Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti.
Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost.
Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.
konec teka roka za zastaranje - nastop pravnomočnosti - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev
V primeru, da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti.
Tek roka za zastaranje kazenskega pregona preneha šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - izjema - sodba presenečenja - zavrnitev revizije - novejša sodna praksa
Glavna obravnava v upravnem sporu je načeloma vedno obvezna, dopustne pa so izjeme. In ravno za tak primer gre v obravnavanem upravnem sporu. Revident je v tožbi sicer uveljavljal tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine tega dela tožbe (in iz drugih tožbenih navedb) izhajajo samo navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Revident ni navedel nobene dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena. Predlagal ni tudi nobenega dokaza. Njegove navedbe v tem delu so torej povsem nekonkretizirane.
Ob takih okoliščinah ter ob dejstvu, da so tako lokacija kot velikost in mere reklamne table - oglasnega giga panoja povsem nesporne, ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da ni posebej obsežno obrazložilo neizvedbe glavne obravnave in odločanja na seji. To je storilo, sicer v omejenem obsegu, v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj več sodišču prve stopnje, glede na vsebinsko prazne tožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi ni treba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059633
OZ člen 18, 18/1, 198, 271, 271/2, 300, 300/1, 301, 401. SPZ člen 95, 96. ZDen člen 24, 78, 78/2. ZPP člen 374, 374/2, 380, 380/2.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje nepremičnine - denacionalizirano premoženje - plačilo uporabnine - privolitev v prikrajšanje - opustitev sodelovalne dolžnosti - konkludentna ravnanja - denacionalizacijski upravičenec - upniška zamuda - učinek upnikove zamude - pravilo volenti non fit iniuria - pogajanja - zmotna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).
Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.
Pri vprašanju, kaj je bil predmet javnega naročila, je potrebno izhajati iz določb ZJN-2. Ta v drugem členu opredeljuje pomen v zakonu uporabljenih izrazov. Pri tem napotuje tudi na uporabo CPV (Common Procurement Vocabulary). Enotni besednjak javnih naročil oziroma enotni klasifikacijski sistem za javna naročila ter na nomenklaturi NACE in CPC (4. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059933
OZ člen 190, 198. ZOR člen 210, 219. SPZ člen 66, 66/1. ZTLR člen 14. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neupravičena pridobitev - solastnina - uporaba solastne nepremičnine - plačilo uporabnine - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - prikrajšanje - neprivolitev v prikrajšanje - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - souporaba nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - nevzdržna solastninska skupnost - načelo vestnosti in poštenja - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji
Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.
Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.
pripor - neogibna potrebnost - varnost ljudi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Ali je pripor neogibno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi, je treba glede na okoliščine primera presojati z vidika delovanja hudodelske združbe, katere član naj bi bil obdolženec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059934
URS člen 25, 56, 56/1. ZPP člen 87, 87/3, 108, 336, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 379, 379/1, 391, 391/3. ZNP-1 člen 6, 6/2, 38, 93, 93/1, 93/1-5, 100, 106, 106/2, 106/3,. DZ člen 7, 7/1, 7/4, 153, 161, 162, 174.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - odvzem mladoletnega otroka - Center za socialno delo (CSD) - zastopanje v pritožbenem postopku - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - generalno pooblastilo - zavrženje pritožbe - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.
Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00058815
ZD člen 132, 214, 214/2, 214/2-6, 214/3, 216. SPZ člen 70, 72, 72/5. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-8, 40/2, 46, 142, 142/1, 142/1-4. ODZ člen 480.
zahteva za varstvo zakonitosti - vknjižba služnosti v zemljiško knjigo - osebna služnost rabe - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - pravnomočen sklep o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - način delitve skupnega premoženja - sklenjena sodna poravnava - oblikovalna odločba - zavrnitev zahteve
Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.
Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00059635
ZPP člen 286, 286/3, 286a, 286a/5, 379, 379/1, 394, 394/2, 396, 396/1, 396/1-2, 396/2. ZD člen 141, 224. OZ člen 335, 335/3.
dediščinska tožba - pravda ob pogojih za obnovo zapuščinskega postopka - rok za uveljavljanje pravice do dediščine - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe - pravočasnost tožbe - začetek teka zastaralnega roka - navajanje dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo - prekluzija ugovora zastaranja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD.
Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora.
Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki navedbe v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka podali prepozno.
Glede na to, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom zastaranja ni opravljalo, ker je bilo trdno prepričano, da to ni potrebno, sodišče druge stopnje pa je v razveljavitvenem sklepu zavzelo drugačno pravno stališče, bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da sta se stranki šele takrat lahko seznanili s pravno pomembnostjo dejstev v zvezi s tekom subjektivnega roka. To pa pomeni, da bi moralo šteti, da je bila navedba trditev takoj po razveljavitvi prve sodbe sodišča opravičljiva in zato še pravočasna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00059614
URS člen 22. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 196. OZ člen 125.
pogodba o preužitku - nepremičnina, pridobljena na podlagi pogodbe o preužitku - skupno premoženje zakoncev - osebni stečaj - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - izpodbijanje pogodbe - oblikovalna sodba - razveljavitev učinkov pravnega posla - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pravica do izjave v postopku - pravnomočnost - subjektivne meje pravnomočnosti - načelo relativnosti obligacijskih razmerij - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059923
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 22, 23, 26, 33. ZIZ člen 71, 71/1, 71/2, 71/2-2, 71/3, 71/4, 74, 169, 169/1, 169/4, 169/5, 169/6, 181, 194, 194/2. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8.
povrnitev premoženjske škode - prodaja stanovanja v izvršilnem postopku - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - pravnomočnost sklepa o domiku - trditvena podlaga odškodninske tožbe - protipravnost ravnanja sodišča - kvalificirana protipravnost - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - sorazmernost posega - pravica do doma - milejši ukrep - sodba ESČP v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - varstvo dolžnika v izvršilnem postopku - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbenega zahtevka
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino trditveno in dokazno breme, ki mu je po presoji Vrhovnega sodišča zadostila. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in neutemeljeno ugotavljalo dejansko stanje, ni utemeljen.
