Tožnica, ki je zgolj imetnica obligacijske pravice s pridobitnim zahtevkom, sicer (še) ni imetnica lastninske pravice. Kljub temu pa ji pravna ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 priznava stvarnopravno varstvo. Izbrisna tožba ji gre zaradi ničnosti notarskega zapisa, s katerim sta prodajalki obremenili prodani parceli, pri čemer ni razloga, da tožnici varstvo ne bi šlo le zato, ker nedovoljeno razpolaganje z nepremičnino ni bilo usmerjeno v prenos pravice, temveč v njeno obremenitev. Ker je upravičena do izbrisne tožbe, ji a fortiori ni mogoče odreči tožbe za nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki sta bili predmet nedovoljenega razpolaganja. Njen pravni položaj je treba varovati tudi v izvršilnem postopku ter ji na predmetu izvršbe priznati pravico, ki preprečuje izvršbo.
Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.
Preglednost je eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja. Standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; potrošniku mora biti omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, torej dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. To pa pomeni, da brez ugotavljanja danih pojasnil kreditodajalca ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr).
Vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča za razvezo zakonske zveze z mednarodnim elementom je urejeno z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II a). Ta je del nacionalnega prava Slovenije kot države članice Evropske unije, jo zavezuje in se uporablja neposredno.
V obravnavani zadevi je bistveno, da je bil predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka (kar po 3. členu MKSOVO spada med ukrepe za varstvo otroka) vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev (atrakcijo pristojnosti), čeprav slednje za samostojno odločanje o varstvenih ukrepih (morda) po 7. členu konvencije ne bi bilo pristojno.
Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.
Kadar je o odločilnem dejstvu (v obravnavanem primeru o dopolnitvi domnevno nesklepčne tožbe) podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.
V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.
Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.
Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.
Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.
Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.