ZJG člen 9, 9/3, 13, 14.URS člen 14, 15, 15/3, 34, 35, 39, 40.
človekove pravice in temeljne svoboščine - svoboda izražanja - pravica do popravka in odgovora - javna glasila - objava odgovora na informacijo in/ali mnenje
Ustavna pravica svobode izražanja iz 39. člena je uperjena tako nasproti nosilcem javne oblasti, ki ne smejo protiustavno omejevati predvsem medijem pravice svobodno širiti vesti in mnenja po svojem izboru. Ta ustavna pravica proti tožniku, ki terja pravno varstvo zoper medije, že pojmovno ni mogla biti kršena.
Čeprav ZJG pravico do popravka objavljenega obvestila in pravico do odgovora na objavljeno informacijo izenačuje v pogojih uveljavljanja (zaradi objavljene informacije mora biti prizadeta človekova pravica ali interes), vendar med njima ostaja razlika: namreč popravek lahko vsebuje samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo navedbe v objavljeni informaciji (vsebinsko in interesno je tako omejen), medtem ko je odgovor (ki ga ne zadeva navedena omejitev iz tretjega odstavka 9. člena ZJG) lahko širši, pogojen tudi z javnim interesom, da je javnost seznanjena z resničnimi dejstvi in podatki, vendar se lahko prav tako (kot popravek) nanaša le na informacijo (dejstvo).
Mnenje je subjektivna sodba novinarja, do katere ima sicer pravico, le da mora biti v skladu z etičnimi merili (predvsem v načinu podajanja to je da ni pospremljeno z neprimernimi to je slabšalnimi izrazi). Zoper mnenje pa zakon o javnih glasilih ne nudi pravnega varstva.
Pravno odločilno je, da tožnik z odgovorom pobija le mnenje novinarja, medtem ko je po določbah 9. člena ZJG mogoče zahtevati objavo odgovora le na objavljeno informacijo ter ni podana dolžnost objave odgovora po določbah 13. člena ZJG, če se odgovor ne nanaša na informacijo.
URS člen 14, 39, 40. ZJG člen 9, 9/1, 13, 16, 16/2.
javna glasila - pravica do popravka in odgovora na objavljene informacije - vsebina popravka in / ali odgovora - prizadetost pravice ali interesa - svoboda izražanja
Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.
Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.
Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.
Samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na katerega se informacija nanaša, v resnici potekal.
Tožnik zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje", tj. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na prvi stopnji. Odgovor ni pravno sredstvo, s katerim bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja, ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
negmotna škoda - denarna odškodnina - povzročitev škode - pravična odškodnina - pomen prizadete dobrine - upoštevanje sodne prakse - javna glasila - kršitev osebnostne pravice - kumulacija različnih oblik pravnega varstva - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pravice osebnosti
Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice kršitve so lahko različne in zato tudi sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava demantija tako kot sankcija v smislu 199. člena ZOR le eno od oblik (sodnega) varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva (po 154. v zvezi z 200. členom ZOR), kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je bilo to v tem primeru. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh praviloma ne vpliva na (višjo)
ZJG člen 2, 9, 9/1, 16, 16/2.URS člen 39, 39/1, 40.
aktivna legitimacija - svoboda izražanja - obveznost objave odgovora - javna glasila - prizadetost pravice ali interesa - pravica do popravka in odgovora na objavljeno informacijo
V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice ali interesa, ki bi bila pravno varovana (o prizadetosti pravice do svobode izražanja bo govor v nadaljevanju), ni dokazala. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnik ni odgovarjal na v časopisu objavljeni članek, ampak je zahteval le dopolnitev njegove lastne izjave. Ta v časopisu ni bila objavljena v celoti. Neobjava celotne izjave lahko "popači" njeno vsebino, zaradi česar varstvo, ki ga ima prizadeti po 40. členu Ustave RS in določbah ZJG (9. člen in nasl.), ni izključeno. Vendar pa iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da v obravnavanem primeru v objavljenem delu izjave tožeče stranke ni ničesar "popačenega" in takega, česar tožeča stranka tudi v resnici ni izjavila (v objavljenem delu je tedaj zapis izjave točen, čeprav avtorizacija ni bila dogovorjena), iz celotne izjave pa so izpuščeni le posamezni deli, ki celotne izjave ne spreminjajo niti po vsebini, niti po namenu (in je zato tudi ne "izkrivljajo" oziroma spreminjajo v "popačeno"). Nasprotno: Po ugotovitvah sodišč so namreč iz izjave izpuščeni le tisti deli, ki jih je tudi po presoji sodišča mogoče oceniti kot "neprimerne, nekorektne in neadekvatne novinarskemu nivoju" (tudi tožnik je novinar), "če že ne za žaljive in zaničevalne" (1. odstavek na 4. strani razlogov sodišča druge stopnje). Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da ima "interes", da se tudi ta del izjave vseeno objavi, vendar pa revizijsko sodišče pri tem ponovno poudarja, da tak "interes" tožeče stranke, tudi če obstaja (v kar glede na trditve tožeče stranke med postopkom ni mogoče dvomiti), ne zadošča, saj mora biti po določbah ZJG vsak interes tudi pravno varovan (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). V zahtevi tožeče stranke za objavo "neprimernih, nekorektnih in neadekvatnih novinarskemu nivoju, če že ne žaljivih in zaničevalnih" izjav pa je brez dvoma mogoče zaslediti le "interes" tožeče stranke za objavo (kar pa po določbah ZJG ne zadošča), ne pa tudi "interesa, ki bi bil pravno varovan".
ZJG člen 2, 9, 9/1, 9/3, 10, 13, 16, 16/2.URS člen 40.
obveznost objave odgovora - zavrnitev objave odgovora - javna glasila - prizadetost pravice ali interesa - pravica do odgovora ali popravka na objavljeno informacijo - vsebina odgovora ali popravka
Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravna razlaga osme alinee 13. člena zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG), kakršna je bila zavzeta v sodbah sodišč druge in prve stopnje, najbrž preozka. Po tej alinei 13. člena lahko odgovorni urednik javnega glasila odkloni objavo odgovora oziroma popravka, če je bil dan odgovor oziroma popravek z enako vsebino kot odgovor oziroma popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi objave prejšnjega odgovora oziroma popravka iste informacije. Gre tedaj za več odgovorov ali popravkov na isto informacijo, vsebina vseh odgovorov ali popravkov pa je enaka vsebini odgovora ali popravka, o katerem že teče spor pred sodiščem. V primerih, kadar gre za objavo informacij v različnih časovnih obdobjih in katerih avtorji so različni (za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi), pa gre za več informacij, ki tudi po vsebini niso nujno povsem enake. Zavrnitev objave odgovora in/ali popravka s sklicevanjem na osmo alineo 13. člena ZJG je zato v takih primerih najmanj močno vprašljiva.
URS člen 15, 15/3, 39, 39/1, 40. ZJG člen 2, 9, 9/1, 16, 16/2, 33. ZPP (1977) člen 71, 71-6, 73, 73/3.
javna glasila - svoboda izražanja - pravica do popravka in odgovora na obvestilo - tožba za objavo odgovora - pasivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa
Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka in/ali odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZGJ (in tudi ustavne pravice iz 40. člena Ustave RS), ne pa tudi kršitve splošne ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.
ZJG člen 2, 9, 9/1, 9/3, 13, 16, 16/2.URS člen 40.
javna glasila - pravica do popravka in odgovora na objavljeno informacijo - aktivna legitimacija - prizadetost pravice ali interesa - vsebina popravka in odgovora
Res daje zakon vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave RS), vendar pri tem postavlja meje, s čimer onemogoča, da bi šlo tu za "vesoljno", "neomejeno" pravico (A) slehernika, da javno reagira zoper (B) katerokoli sporočilo medijev s (C) sredstvom kakršnekoli vsebine.
(A) Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (prvi odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb idr.). Sporočilo medijev (med njimi le tistih, ki jih zakon šteje kot javna glasila, 2. člen ZJG), ki je sankcionirano s popravkom ali ugovorom, je lahko le informacija, obvestilo (kot se tudi izraža ustava v 40. členu), podatek, potemtakem takšno sporočilo, ki je "vselej enako", torej ne glede na to, kdo ga izreče, opiše, odda, pokaže in kdaj. Ne uživajo pa, gledano s stališča prizadetih, civilnopravne sankcije popravka in odgovora komentarji, interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej, prepričanj. Medtem, ko gre pri prvih za dejstva, resničnost, pa pri drugih ne gre zanje oziroma ni nujno, da odsevajo resničnost (o teh razlikah glej resolucijo št. 1003 Sveta Evrope o etičnih načelih časnikarstva, tč. 3, kodeks novinarjev RS, tč. 3!).
Vsebina popravka je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZJG s tem, da sme vsebovati le dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Dovoljene vsebine odgovora zakon ne podaja neposredno, jo pa začrtuje s tem, da je to nekaj drugega kot popravek, po eni strani, po drugi pa, da je to lahko le reakcija na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in je zato ta nepopolna glede svoje bistvene sestavine. Skratka, tudi zahtevana popravek in odgovor morata biti po svoji vsebini le informacija in ne kaj več.
javna glasila - pravica do popravka in odgovora na objavljeno informacijo - formalni pogoji za objavo odgovora (procesne predpostavke) - aktivna legitimacija
Zakon nudi sodno varstvo le tistemu, ki je poprej zahteval od odgovornega urednika odgovor oziroma popravek (prvi odstavek 14. člena ZJG). Zahtevo za objavo dogovora je z dopisom poslala XX M. o. K., oddelek za gospodarske javne službe, z uradno opravilno številko ... Dopis je opremila s svojim pečatom, podpisal pa ga je tožnik kot načelnik oddelka za gospodarske javne službe. Tudi pod samim besedilom zahtevanega odgovora je navedba: M. o. K. s tožnikovim podpisom kot načelnikom omenjenega oddelka. Tožbo pa je vložil tožnik sam z navedbo o lastni prizadetosti. Pokaže se torej, da oseba, ki je zahtevala odgovor, ki naj bi ga objavilo XX, ni tista oseba, ki je vložila tožbo, torej tožnik. Zato ni aktivno legitimiran.