Glede okoliščine konkretnega primera po presoji Vrhovnega sodišča izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo protipravno, teža posega (v tožničino pravico do doma) pa je bila sorazmerna zasledovanemu cilju (poplačilo upnikov). Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku namreč ravnalo v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIZ. Najprej je omejilo izvršbo na drugo nepremičnino (garažo) in šele potem, ko ta ni bila uspešna, nadaljevalo z izvršbo na stanovanje in shrambo. Izvršbo je večkrat odložilo, izvršilni postopki zoper tožnico so tekli že dlje časa (začeli so se najkasneje v letu 2010), njen dolg (7.923,69 EUR oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika D., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe), pa ni bil minimalen. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi bil mogoča izvršba na kakšna druga izvršilna sredstva (plačo, TRR), s predlaganim odlogom in omejitvijo izvršbe pa ni bila uspešna. Izvršilno sodišče je presodilo, da tožnica ni navedla stanja dolga, glede omejitve na shrambo pa je bilo jasno, da glede na vrednost shrambe njena prodaja ne bi zadoščala za poplačilo njenih dolgov.
Sodna prodaja tožničinega stanovanja je bila v obravnavani zadevi nujen ukrep za uresničitev upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Dejansko stanje v zadevi ESČP Vaskrsić proti Sloveniji z dne 25. 4. 2017 (pritožba št. 31371/12) tudi ni primerljivo z obravnavano zadevo.
ZP-1 člen 65, 65/4, 69, 69/1, 155, 155/1, 155/1-3.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - dopolnitev dokaznega postopka - zaslišanje storilca - postopek o prekršku
Sodišče prve stopnje bi lahko dokazno oceno v poštenem postopku sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da sme sodišče svojo odločbo opreti samo na dokaze, ki so bili pridobljeni zakonito. Temeljni oziroma osnovni pogoj za obstoj kršitve navedene določbe je, da se sodba opira na nedovoljene dokaze oziroma na posredno nedovoljene dokaze, ki so bili sicer pridobljeni na zakonit način, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza (tako imenovani sadeži zastrupljenega drevesa).
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - kršitev kazenskega zakona - znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je po vseh značilnostih pomenilo inkriminacijo pomoči storilcu kaznivih dejanj iz tega zakona, je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Že iz opisa obdolženčevega ravnanja je razvidno, da nudenje duhovne oskrbe C. C. nikakor ne dosega takšne intenzitete, ki bi v skladu z merili, ki izhajajo iz v tej določbi primeroma navedenih izvršitvenih oblik pomoči, ki bi s kazenskopravnega vidika pomenilo relevantno naklepno podporo storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, in bi zato prestopilo v kazensko kriminalno cono. Nadaljnji očitek v opisu, da je obdolženi A. A. podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in s tem oviral državne organe pri njeni izsleditvi, pa je treba presojati v povezavi z dejstvom, da je obdolženca zavezovala spovedna molčečnost, moralno pa tudi obljuba, ki jo je dal umirajoči materi C. C., da bo temu podelil cerkvene zakramente. Zato se tudi iz tega zornega kota izkaže, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje kazenskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obtožen, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja.
PZ člen 278/3, 978, 978/1-29.. ZP-1 člen 2/2, 156-1.
zakonski znaki prekrška - uporaba milejšega zakona
Dejanske ugotovitve konkretnega primera napolnjujejo zakonski znak „uporabnik plavajoče naprave“, saj je kršitelj dalj časa uporabljal v morje za stalno položen betonski blok kot privez za svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, zato ga ni mogoče šteti za imetnika plavajoče naprave.
ZS člen 83, 83a, 83a/1, 83a/6. ZP-1 člen 58, 58/1, 59, 59/3, 60, 60/1, 63, 63/8, 64, 209.
COVID-19 - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - zadržanje teka roka - materialni in procesni rok - razlaga zakona
Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne.
Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.
URS člen 69. ZJC-B člen 19, 19/3. ZUreP-1 člen 92, 92/3, 93, 93/3. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/1. Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest (1997) člen 6, 11, 17, 18.
kategorizirana lokalna cesta v zasebni lasti - javni interes za razlastitev - cestni promet - občinska cesta - javna pot - direkcija za ceste - druga ustrezna nepremičnina - test sorazmernosti
Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno.
Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet.
To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 celo nepotrebnim poseganjem v lastninsko pravico. To pomeni, da ugotovitev (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju. Še manj je lahko tako ugotovitev mogoče utemeljiti s stroški gradnje nove ceste. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je lahko predhodno izveden poseg v zasebno lastnino z gradnjo in kategorizacijo ceste, podlaga za legalizacijo tega posega tudi v primerih, ko sicer razlastitev za gradnjo ceste ne bi bila dopustna iz razloga po tretjem odstavku 92. člena ZUreP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058433
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - vročitev upravnega akta - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - pomanjkljiva obrazložitev
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena torej je, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavno in odločanje o njej.
V obravnavanem primeru iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja na kakšen način oziroma če sploh je Upravno sodišče presojalo obstoj procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora na podlagi vložene tožbe (med drugim tudi njene morebitne preuranjenosti) ter katere dejanske okoliščine je za ta namen upoštevalo. Posledično zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno.