vrnitev v prejšnje stanje – nenadna bolezen – hujša narava bolezni zakonite zastopnice – upravičeni vzrok za izostanek z naroka
Tožeča stranka je izkazala, da je njena direktorica kot zastopnica na dan naroka nenadoma zbolela. Pri tem je sodišče pravilno ocenilo, da zaradi nenadnosti in hujše narave njene bolezni (bruhanje, bolečine v želodcu) direktorica ni bila v stanju angažirati drugega pooblaščenca, kakor tudi ne opravičiti svoj izostanek z glavne obravnave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0064352
ZPP člen 112, 112/8, 277, 277/1, 318, 343, 343/2, 343/4. Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga člen 1, 1/1, 1/1-a, 7, 7/2, 78. Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga člen 8, 10, 10/1, 24. ZMZPP člen 20.
dopustnost pritožbe - zamudna sodba - vložitev odgovora na tožbo - vložitev odgovora na tožbo pri nepristojnem organu - vložitev odgovora na tožbo v tujini - pravočasnost odgovora na tožbo - valuta pogodbe - pristna valutna terjatev - zahtevek v domači valuti - zahtevek v tuji valuti - zastaranje terjatve iz pogodbe o mednarodni prodaji blaga - zastaralni rok za terjatve iz pogodbe o mednarodni prodaji blaga
Če je tožena stranka odgovor na tožbo vložila pri sodišču v Minsku, ga ni vložila pri pristojnem sodišču. Z vložitvijo vloge pri nepristojnem sodišču pa si stranka ne zavaruje roka. Zato je pravilna ugotovitev, da tožena stranka v predpisanem roku ni odgovorila na tožbo.
Iz tožbenih trditev sicer res izhaja, da se vtoževani računi glasijo na ameriške dolarje, kar pomeni, da gre za pristno valutno terjatev, katere izpolnitev bi tožeča stranka lahko zahtevala tudi v tuji valuti. Vendar pa to ne odvzema tožeči stranki pravice pred slovenskim sodiščem zahtevati plačilo v tolarjih, ki je bila v času vložitve tožbe uradna valuta Republike Slovenije. Drugačno stališče bi namreč pomenilo zanikanje statusa tolarja kot tedaj zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji.
Tožena stranka navaja, da je v vsakem primeru tožbeni zahtevek zastaral, saj je pretekel 4-letni zastaralni rok iz Konvencije, ki je začel teči z dnem, ko je bilo mogoče sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka ni pravočasno podala trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok za posamezno terjatev in kdaj se je ta rok iztekel oziroma kdaj je bila vložena tožba, zato tudi v pritožbi ne more uveljavljati ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da na tek zastaralnega roka tudi v skladu s Konvencijo sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj iz določbe njenega 24. člena izhaja, da se zastaralni rok upošteva le, če se stranka postopka nanj sklicuje. Uveljavljanje ugovora zastaranja pa je, vezano na trditve o teku zastaralnega roka, ki pa jih tožena stranka ni (pravočasno) podala.
invalidnost - III. kategorija invalidnosti - pravice na podlagi invalidnosti - prostovoljna vključitev v zavarovanje
Tožnica je bila prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje v času nastanka invalidnosti III. kategorije, tako da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravice iz invalidskega zavarovanja bi pridobila le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.
171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.
Zgolj zato, ker izvedenec grafološke stroke primerjalnih podpisov ni neposredno odvzel od tožene stranke, temveč jih je poiskal v obširni dokumentaciji pravdnega spisa, izvedeniško mnenje ni neskladno in notranje protislovno. Opustitev dokaza z zaslišanjem izvedenca v takšnem primeru sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazovanjem z izvedenci, vendar pa bi stranka kršitev morala grajati takoj, ko bi zanjo izvedela, najkasneje pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče zavrnilo vse dodatno predlagane dokazne predloge. Zato se tožena stranka v pritožbi ne more več sklicevati, da ji sodišče ni omogočilo obravnave izvedeniškega mnenja.
neprimerna gradnja - manjvrednost nepremičnine – krajevno običajne mere – vpliv na drugo nepremičnino
Sosednja neprimerna gradnja sama po sebi že ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Podan mora biti vpliv na nepremičnino drugega, ki presega krajevno običajno mero.
STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VSM0021746
ZSKZ člen 2, 14.
družbena lastnina - kmetijska zemljišča - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS – ZSKZ je stopil v veljavo 10.03.1993. V svojem 14. členu določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Glede na takšen zapis v 14. členu tega zakona je tudi pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno.
vpis služnostne pravice – grajeno javno dobro – javne ceste – družbena lastnina v splošni rabi
Kadar je v zemljiški knjigi na nepremičninah vpisana družbena lastnina v splošni rabi brez navedbe lastnika, predlagatelj ne more vpisati služnostne pravice na podlagi predložene pogodbe med njim in občino kot lokalno skupnostjo. ZJC sicer res določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin, vendar pa je potrebno zaradi načela formalnosti zemljiške knjige najprej urediti vpis lastništva služečih nepremičnin, kjer poteka javna cesta v skladu z določbami ZGO-1. V zemljiškoknjižnem postopku je vpis namreč dovoljen zgolj proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis.
