zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - največja korist otroka - zavrnitev revizije
DZ v 138. členu omogoča, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače.
V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - neprimeren dokaz - sporno dejansko stanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišču namreč ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave. Nadalje je sodišče dolžno zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zavrnitev dokaza kot neprimernega je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazovati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 14, 36, 36/1. OZ člen 131, 131/1, 169, 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 216, 216/1.
povrnitev premoženjske škode - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - trajna invalidnost oškodovanca - strošek za nego in pomoč - odškodnina za nego in postrežbo - doživljenjska mesečna renta - stroški mesečne nege in oskrbe - plačilo domske oskrbe - pravica do popolne odškodnine - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - pravica do spoštovanja doma - ugoditev reviziji
Nikakor ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.
Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.
Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen.
OZ člen 33, 33/1, 33/5, 247, 247/1, 249, 251, 251/1.
pogodbena kazen - predpogodba - pogodbena kazen, dogovorjena v predpogodbi - akcesornost pogodbene kazni - zahteva za sklenitev glavne pogodbe na podlagi sklenjene predpogodbe - plačilo pogodbene kazni - pravočasnost izjave o uveljavljanju pogodbene kazni - prekluzivni rok - pasivnost stranke - upniško dolžniško razmerje - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi.
Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - institucionalno varstvo - obnova postopka - odločba o oprostitvi plačila storitve za institucionalno varstvo
Le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena ZUTD (med katerimi so navedeni tudi primeri, določeni v ZUP) je predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.
Povzeto ni odločilno za sprejem odločitve v tej zadevi, ki se ne nanaša na uporabo določb ZUTD v zvezi z ZUP, ampak na uporabo določb ZUPJS, ki pa predstavljajo celovito podlago za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev. V 43. členu ZUPJS je odprava takšne odločbe jasno predvidena, prav tako zakonsko besedilo ne omenja obnovitvenih razlogov oziroma primerov, določenih v ZUP, da bi utegnilo nastati vprašanje uporabe določb ZUP.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 7, 7/1, 7/2.
starševsko varstvo - dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, se prizna pravico do dodatka za nego otroka v višjem znesku v primeru, če je vsaka od treh motenj ali diagnosticiranih bolezni pri otroku sama po sebi podlaga za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.
ZPP člen 212. ZDSS-1 člen 19, 61, 62. ZZVZZ člen 44.a.
razpravno načelo - bistvena kršitev določb postopka - zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja - izčrpane možnosti zdravljenja - trditvena podlaga
Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva.
V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
ZUPJS člen 9, 10, 12, 12/1, 12/1-1, 23. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-3.
pravica do državne štipendije - regres za letni dopust - obdavčljiv dohodek
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 37.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - državna štipendija - materialni položaj - vlagatelj - obdavčljiv dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Sodišči nižjih stopenj sta tožbenemu zahtevku ugodili, izpodbijani odločbi odpravili in tožniku priznali pravico do izplačevanja državne štipendije tudi v študijskem letu 2020/2021. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana za leto 2019 sta namreč ugotovili v višini 677,84 EUR, ker sta pri izračunu izvzeli regres za letni dopust v višini 756,65 EUR, češ da to ni obdavčljiv dohodek, ker ne dosega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.
O napačnosti tega stališča se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se je sicer nanašala na pravico do otroškega dodatka, enako razlogovanje pa velja tudi glede pravice do države štipendije, ki je odvisna od materialnega položaja vlagatelja in oseb iz 10. člena ZUPJS.
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, saj gre za dohodek iz zaposlitve (delovnega razmerja), ki je predmet obdavčitve (1. točka 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2).
Regres za letni dopust ni zajet v poglavju III/1 ZDoh-2. Samo zato, ker je do določene višine deležen posebne davčne obravnave (se ne všteva v davčno osnovo), ga ni mogoče šteti za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, pač pa gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine. Tak dohodek pa je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
nadomestilo plače - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka - bistvena kršitev določb postopka
Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.
Iz najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018 izhaja, da prenehajo veljati ostali dogovori med strankama, ki se nanašajo na isto stanovanje. Ker sodišče druge stopnje 153. b člena SZ-1 ni uporabilo v razmerju do tega pogodbenega določila, s tem da vsebina najemne pogodbe iz 2002, ki naj bi po izbrisu iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij ostala v veljavi, niti ni znana, je glede možnega vpliva kontinuitete te najemne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo.
Tudi glede pogoja vpisa v register neprofitnih stanovanjskih organizacij je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da za odločitev v tem sporu ni relevantno, ali gre za oddajo neprofitnih stanovanj v najem pod določenimi pogoji ali pa za prosto oddajo stanovanj na trgu. Nenazadnje že vsebina določbe 153. b člena SZ-1 predpostavlja izbris iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij. Izbris stranskega intervenienta iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij pa je tudi ključna okoliščina za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neupravičenosti do subvencije neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje, do česar se sodišče druge stopnje sploh še ni opredelilo.
Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.
Druga toženka je v postopku podala tudi predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta predlog ne more vplivati na dolžnost druge toženke, da tožnika pozove na delo. Za odločanje o sodni razvezi v konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji. Tožnik ima (še vedno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko. Delovno razmerje pri drugi toženki s sodbo sodišča še ni bilo vzpostavljeno, saj je sodišče naložilo drugi toženki, da ga šele pozove na delo. To pomeni, da predlagana sodna razveza v konkretnem primeru sploh ni mogoča.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065205
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 258.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje ponarejanja listin - časovna opredelitev kaznivega dejanja - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - izvedenstvo - strokovno mnenje - predlog za postavitev izvedenca - primernost dokaza - ugotavljanje prištevnosti
V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.
URS člen 14, 14/2, 33. OZ člen 3, 5. ZZK-1 člen 13a, 13a/8. ZFPPIPP-C člen 19, 19/2, 227, 227/1, 298, 298/1, 371, 371/5. SPZ člen 6, 147, 147/3.
argument teleološke redukcije - načelo enakosti - pravica do zasebne lastnine - prosto urejanje obligacijskih razmerij - svoboda razpolaganja - pridobitev hipoteke - poplačilo iz posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila terjatev - podreditev poplačilnega upravičenja v korist kasnejše hipoteke - razdelitev posebne razdelitvene mase - kriterij za razdelitev posebne razdelitvene mase v stečajnem postopku - zavrnitev revizije
Že pridobljeni prednostni položaj s hipoteko zavarovane terjatve, opredeljen s trenutkom pridobitve hipoteke, je lahko predmet razpolaganja. To pomeni, da se poplačilno upravičenje, opredeljeno s trenutkom pridobitve hipoteke, lahko tudi omeji na način, da se podredi v korist poplačilnega upravičenja kasnejše hipoteke.
Upoštevaje argument teleološke redukcije, določba petega odstavka 371. člena ZFPPIPP le navidez s kriterijem trenutka pridobitve hipoteke ureja vse v stečajnem postopku upoštevne kriterije za razdelitev posamezne posebne razdelitvene stečajne mase v položaju več hipotek.
Ko je tako, kriterij pridobitve hipoteke ni edini kriterij, ki je v stečajnem postopku upošteven ob razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase med konkurenčne terjatve.
V luči zagotavljanja učinkovitega uresničevanja vsake s hipoteko zavarovane terjatve mora stečajno sodišče vsebinsko obravnavati tudi trditve ločitvenega upnika o poplačilnem upravičenju, ki izhaja iz domnevne podreditve poplačilnega upravičenja prej pridobljene hipoteke, katere imetnik je drug ločitveni upnik.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065409
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23. URS člen 22, 156.
prepoved uresničevanja pravic iz delnic - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.