začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - vročanje po uredbi - Bruseljska uredba - izključitev družbenika - pravno priznana škoda
Škoda je términ obligacijskega prava in za postopek zavarovanja ni bistveno kakšna oblika pravno priznane škode naj bi bila upnikoma z verjetnostjo povzročena, ker to ni predmet tega postopka, temveč ali je dolžnica z verjetnostjo storila takšna ravnanja, ki utemeljujejo razloge, zaradi katerih je lahko izpolnjen zakonski dejanski stan za izključitev družbenika po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1.
veljavnost začasne odredbe - pravni interes za pritožbo - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Izpodbijana začasna odredba je veljala 15 dni po pravnomočni odločitvi o glavni stvari. O glavni stvari je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Pritožba udeleženca je bila predložena sodišču druge stopnje v pritožbeno odločanje po poteku veljavnosti začasne odredbe. Zato si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ZP-1 člen 15, 15/2, 15/3, 42, 42/4.. ZPrCP člen 8, 8/2.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - tehnična sredstva - uvedba postopka o prekršku - pravočasnost - odgovornost pravne osebe - odgovorna oseba
Postopek zoper odgovorno osebo po drugem odstavku 8. člena ZPrCP torej ni samostojen postopek o prekršku, temveč gre še vedno za postopek zoper pravno osebo, za katero pa po izrecni zgoraj citirani določbi zakona odgovarja odgovorna oseba po drugem in tretjem odstavku 15. člena ZP-1. Postopek zoper pravno osebo pa je bil, kot zgoraj pojasnjeno, začet pravočasno.
ZPND člen 19, 22a, 22a/8. ZNP-1 člen 40, 40/1. ZPP člen 8.
nasilje v družini - ukrep prepovedi nasilnih dejanj - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - zakonski pogoji za izrek ukrepa - nasilje nad zakoncem - žrtev nasilja v družini - trajanje ukrepa - zagrožena denarna kazen - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stroški v nepravdnem postopku - izpodbijanje dejanskega stanja
Namen določene denarne kazni ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca. Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od zavezanca (nasprotnega udeleženca) doseglo spoštovanje obveznosti; kot posredna prisila naj kazen vpliva na njegovo voljo, da opusti nasilna ravnanja. Sodišče mora denarno kazen zato določiti v višini, ki bo za nasprotnega udeleženca pomenila zadosten pritisk, da bo spoštoval sodno odločbo.
Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo.
Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071021
ZKP člen 117, 117/1, 118.
lovska družina - izključitev člana lovske družine - disciplinski postopek - disciplinski ukrep, izrečen članu lovske družine - vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka - pravilnik o disciplinskem postopku - osebno vročanje - dokazno breme o opravljeni vročitvi - pravica do materialne obrambe - razveljavitev sklepov disciplinskih organov - predlog za zaslišanje priče - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nepotrebno zaslišanje priče
Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev.
Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to ustrezno obrazložiti. Pavšalni in nekonkretizirani so tako pritožbeni očitki, da postopek vročanja ni bil nezakonit, ampak izvršen na podlagi prvega odstavka 117. člena ZKP. Tožena stranka namreč ne pojasni, zakaj je uporabila navedeno zakonsko določilo in zakaj naj bi bilo vročanje na tak način pravilno.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Kot že pojasnjeno je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bil disciplinski postopek izveden nezakonito, zaslišanje predlaganih prič pa se je tako pokazalo za nepotrebno.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/5, 12a, 12a/1, 12a/2, 12a/3. ZSVarPre člen 27, 27/1. SPZ člen 66.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - premoženje, ki se ne upošteva - trditveno in dokazno breme stranke - evidenca GURS - vrednost nepremičnin - pravica solastnika
Trditveno in dokazno breme, da obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, ki narekujejo, da se določeno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju pravno relevantnega materialnega položaja za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je na tožnici.