Predmet zaznambe spora ni vsako procesno dejanje, s katerim se začne katerikoli sodni postopek, ampak samo procesno dejanje, s katerim se začne tisti sodni postopek, za katerega zakon določa, da se njegov začetek zaznamuje v zemljiški knjigi.
Iz zemljiškoknjižnega izpiska ni razvidno, da bi zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi oziroma vpisalo plombo na podlagi prejetega sklepa. Zato učinki zaznambe izvršbe po 3. odstavku 87. člena ZZK-1, na podlagi katere bi tožeča stranka pridobila zastavno pravico in s tem ločitveno pravico v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, niso oziroma ne morejo nastopiti.
Če pride do škodnega dogodka, za katerega odgovarja njen zavarovanec, ima oškodovanec pravico neposredno od nje zahtevati plačilo odškodnine. Zavarovalnica ima nasproti oškodovancu le tiste ugovore, ki jih ima zavarovanec, ne pa tudi ugovorov, ki bi jih imela sama proti zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih. Če mora izplačati oškodovancu zavarovalnino, pa ima lahko v določenih primerih povračilne (regresne) zahtevke do svojega zavarovanca, med drugim tudi v primeru, če je ta škodo povzročil namenoma.
ZEMLJIŠKA KNJIGA – LASTNINJENJE – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VSL0065609
ZSKZ člen 14, 14/1, 16, 16/3. ZLNDL člen 3, 3/3.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini v korist društva – kmetijsko zemljišče – prehod lastninske pravice na Sklad kmetijskih zemljišč – uporaba materialnega prava – prehod lastninske pravice po zakonu
Ker je lastništvo kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini določeno že s strani ZSKZ, to predstavlja materialno pravo, na katerega je sodišče vezano. Zavrnitev vpisa lastninske pravice tako izhaja iz v postopku nespornih dejstev, da so bile sporne nepremičnine kmetijska zemljišča in v družbeni lastnini, torej so bila olastninjena že pred uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997.
V primeru, ko je lastništvo nastalo že z uveljavitvijo zakona, začetek zemljiškoknjižnega postopka ni pomemben.
poslovna stavba – stroški obratovanja – skupna lastnina – razmerja med skupnimi lastniki – domneva o enakih deležih
Tožeča stranka sama priznava, da niti etažna lastnina, niti solastniški deleži lastnikov poslovne stavbe še niso določeni. Čim pa je tako, je lastnino na poslovni stavbi opredeliti po 1. odst. 72. člena SPZ kot skupno lastnino. Po 2. odst. 72. člena SPZ pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje razmerja skupnih lastnikov do tretjih, pač pa za vprašanje njihovega medsebojnega razmerja, je pravilno stališče, da se v primeru, če solastniški deleži niso določeni, domneva, da so enaki.
Z odpovedjo pooblastila je odvetnici prenehala pravica opravljati pravdna dejanja za toženo stranko. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati preklica napovedi pritožbe, ki jo je podala odvetnica z vlogo z dne 26. 07. 2010, saj v tem času ni imela več pooblastila opraviti takšno dejanje.
motenje posesti – rok za posestno varstvo – prekluzivni rok materialnega prava – upoštevanje pravočasnosti tožbe po uradni dolžnosti
Rok, določen v 32. členu SPZ, je prekluzivne in materialne narave, zato je sodišče na ta rok dolžno paziti po uradni dolžnosti. Dejstvo, da toženca na prepozno vloženo tožbo nista opozorila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tako ne vpliva na pravilne zaključke sodišča.
ZPP člen 318, 318/3, 318/4. ZTLR člen 33. SPZ člen 40.
ugotovitev obstoja lastninske pravice - zamudna sodba – priposestvovanje nepremičnine v družbeni lasti – izstavitev zemljiškoknjižne listine – sklepčnost tožbenega zahtevka
Tožnik bi na podlagi sklenjene kupne pogodbe tako lahko zahteval od prodajalca izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tega pa ne more zahtevati od tožene stranke, ki ni bila stranka kupne pogodbe z dne 20. 6. 1973. Ker v pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami, tožena stranka ni pasivno legitimirana za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pogodbe z dne 20. 6. 1973. Tožba, tako kot je oblikovana, ni sklepčna, saj toženka ni nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju. Tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu in nesklepčnost v okviru istega zahtevka ni odpravljiva, spričo česar tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Tožeča stranka bi morala natančneje pojasniti, kakšna je bila vsebina dogovora s toženo stranko (ki ga sicer omenja šele v pritožbi) v zvezi z nakazilom navedenega zneska oziroma navesti dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil znesek 5,5 milijona SIT res nakazan S. L. v korist tožene stranke, in ki bi dajale podlago za zaključek, da je, v kolikor je bil nakazan v njeno korist, ta tudi zavezana za njegovo vračilo tožeči stranki, glede na to, da je kot leasingojemalka po leasing pogodbi z S. L. nastopala tožeča stranka in ne tožena stranka.
S sklicevanjem na tožbo v drugi zadevi, ki jo je v spis vložila tožena stranka, tožeča stranka ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.
Dobropis je listina, ki ima značaj fakture in ki izkazuje terjatev do dolžnika. Vendar pa je v primeru, ko je ta terjatev sporna, trditveno in dokazno breme o njenem obstoju na strani tistega, ki terjatev iz dobropisov uveljavlja.