Zakonski znak skrivanja premoženja med prisilno izvršbo je izpolnjen s takšnim dolžnikovim ravnanjem s svojim premoženjem, katerega namen je izogniti se plačilu dolga upniku. Obsojenka je z namenom preprečiti plačilo upnika skrila del svojega premoženja tako, da je svojega pooblaščenca nagovorila, da ji je denarna sredstva izročil v gotovini, namesto nakazal na njen transakcijski račun.
S svojim ravnanjem je sredstva pred oškodovancem skrila, saj ji je prenesla neznano kam in jih oškodovanec kot upnik v izvršbi ni mogel več doseči. Zavedala se je, da zaradi njenega ravnanja ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti upniku v izvršilnem postopku, kar spreminja naravo njenih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje in izkustveno kaže na obstoj zakonskega znaka skrivanja premoženja.
ZKP člen 149b, 149b/1, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/3, 33, 33/3. URS člen 38.
pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - predkazenski postopek - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - namen ukrepa - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrep - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebnosti
Obveščevalno-varnostna služba je bila pristojna za vodenje predkazenskega postopka, saj se je obsojenki očitalo preslepitveno ravnanje v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov, ki so izhajali iz njene zaposlitve na MORS, kar predstavlja kaznivo dejanje, izvršeno v ministrstvu, pristojnem za obrambo, in torej spada med dejanja, za katera 158. člen ZKP ureja posebna pravila glede pristojnosti za vodenje predkazenskega postopka.
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov.
Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.
lastninska pravica na nepremičnini - varstvo lastninske pravice - gradnja čez mejo - povezanost zemljišča in objekta - solastnina - skupna lastnina - pravovarstveni zahtevek - negatorni zahtevek - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Tožnica uveljavlja stvarnopravni - negatorni zahtevek na izpraznitev celotnega objekta zoper toženko, ki po tožničinih trditvah uporablja njen objekt brez pravnega naslova. V tej pravdi je pomembno zgolj razmerje med njima, kljub okoliščini (še) nerešenega razmerja med lastnikoma mejašema na podlagi 47. člena SPZ, ki jo je povzročila tožničina gradnja čez mejo. V takih primerih ima vsak od mejnih lastnikov stvarno pravno varstvo na celotnem objektu kot enoviti entiteti, zoper tretjo osebo, ki objekt uporablja brez pravne podlage.
OZ člen 252, 393, 393/2, 394, 395, 395/1. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-14. ZOR člen 274.
pogodbena kazen - zmanjšanje pogodbene kazni - oblikovalni tožbeni zahtevek - nasprotna tožba - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - trditveno in dokazno breme - deljiva obveznost - višina pogodbene kazni - kriteriji sorazmernosti pogodbene kazni - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na vprašanje, ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor, Vrhovno sodišče odgovarja, da v pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje tudi z ugovorom.
Tako toženkina trditvena podlaga, kakor besedilo same izjave, po presoji Vrhovnega sodišča omogočata dve različni (razumni) razlagi sporne izjave. Prvo, za katero se zavzema tožnica in sta ji sledili tudi sodišči nižjih stopenj, po kateri toženkina zaveza za plačilo oskrbnine v domu vsebuje tudi plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo, oziroma drugo, za katero se zavzema toženka, po kateri izjava vsebuje zgolj zavezo za dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu. Na golo semantiko zožena jezikovna razlaga sporne izjave daje v resnici nevzdržen odgovor: dvigovanje (nadaljnje oblikovanje) cene je v prostih rokah tožnice, toženka pa se zavezuje, da bo sleherni znesek plačala. To je tisto, kar sporočajo besede in nižji sodišči takšne razlage seveda nista podali. A kljub temu sta se sklicevali na razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ. Iz tega sledi dvoje. Prvič, razlaga nižjih sodišč v resnici ni bila zgolj semantična in, drugič, besedilo sporne izjave očitno ni enopomensko. S tem, ko sta nižji sodišči deklaratorno ostali v mejah razlagalnega pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ, sta v resnici toženko postavili v neenak, slabši položaj. Odrekli sta ji namreč možnost, da bi se zavzemala za polno razlago pogodbene izjave, torej takšno, ki bi upoštevala tudi razlagalni pravili iz drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ, hkrati pa sta besedilo ovsebinjali s prvinami, ki segajo preko samega besedila ter črpajo tako v kontekstu domske oskrbe, podzakonskih aktov, ki so bili izdani kasneje ter tudi kasnejših izjav toženkinega očeta. Na ta način sta arbitrarno odbirali življenjske dejavnike pri razlagi besedila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00060208