Evidenca GURS ima naravo javne listine, tožnica pa svojih trditev o vrednosti nepremičnin z ničemer ni izkazala. Za trditev, da so nepremične praktično brez vrednosti, ni predložila nobenih dokazov.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - izkazovanje ogroženosti - dokazi in dokazovanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani nasprotnega udeleženca predlaganih dokazov (zaslišanja strank in nekaterih prič); v 12. točki obrazložitve zaključuje, da so listinski dokazi predlagateljev pretehtali nad dokazi nasprotnega udeleženca. Čeprav imajo lahko predloženi listinski dokazi veliko težo, pa to ne pomeni, da nasprotni udeleženec zgolj zaradi dokazne vrednosti, ki jo je sodišče prve stopnje poklonilo listinam, nima možnosti izpodbijati navedb predlagateljev. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravzaprav vnaprejšnja dokazna ocena (neizvedenih) dokazov predlagatelja, ki ni dopustna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00067572
ZIZ člen 6, 24, 24/3, 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 56a/2. ZGD-1 člen 426, 522. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - aktivna legitimacija družbenika izbrisane družbe - ugovor dolžnika proti prevzemniku - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - delitev premoženja družbe - prehod terjatve na novega upnika - napačna sestava sodišča
ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj.
O ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novima upnikoma je odločala strokovna sodelavka, za kar obstaja zakonska podlaga v 6. členu ZIZ, ki ureja sestavo sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku.
razveza zakonske zveze - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka - preživnina - višina preživnine - določitev stikov - stroški preživljanja
Ugotovitve o stroških z dekličinim preživljanjem v obdobju od vložitve predloga do 13. 9. 2022 so podane v 32. in 33. točki obrazložitve in temeljijo na obrazloženem ovrednotenju posameznih potreb (23., 24. in 25. točka obrazložitve). Pritožbena navedba o primerjavi tako ugotovljenih potreb z materinimi dohodki ne vzbudi dvoma o njihovi pravilnosti. Namenjanje polovice mesečnih dohodkov za otrokovo preživljanje je življenjsko izvedljivo.
sklep o zavrženju pritožbe - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba
Pravilna in zakonita je odločitev, da se prepozna pritožba zavrže. Pritožnik ni bil v ničemer diskriminiran, saj obravnave v tej zadevi ni bilo - postopek se je ustavil, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00067184
OZ člen 193, 299, 299/2. Uredba (EU) št. 1298/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 glede dodelitve finančnih sredstev za določene države članice iz Evropskega socialnega sklada člen 98, 98/2, 101.
finančni popravek - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - kršitev pravil javnega naročanja - Evropska komisija - višina tožbenega zahtevka - temelj tožbenega zahtevka - regresna pravica - zakonske zamudne obresti - dajatveni zahtevek - višina finančnega popravka - smernice COCOF - načelo sorazmernosti - resna kršitev pravil Unije - trditveno in dokazno breme - pravnomočnost vmesne sodbe - zastaranje - pravila vračanja - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - pobotni ugovor - ugovor zastaranja - zamuda dolžnika
Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, ni podlage, da bi lahko država članica od upravičenca v smislu regresa, torej avtomatično in ne glede na okoliščine posameznih primerov, zahtevala vračilo zneska finančnega popravka, ki ga je državi članici v skladu s svojimi smernicami predlagala EK, zgolj zato, ker je tak popravek predlagala EK. V 101. členu Uredba (ES) št. 1083/2006 izrecno določa, da finančni popravek EK ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po drugem odstavku 98. člena Uredbe. Že zaradi navedenega je tako napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen zgolj v delu, ki ga je zahtevala EK. Gre namreč za dva ločena postopka, za katera veljajo različna pravila, v postopku pred EK pa upravičenec niti ni stranka.
Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00069773
DZ člen 141, 183, 199. OZ člen 197. ZNP-1 člen 19.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - rezidentstvo - mnenje izvedenca - stiki otrok s starši - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena - preživninsko breme - povračilo stroškov preživljanja - verzijski zahtevek
Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00068492
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 185, 185/1.
plačilo odškodnine - delovna nesreča - gradbena dela - delo na strehi - vmesna sodba - pasivna legitimacija - splošna odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - deljena odgovornost za škodo - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - varnost in zdravje pri delu - izvajanje nadzora nad izvajanjem dela - splošni pogoji zavarovanja - zavarovalna pogodba - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - sprememba tožbe
Kritičnega dne je odredil in organiziral krpanje strehe zaposleni pri drugotoženi stranki, zato je bil dolžan opravljati tudi nadzor in dajati navodila za delo v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Sodna praksa se je doslej že večkrat izrekla, da je takšen položaj primerljiv s položajem delodajalca napram delavcu, četudi med njima formalno delovno razmerje ni vzpostavljeno.
Sodišče prve stopnje je prekršek, za katerega so bile storilcu izrečene tri kazenske točke, pravilno opredelilo kot hujši prekršek. Ne gre za minorni prekršek, kot napačno meni pritožnik, saj je prehitra vožnja načeloma nevarna, in omejitve hitrosti niso same sebi namen. Prav zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja prehitra vožnja, je zakonodajalec za kršitve po 46. členu ZPrCP tudi predvidel izrek stranske kazni kazenskih točk. Napačno je stališče pritožnika, da pojem hujšega prekrška v zakonu ni določen. Drži, da ZPrCP in ZP-1 nimata posebnega samostojnega člena, v katerem bi bil opredeljen pojem hujšega prekrška, je pa ta, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, oziroma v drugem odstavku 23. člena ZP-1. Pri tem ni pomembno, da gre za člena, v katerih je urejen zaseg vozila. Bistveno je, da je zaseg vozila, enako kot preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mogoč le, če storilec stori hujši prekršek. Ob upoštevanju sistemske razlage predpisa, se določba, ki opredeljuje hujši prekršek, zato nanaša tudi na drugi odstavek 202.e člena.
ZPP člen 242, 242/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 5/3, 6, 9, 9/1, 9/2, 9/4.
odločitev o stroških pravdnega postopka - stroški priče
Priča je na zaslišanje prišla z naslova B. Glede na navedeno je priča upravičena do povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza na relaciji iz naslova B. – Dunajska cesta 22, Ljubljana in nazaj.
OZ člen 132, 243, 243/1, 459, 459-3. ZPP člen 8, 155, 155/1.
dobava blaga oz. oprava storitev - pogodbeno dogovorjene lastnosti - sprememba ponudbe - pojasnilna dolžnost - vrnitev kupnine - plačilo odškodnine - nemožnost uporabe nepremičnine - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - dokazna ocena verodostojnosti prič - pomanjkljiva trditvena podlaga
Toženka ni izkazala, da je tožnico ob dogovarjanju za naročilo stavbnega pohištva opozorila na spremenjeno bistveno lastnost naročenega in izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožnica ni podala ustreznih trditev v zvezi z zmanjšanjem premoženja. Nemožnost uporabe hiše, ki se ni odrazila na tožničinem premoženjskem položaju, ne omogoča pravnega zaključka o že nastali pravno priznani premoženjski škodi. Vsaka kršitev se še ne odrazi kot pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.
ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti - izjava v medijih - javna oseba - kraj dejanskega bivanja - skupno bivanje izvenzakonskih partnerjev - prijavljeno stalno prebivališče - dokazni predlog za zaslišanje strank - substanciranost dokaznega predloga
Prvo sodišče je utemeljeno sledilo navedbam tožnice o zunajzakonski skupnosti tožencev, ki so bile podprte z vsebino številnih medijskih objav o razmerju med tožencema, pri čemer pa ti zapisi povzemajo podrobne toženkine izjave o njenem družinskem življenju s tožencem in njuno hčerko. Prvo sodišče se ni sklicevalo na njeno (neobstoječo) izpovedbo v tem postopku, kot neresnično trdi toženka, ampak se je oprlo na njene izjave medijem o skupnem življenju s tožencem.