ni posebej urejena. Toženka pa lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven, kar izključuje presojo po načelu objektivne odgovornosti, kot jo ponuja pritožnik.
Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja je specifična oblika odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti in ne pri vsaki zmotni presoji ali kršitvi postopka. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja tako ni mogoče enačiti z oceno, da je sporna sodna odločba nepravilna in nezakonita, in ne z vsako napako v postopku. Prav tako ni protipravno dejanje sam proces odločanja oziroma uvedba predkazenskega ali kazenskega postopka, čeprav pozneje ni prišlo do obsodbe.
Tožnik v pritožbi konkretizirano graja le odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom pristranskega sojenja in sicer navaja, da je s tem, ko je sodnik sprejel priznanje krivde soobsojenih A. A. in B. B. kot pomočnic pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki se je očitalo obsojenemu C. C., nedvomno moral izhajati iz predpostavke, da je obsojeni C. C. kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja storil, saj sicer ne bi mogel sprejeti priznanja krivde pomočnikov pri domnevnem kaznivem dejanju. S tem naj bi nastala okoliščina, ko je sodnik postal pristranski, ko je nadaljeval sodni postopek, med drugim tudi za sedanjega pritožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev tega očitka navedlo že sodišče prve stopnje. Bistveno je, da sodbi na podlagi priznanja krivde zoper A. A. in B. B. ne vsebujeta presoje kakršnihkoli, še najmanj pa konkretnih tožnikovih ravnanj, ki so bila temelj obsodbe. Poleg tega soobtoženi pri nobenem od dejanj nista neposredno sodelovali s tožnikom. Tožnik je bil obtožen kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je storil v sodelovanju (samo) s C. C. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da čeprav se je moral sodnik pred narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si je torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP.
V zvezi s prestajanjem kazni zapora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora prestajal do vključno 3. 7. 2015, kar predstavlja 82 dni. Tožnik je en dan prestajal zapor v zaprtem režimu, 23 dni v polodprtem režimu in 53 dni na odprtem oddelku. Resda tožnik kazni zapora ves čas ni prestajal v zaprtem režimu in sta polodprti in odprti režim prestajanja kazni zapora milejša oblika, vendar gre še vedno za hudo omejitev osebne svobode posameznika, kar nedvomno povzroča duševne bolečine. Zato zgolj prisojeni znesek na dan neutemeljeno odvzete prostosti, brez upoštevanja koliko povprečnih plač na dan sojenja znaša prisojena odškodnina, ne da celovite slike.
V zvezi s premoženjsko škodo (izgubljenim zaslužkom) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je mesečna plača delavca določena v mesečnem znesku ne glede na nekoliko različno število ur v posameznem mesecu.