KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067047
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1, 191, 191/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 257, 258. URS člen 22, 29, 29/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do izjave obdolženca - kršitev jamstev izjavljanja v dokaznem postopku - kršitev pravice do obrambe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - dokazni predlog obrambe - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - predlog postavitve novega izvedenca
Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.
Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.
začasna odredba za uveljavitev denarne terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - konkretne trditve - obstoj zadostne trditvene podlage - skrivanje premoženja - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo oziroma uporabilo določbo drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Čeprav so pogoji za izdajo začasne odredbe strogi in jih je treba razlagati restriktivno, njihova uporaba ne sme biti preveč omejujoča. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju svoje odločitve med drugim sklicuje na pravno teorijo, vendar pri tem spregleda, da ta le povzema sodno prakso in pri tem celo opozarja, da je obstoječa sodna praksa preveč rigidna in da bi sodišča morala omiliti presojo tega pogoja, da bi institut začasnih odredb v praksi v večji meri služil svojemu namenu.
ZPP člen 12, 285, 286b, 286b/1. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - prava neuka stranka - začasno povečan obseg dela - projektno delo
Da ne gre za projektno zaposlitev, izhaja tudi iz dokazne ocene v obrazložitvi, kjer je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da gre za povečan obseg dela. A. je namreč trajna naloga toženke, ukrepi, ki se v okviru tega izvajajo, pa se glede na obseg in vsebino spreminjajo. Kljub temu, da je izvajanje programa A. trajna naloga, se z vsakokratnim odlokom definira, katere ukrepe se bo v posameznem obdobju izvajalo, kakšna višina sredstev bo za to namenjena in kakšne bodo vsebine ukrepov. Tako se morajo z vsakim odlokom in programom A. vzpostaviti novi ukrepi in na novo pripraviti vse potrebno za izvajanje ukrepov, prav zaradi vzpostavitve izvajanja novih ukrepov pa prihaja do začasno povečanega obsega dela.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo - nenadna in nepredvidljiva bolezen - načelo proste presoje dokazov - pravica stranke do izjave - pravica do sodnega varstva - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - pogoji za preložitev naroka - predložitev zdravniškega opravičila
ZPP v drugem odstavku 115. člena določa pogoje za preložitev naroka v primerih, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride nanj zaradi zdravstvenih razlogov. V takšnem primeru mora oseba, ki na narok ne more priti zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni ali poškodbe, ki ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. V določbah 116. do 120. člena ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, takšna zahteva ni izrecno zapisana. Stališče sodišča prve stopnje, da se obstoj bolezni praviloma dokazuje z zdravniškim potrdilom, da pa se v skladu z načelom proste presoje dokazov upravičenost vzrokov za zamudo naroka lahko dokazuje tudi na drug način, glede na okoliščine primera, je tako pravilno. Okoliščine danega primera pa takšen drug način nedvomno utemeljujejo. Ob povedanem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, iz katerih je razbrati, da bi bil odločilen dokaz za dokazovanje zdravstvenega stanja A. A. zdravniško potrdilo.
Ne more biti dvoma, da je bila tožena zato, ker se ni mogla udeležiti naroka, prikrajšana v pravici do izjave in s tem pravici do sodnega varstva. Pri tem ni odločilno, kar trdi pritožnica, da na naroku ni podala nobenih novih navedb.
Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00067572
ZIZ člen 6, 24, 24/3, 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 56a/2. ZGD-1 člen 426, 522. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-14.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - aktivna legitimacija družbenika izbrisane družbe - ugovor dolžnika proti prevzemniku - prenehanje družbe po skrajšanem postopku - delitev premoženja družbe - prehod terjatve na novega upnika - napačna sestava sodišča
ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe, vendar slednje ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, ne deli med družbenike. To stališče, izraženo tudi v sodni praksi, ima za družbe z omejeno odgovornostjo oporo v 426. členu v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki določata, da je sestavni del sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku tudi predlog o delitvi premoženja. Tako se premoženje družb, ki prenehajo obstajati na tak način, deli oziroma v primeru zgolj enega družbenika v celoti preide nanj.
O ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novima upnikoma je odločala strokovna sodelavka, za kar obstaja zakonska podlaga v 6. členu ZIZ, ki ureja sestavo sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku.
ZPP člen 224, 224/1. ZJN-2 člen 12, 29. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98.
sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - javna listina - odgovornost države - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti
Revizijsko poročilo, ki ga je v okviru svojih pristojnosti sestavil državni organ, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Področni predpisi in pravila razdeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev tožeči stranki ne prepovedujejo naknadnega ponovnega preverjanja pravilnosti porabe sredstev in tudi ne strožje kvalifikacije že ugotovljene iste kršitve. Postopek nadzora nad porabo sredstev je večstopenjski, izvajajo ga tako organi EK kot nacionalni organi, pri čemer je zaželeno in smotrno, da delujejo usklajeno.
Škodljive finančne posledice za proračun EU in države so v posledici, da je nepovratna sredstva prejel nekdo, ki ni spoštoval pravil EU in nacionalnih pravil (in bi jih, če ne bi bila dodeljena toženi stranki, dobil nekdo drug, ki bi spoštoval ta pravila). Evropska unija preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom EU, zato morajo države članice delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov EU ali nacionalne zakonodaje.
