ZDR-1 člen 9, 9/2, 108, 108/4, 109, 109/2, 111, 111/3, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 61.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačilo bistveno zmanjšanega plačila za delo - vodilni delavec - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov - kršitev delovnih obveznosti - znižanje plače - pravica do odpravnine - višina odpravnine - določitev višine odpravnine v pogodbi
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače.
ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon prav tako ne določa razmerja med osnovno plačo in plačo na podlagi uspešnosti, ob tem da tudi pojmi zahtevnosti dela in pričakovanih rezultatov ter meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti (gospodarnost, kvaliteta in obseg dela) niso enoznačni.
Stranke kolektivnih pogodb (združenja delodajalcev in delavcev oziroma sindikati) dopuščajo možnost znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti dela delavca.
Tudi če bi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti veljala za toženko, bi dovoljevala poseg v osnovno plačo le preko ocene neuspešnosti, ki je omejen po višini in ob upoštevanju vnaprejšnje določitve objektivnih, primerljivih in ugotovljivih kriterijev ter meril za ugotavljanje dosežene, presežene in nedosežene delovne uspešnosti, ki se lahko določijo v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca. Čeprav za delovna mesta od VI. tarifnega razreda dalje model nedoseganja delovne uspešnosti prosto določi delodajalec, ta določba ne pomeni, da lahko delodajalec to uredi mimo kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Vsekakor te določbe tudi ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil predviden poseg lahko arbitraren, saj predvideva model nedoseganja delovne uspešnosti. Ta model zaradi zagotovitve načela enakega obravnavanja ne more odstopati od dovoljenega obsega za druge delavce, obenem pa mora vsebovati vnaprej določene jasne, objektivne kriterije in merila. Prosto določanje torej tudi v tem primeru ne dopušča kakršnegakoli posega v uspešnost in s tem znižanja osnovne plače.
Tožničina pogodba o zaposlitvi vsebuje nejasno in nedodelano ureditev znižanja osnovne plače, saj ne temelji na vnaprej izdelanih objektivnih kriterijih, poseg pa je nesorazmeren (pa čeprav bi kar 40% znižanje še vedno ne doseglo minimalne plače). Vnaprej določeni oz. pričakovani rezultati v pogodbi o zaposlitvi niso opredeljeni in ne temeljijo na kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Tudi sicer se pogodbeno določena višina osnovne plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila. Zato predviden enostranski poseg v plačo ni utemeljen oziroma dopusten.
Iz ZDR-1 ne izhaja, da je višje določena odpravnina izrecno vezana le na primer, če pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tožnici odpove delodajalec. Tudi v primeru izredne odpovedi delavca pripada delavcu odpravnina glede na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ki je in kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo poda delodajalec). Ne gre za dve različni odpravnini oziroma za odpravnino, katere višina bi bila v primeru odpovedi delodajalca določena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru odpovedi delavca pa bi bila omejena na zakonsko višino.
revizijski postopek - predlog za obnovo postopka - nov dokaz - reintegracija - datum sodne razveze
Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066258
URS člen 28, 29. KZ-1 člen 7.
časovna veljavnost - uporaba kazenskega zakona - zavrnitev dokaznega predloga
Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje bodisi ni bilo določeno kot kaznivo ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja.
Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerimi je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.
Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.
Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.
V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje poslovne goljufije - poslovna goljufija - preslepitveni namen
V konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene. S celoto navedenih okoliščin je jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.
Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti.
Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa.
Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.
Dokazni predlog se je po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.
Obsojencu se v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja).
Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Prekoračitev roka, v katerem bi moral zunajobravnavni senat odločiti o predlogu za podaljšanje pripora, ni relevantna za presojo zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici.
bistvena kršitev določb postopka - odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi - sorazmernost - skrajšani postopek - zasebna tožba
Sodišče lahko pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti odredi tudi v skrajšanem postopku, ki teče na zasebno tožbo.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00066685
OZ člen 299, 299/2, 378. ZPP člen 184, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninski zahtevek - opomin na izpolnitev obveznosti - zamuda dolžnika - nastop dolžnikove zamude - začetek teka zamudnih obresti - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave stranke - zavrnitev revizije
Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.
Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.
SPZ člen 39, 42. ZEN člen 86,86-5, 92, 92/2. ZZK-1 člen 28, 114, 114/1, 114/1-2, 115. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3. ZUS-1 člen 37, 37/2.
dopuščena revizija - kataster stavb - obnovljen postopek - delitev skupnega dela stavbe - sprememba lastništva posameznega dela - izvajanje katastrih vpisov - izvršitev vpisa v zemljiški knjigi - nezmožnost izvršitve odločbe - ničnost - ugoditev reviziji - izrek ničnosti odločbe - odločba Geodetske uprave
Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.
V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.
dopuščena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
dovoljena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
nepremičninsko posredovanje - poslovna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - plaz za hišo - zahtevek za povrnitev premoženjske škode - pravno priznana premoženjska škoda - načelo popolne odškodnine - škoda zaradi zaupanja - stroški kredita - povračilo stroškov najema kredita - predvidljivost škode - ugoditev reviziji
Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna. Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.
Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VS00065679
ZSReg člen 8, 8/3, 17, 17/1, 19, 36. ZNP-1 člen 32, 32/1, 37, 42. ZGD-1 člen 47, 47/3, 48. ZPP člen 367, 367/1, 367b, 367b/1, 371, 384, 384/3.
vpis spremembe družbenika zaradi izključitve - sklep o vpisu v sodni register - pritožba zoper sklep - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - pravni interes za pritožbo - direktna revizija - pravočasnost revizije - obseg revizijskega preizkusa - zavrnitev revizije
Ne glede na pomanjkljivo ureditev neposredno dovoljene revizije po uveljavitvi novele ZPP-E (tretji odstavek 384. člena v zvezi s 371. členom ZPP), meje preizkusa revizijskega sodišča tudi v tem primeru ni mogoče širiti preko ureditve v prvem odstavku 371. člena ZPP pred navedeno zakonsko spremembo. To pa pomeni, da je revizijski preizkus zamejen z razlogi, ki so navedeni v reviziji, glede dejanske podlage pa v okviru, ki ga je imelo na razpolago sodišče druge stopnje ob izdaji izpodbijane odločbe.
Navedena omejitev revizijskega preizkusa nalaga vlagatelju revizije, da se v njej sooči z nosilnimi razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidentka temu bremenu v okviru vložene revizije ni zadostila. Njeno obširno sklicevanje na učinek zatrjevane sklenjene pogodbe o prenosu deleža nanjo v letu 2007 pomeni zgolj ponavljanje argumentov, ki jih je (kot pritožbeni razlog) uveljavljala v pritožbi zoper sklep o vpisu spremembe v sodni register. S temi ponovljenimi stališči pa se ne sooči z razlogi sodišča druge stopnje v 14. do 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je utemeljilo neobstoj njenega pravnega interesa za pritožbo. Gre predvsem za upoštevano neskladje med zatrjevanim pogodbenim prenosom deleža in opustitvijo dolžnega ravnanja same revidentke v nasprotju z 48. členom v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZGD-1, česar revidentka niti ne izpodbija. Razlogom sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče dodaja, da bi nudenje pravnega varstva sklicevanju na zgolj deklaratornost narave vpisa podatka v sodni register, ki naj bi odstopal od pravilnega podatka zaradi nezakonite opustitve same revidentke izvotlilo načelo zaupanja v podatke sodnega registra.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VS00065683
ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. OZ člen 198, 336, 336/1, 347, 347/1. URS člen 69. ZOR člen 219.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - odmena zaradi nemožnosti uporabe - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - začetek teka zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - ugoditev reviziji
Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.