URS člen 35, 39, 39/1. OZ člen 134. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - prepoved posega - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - javna objava podatkov - družinsko življenje - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja medijev - svoboda tiska - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - dopuščena revizija - zavrnitev revizije - odklonilno ločeno mnenje
Tožnika sta se kot najbogatejša Slovenca do te mere izpostavila javnosti, da ne moreta več zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti. Javnost ima tako upravičen interes vedeti, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, ali sta imela v družini koga, ki ju je posebej usmerjal, ali jima je bil za zgled, ali sta morda podjetnost in inovativnost podedovala. Vendar je pri tem pomembno stališče ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, da je pri presoji, ali je s prepovedjo objave prekomerno poseženo v svobodo izražanja, treba upoštevati, kakšna je informativna vrednost sporne objave za javnost: torej ali sporni članek in fotografije s svojo vsebino prispevajo k javni razpravi.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sporna načrtovana objava vsebuje nepovezano navajanje podatkov o sorodnikih tožnikov, njihovih znancev, njihovih fotografij, fotografij njihovih hiš in pokopališč, kjer se nahajajo njihovi družinski grobovi. Tak način nizanja vsebinsko nepovezanih podatkov je značilen za družabne kronike, katerih edini namen je zabava in tešitev radovednosti. Ob ugotovitvi, da tožnika sama s predhodnim ravnanjem nista nikoli vzpodbujala takšnega načina posredovanja podatkov in fotografij iz zasebnega življenja javnosti, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da z izrečeno prepovedjo, ki je omejena ne le na naštete vrste podatkov in fotografij, ampak tudi le na objave zabavljaške narave, ni prišlo do onemogočanja tehtne javne razprave v splošnem interesu.
tožba na ugotovitev obstoja služnosti - stvarna služnost - služnostna pot - opis poteka služnostne poti - opis prostorskih meja stvarne služnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano.
Če opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Temu nasproti zato stoji načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki v tem kontekstu zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059932
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6. ZPP člen 335, 383.
objava na svetovnem spletu - objava popravka - pravica do objave popravka - kolizija ustavnih pravic - razlogi za zavrnitev objave popravka - odklonilni razlog - vsebinsko zanikanje - vsebina in dolžina popravka - direktna revizija - popolnost revizije - zavrnitev revizije
Pravica do popravka pomembno posega v svobodo medijev, zato ne more biti vsebinsko neomejena, temveč sme prizadeta oseba na navedbe v obvestilu (prispevku, s katerim je bila prizadeta) odgovarjati bodisi le z zanikanjem bodisi še z navajanjem dejstev in okoliščin, ki spodbijajo odločilne navedbe v objavljenem obvestilu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059922
KZ-1 člen 217, 217/1.. ZKP člen 371, 371/1-8.
opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - znaki kaznivega dejanja - nedovoljeni dokazi - kazenska ovadba kot dokaz
V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je navedeno, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, dele vozil, agregat in vozičke pa je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev.
Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe ter ustrezno navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti. Pri presoji se je oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov in ne na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059169
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 178, 178/2, 178/5, 245, 344, 344/1, 385, 397, 397/1, 397/4.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga - ogled
V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.
zakonski znaki - nastanek premoženjske škode - vzročna zveza - kaznivo dejanje povzročitve stečaja - povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem
Izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti.
Hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujne zadeve
Procesni roki v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (tj. v nujnih zadevah), tečejo tudi v času poletnega poslovanja sodišč.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - zakonski znak kaznivega dejanja
Pojem pornografija je tudi v pravni dogmatiki opredeljen širše od prikazovanja golih ženskih oziroma moških teles. Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskih izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle.
Sodobno pojmovanje pornografije v dogmatiki kazenskega prava in sodni praksi tujih sodišč je omejeno na gradivo (pisanja, fotografije, filme), ki opisujejo seksualno aktivnost oziroma vedenje, katerega namen je zbujanje spolnega vzburjenja pri gledalcih oziroma poslušalcih. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj. Glede na navedeno, fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa in fotografija golega celotnega moškega telesa, iz opisa dejanja v tožilkinem predlogu namreč ni razvidno, da gre za fotografijo odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa, katere je mladoletnik, upoštevaje opis konkretnega kaznivega dejanja, poslal oškodovanki, ne dosegajo standarda pornografije, ki je zakonski znak po prvem odstavku 176. člena KZ-1.
Če bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, bi bila izključena protipravnost mladoletnikovega ravnanja, ker ni podano nesorazmerje med starostjo in zrelostjo storilca kaznivega dejanja in starostjo in zrelostjo oškodovanke.
Za kazensko pravo nasploh velja, da je skrajno sredstvo družbe, tako imenovana ultima ratio societatis. Navedeno še toliko bolj (a fortiori) velja za mladoletniško kazensko pravo, katerega temeljni namen je mladoletniku zagotoviti vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, da se bo lahko v nadaljevanju svojega življenja vključil v družbo. To se nenazadnje odraža tudi v procesni določbi drugega odstavka 483. člena ZKP, po kateri senat med drugim ustavi postopek, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa.
Sodišči nižje stopnje sta bili soočeni s situacijo, ko je mladoletni, komaj 14 let star storilec, mladoletni, 11 let stari oškodovanki preko elektronske komunikacije posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Gre za situacijo, ki jo kot problematično obravnava že teorija kazenskega prava ter izrazito nekoherentnost znotraj zakona: 14-letnik ali 14-letnica štejeta za dovolj duševno in moralno zrela za pripis odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, hkrati pa nista dovolj duševno in moralno zrela za stik s pornografskimi vsebinami.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast
Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno.
Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na obsojence, v korist katerih je bila vložena zahteva, razvidno, da so bili obsojeni za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, kot jih sicer samo v predlogu opredeljuje generalni državni tožilec. Vložnik glede na navedeno ni izkazal pravovarstvene potrebe za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kar je temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
Noben izmed elementov, ki v OPN opredeljujejo vrzel, ne vsebuje časovne opredelitve v smislu sprejema oziroma uveljavitve OPN. Kot pravilno opozarja revizija tudi pojem nezazidanega stavbnega zemljišča ne vsebuje take opredelitve. OPN namreč ne opredeljuje pojma nezazidanega zemljišča. Opredelitev tega pojma v drugih predpisih pa tudi ne daje podlage za razlago, po kateri bi se kot nezazidano zemljišče lahko štelo le zemljišče, na katerem ob uveljavitvi prostorskega akta ni bilo zgrajenega objekta.
Za odločitev upravnega organa o tem, ali gre za vrzel je torej odločilno le dejansko stanje zemljišča v času odločanja, saj opredelitev vrzeli ne nalaga ne ugotavljanja dejanskega stanja zemljišča v času uveljavitve OPN, ne razlogov za nastanek takega zemljišča.
Opredelitev vrzeli pa sama po sebi ne določa dopustnosti konkretne gradnje na nekem območju. Podlago za odločanje o dopustnosti konkretne gradnje določa OPN z določbami, ki glede na enotno namensko rabo območja urejajo posamezne enote EUP.
Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ člen 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22, 23, 29. ZBPP člen 1, 1/4, 7. ZKP člen 431, 431/1.
brezplačna pravna pomoč - predkazenski postopek - preiskovalna dejanja - sodni postopek - zaslišanje oškodovanca - pravica do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.
V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.
Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - preslepitev - lažni podatki
Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.
utemeljen sum - izročitveni pripor - "klasični" izročitveni pripor
Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.
davčna zatajitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.
Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.