Na opredelitev resnosti kršitve ne vpliva dejstvo, da nobeden od nadzornih organov tožnice ni zaznal navedene kršitve.
Neupravičeno porabo sredstev v konkretnem primeru ni povzročilo pomanjkljivo delovanje sistema pri organu upravljanja oziroma organu nadzora tožeče stranke, pač pa neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke.
Finančni popravki, določeni v Smernicah, že sami po sebi upoštevajo in vključujejo oceno narave ugotovljene nepravilnosti, njene resnosti ter finančne izgube zadevnega sklada.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - izkazovanje ogroženosti - dokazi in dokazovanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zakaj ni izvedlo s strani nasprotnega udeleženca predlaganih dokazov (zaslišanja strank in nekaterih prič); v 12. točki obrazložitve zaključuje, da so listinski dokazi predlagateljev pretehtali nad dokazi nasprotnega udeleženca. Čeprav imajo lahko predloženi listinski dokazi veliko težo, pa to ne pomeni, da nasprotni udeleženec zgolj zaradi dokazne vrednosti, ki jo je sodišče prve stopnje poklonilo listinam, nima možnosti izpodbijati navedb predlagateljev. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravzaprav vnaprejšnja dokazna ocena (neizvedenih) dokazov predlagatelja, ki ni dopustna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066638
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1, 499/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - protipravno pridobljena premoženjska korist - zakonski znaki - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi
V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 53. SPZ člen 271, 271/2. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 1, 1/2, 38, 38/1. ZPDS člen 6, 6/1, 7, 7/2. ZPN člen 7. ZLNDL člen 2, 2/1, 2/3.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - družbena lastnina - gradbena zemljišča v družbeni lastnini - grajeno javno dobro - pravica uporabe na zemljišču - prenos pravice uporabe - funkcionalno zemljišče k stavbi - splošni skupni del - posebni skupni del - stanovanjska soseska - prekinitev postopka in napotitev na pravdo - dejanska razlastitev - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - deklaratorna narava vpisa v zemljiško knjigo
S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne.
Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki.
Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00069773
DZ člen 141, 183, 199. OZ člen 197. ZNP-1 člen 19.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - rezidentstvo - mnenje izvedenca - stiki otrok s starši - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena - preživninsko breme - povračilo stroškov preživljanja - verzijski zahtevek
Ker v okviru nepravdnega postopka za ureditev družinskih razmerij ni mogoče uveljavljati verzijskega oziroma obogatitvenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 19. členom ZNP-1 v tem delu postopek ustaviti in glede tega dela zahtevka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka, saj se preživninski verzijski zahtevki uveljavljajo s tožbo v pravdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00068492
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 185, 185/1.
plačilo odškodnine - delovna nesreča - gradbena dela - delo na strehi - vmesna sodba - pasivna legitimacija - splošna odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - deljena odgovornost za škodo - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - varnost in zdravje pri delu - izvajanje nadzora nad izvajanjem dela - splošni pogoji zavarovanja - zavarovalna pogodba - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - sprememba tožbe
Kritičnega dne je odredil in organiziral krpanje strehe zaposleni pri drugotoženi stranki, zato je bil dolžan opravljati tudi nadzor in dajati navodila za delo v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Sodna praksa se je doslej že večkrat izrekla, da je takšen položaj primerljiv s položajem delodajalca napram delavcu, četudi med njima formalno delovno razmerje ni vzpostavljeno.
Ker sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa, v katerem je ugotovilo kršitev sklepa o začasni odredbi, toženki ni vročilo pripravljalne vloge, v kateri je tožnik zatrjeval kršitve začasne odredbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
vknjižba lastninske pravice - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - zaznamba pravnega dejstva - osebno stanje - učinek zaznambe
Zaznamba začetka postopka postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo (sama po sebi) ni ovira za kasnejše vpise v zemljiški knjigi.
veljavnost začasne odredbe - pravni interes za pritožbo - pravnomočna odločitev o glavni stvari
Izpodbijana začasna odredba je veljala 15 dni po pravnomočni odločitvi o glavni stvari. O glavni stvari je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Pritožba udeleženca je bila predložena sodišču druge stopnje v pritožbeno odločanje po poteku veljavnosti začasne odredbe. Zato si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071021
ZKP člen 117, 117/1, 118.
lovska družina - izključitev člana lovske družine - disciplinski postopek - disciplinski ukrep, izrečen članu lovske družine - vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka - pravilnik o disciplinskem postopku - osebno vročanje - dokazno breme o opravljeni vročitvi - pravica do materialne obrambe - razveljavitev sklepov disciplinskih organov - predlog za zaslišanje priče - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nepotrebno zaslišanje priče
Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev.
Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to ustrezno obrazložiti. Pavšalni in nekonkretizirani so tako pritožbeni očitki, da postopek vročanja ni bil nezakonit, ampak izvršen na podlagi prvega odstavka 117. člena ZKP. Tožena stranka namreč ne pojasni, zakaj je uporabila navedeno zakonsko določilo in zakaj naj bi bilo vročanje na tak način pravilno.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Kot že pojasnjeno je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bil disciplinski postopek izveden nezakonito, zaslišanje predlaganih prič pa se je tako pokazalo za nepotrebno.