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik zahteval objavo popravka z dne 27.3.1995 po preteku roka iz 2.odst. 9.čl. Zakona o javnih glasilih (Ur.l. RS, št. 18/94) in da zato tožena stranka po 7. alinei 13.čl. popravka ni bila dolžna objaviti. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je začel teči rok za zahtevo za objavo popravka šele po prejemu kasete, saj določba 11.čl. cit. zakona na tek roka po 2.odst. 9.čl. ne vpliva.
objava popravka - pravočasnost tožbe za objavo popravka
Glede na tožbeni zahtevek, ki vsebuje popravek z dne 27.3.1995, sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno ocenjevali pravočasnost tožbe v zvezi s tožnikovo prvo zahtevo za popravek z dne 10.2.1995, ki jo je tožena stranka zavrnila z dopisom z dne 14.2.1995. Če bi tožnik s tožbo z dne 3.5.1995 zahteval objavo popravka z dne 10.2.1995, ki bi moral biti objavljen najkasneje 17.2.1995, bi bila tožba nedvomno prepozna. Zavrnitev zahteve za objavo drugega popravka oziroma neobjava tega popravka pa sta lahko podlaga za tožbo, glede katere je treba samostojno presoditi njeno pravočasnost.
ZJG člen 13, 14, 23, 9, 10. ZPP (1977) člen 2, 2/1.ZOR člen 199.
objava sodbe ali popravka - objava odgovora - vsebina odgovora - pravna narava dolžnosti odgovornega urednika, da odgovor objavi - formalni pogoji za objavo odgovora - odločanje o mejah zahtevka
Objavljena informacija posredno opredeljuje oz. omejuje tudi vsebino odgovora v dveh pogledih. Prvič, odgovor se mora nanašati na informacijo, zaradi katere se zahteva objava odgovora. Zato odgovornemu uredniku odgovora ni potrebno objaviti, če se ne nanaša na objavljeno informacijo (1. alinea 13. čl. ZJG). In drugih, tako kot informacija mora biti tudi odgovor nanjo zgolj informativen. Odgovor na informacijo ne sme izražati mnenja prizadetega (t.j. prikaza nekega stanja glede na avtorjevo lastno vedenje oz. razumevanje).
Za pravico do objave odgovora je nadalje značilno, da se mora odgovor objaviti brez sprememb ali popravkov (2. odst. 10. čl. ZJG). To mora veljati tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku po 14. čl. in nasl. ZJG (prim. 23. čl. ZJG). Zato sodišče ne more posegati v vsebino odgovora z le delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku.
V postopku o ZJG se odloča o dolžnosti odgovornega urednika glede objave odgovora na informacijo, ki mu jo nalaga 9. čl. in nasl. ZJG tudi v javnem interesu zaradi zagotovitve točnosti objavljenih informacij.
pravica do objave odgovora in popravka - obveznost objave odgovora - zavrnitev objave odgovora
Zapis o prikazu neke lastnosti glede na lastna razumevanja je lahko le mnenje ali komentar, dokler ne vsebuje konkretnih obvestil in podatkov. Postopek po določbi 9. in 14. člena ZJG je omejen na izpodbijanje konkretnih navedb in informacij.
1. Bistveni kriterij za odločanje o tem, kaj je javno glasilo in kaj to ni, je dnevno ali periodično obveščanje javnosti ter dostopnost glasila vnaprej neznanemu krogu uporabnikov pod enakimi pogoji. Javna glasila v smislu določb ZJG niso le tista glasila, ki so namenjena tkim. "ožji javnosti", t.j. vnaprej znanemu krogu bralcev, ali pa tista glasila, ki so kot glasila, ki se ne štejejo za javna glasila, v zakonu izrecno navedena (kot npr. Uradni list Republike Slovenije - 3. odstavek 2. člena ZJG). Po kriteriju kroga uporabnikov, ki na podlagi Poročevalca prihajajo do informacij (pri čemer je potrebno v smislu določb ZJG pojem informacije razumeti v najširšem pomenu besede), Poročevalec brez dvoma sodi med javna glasila.
2. Ker Poročevalec ne objavlja le informacij "za delo notranjih organov" ampak tudi informacije "o delu notranjih organov", je mogoče to glasilo, ob restriktivni razlagi določbe 3. odstavka 2. člena ZJG, uvrstiti le med glasila, ki so navedena v 1. odstavku 2. člena ZJG, tedaj med javna glasila.
3. Ker ima Poročevalec odgovornega urednika (toženo stranko), obstaja pravica vsakogar, da od njega (v obravnavanem primeru od tožene stranke) zahteva objavo odgovora na objavljeno informacijo ali popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes (1. odstavek 9. člena ZJG), odgovorni urednik (v obravnavanem primeru tožena stranka) pa mora objaviti odgovor oziroma popravek informacije in to v vseh primerih, razen v tistih, ki so v ZJG posebej navedeni (13. člen ZJG).