dopolnilna sodba - odločitev o stroških postopka - stroški v postopku za zavarovanje dokazov - stroški za izvedensko mnenje - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - plačila iz proračuna sodišča
Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 5. 10. 2022 v skladu z drugim odstavkom 167. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka razen o znesku, ki ga mora toženec plačati v proračun in se nanaša na stroške za izvedenca, plačane iz proračunskih sredstev v okviru brezplačne pravne pomoči, dodeljene tožnici.
oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice - rok za vložitev obtožnega predloga - materialni in procesni rok
Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.
pravica do obrambe - možnosti za pripravo obrambe - pregledovanje spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - seznanitev s podatki - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.
Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo. Neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064790
KZ-1 člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2. ZGD člen 240, 241, 244. ZGD-1 člen 247, 248, 251. ZPP člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 87.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku.
Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane.
Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.
JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00064498
ZZVZZ člen 63, 66, 66-1. OZ člen 165, 246, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. ZPP člen 214. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 10, 37.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plače javnih uslužbencev - denarna obveznost - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - dolžnikova zamuda - afirmativna litiskontestacija - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Člen 165 OZ ureja zapadlost odškodninske obveznosti; odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Od nastanka škode ima načeloma oškodovanec pravico zahtevati njeno povrnitev. Zamude to določilo ne ureja.
Pogoj, da lahko nezanikana dejstva štejejo za priznana (afirmativna litiskontestacija; drugi odstavek 214. člena ZPP), je, da jih tisti, v čigar trditveno breme relevantna dejstva spadajo, najprej zatrjuje.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - valutno trgovanje - odškodninska odgovornost direktorja družbe z omejeno odgovornostjo - odškodninska odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo - razbremenitev odškodninske odgovornosti - odgovornost poslovodstva za opustitve - dolžnost nadzora - merila pomembnosti - trditveno in dokazno breme - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - ugoditev reviziji
Med naloge uprave sodijo tudi dolžnost planiranja, koordiniranja (organiziranje) in nadzora. Stopnja in oblika dolžnega nadzora je odvisna od različnih okoliščin, ki jih je vrhovno sodišče opredelilo v tej obrazložitvi. Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. To hkrati zarisuje polje sodne presoje v tovrstnih zadev.
Podjetniška odločitev je opredeljena kot odločitev, pri kateri gre za zavestno izbiro med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne. Le pri takšnih se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti. Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje.
odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izračun premoženjske koristi - metoda izračuna
Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.
Bruto metoda se izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja.
Trditve o izvoru odvzetega denarja niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065174
KZ-1 člen 240, 54,.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - eno kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kakor je bilo inkriminirano v času, ko sta obsojenca storila očitani jima kaznivi dejanji, je naklepni delikt, ki ga je bilo mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus). Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenosti njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 je subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoče pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in, ki v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Združevani elementi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
stroški kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - stroški zagovornika po uradni dolžnosti - procesni položaj zagovornika
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/1, 371/1-3. URS člen 29.
jezik v postopku - prevod listine - sodni tolmač - pravica do obrambe
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana samo, če bi bila obsojenka kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek.
Jedro očitkov v zahtevi je v tem, da prevodov dokaznega gradiva v slovenski jezik ni opravil sodni tolmač, kar ni vprašanje obsojenkine pravice do uporabe lastnega jezika, temveč gre lahko - z vidika kršitev, ki so upoštevne v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, - samo za vprašanje obsojenkine pravice do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 5. člena ZKP ter (širše) obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki so lahko prekršene, če se v spisu nahajajo dokazi v tujem jeziku ali če prevodi dokaznega gradiva niso dovolj kakovostni.
ZKP člen 361, 361/5, 420, 420/1, 420/4. URS člen 25.
pripor - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
V skladu z zakonskimi določili prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena.
Pravici po 25. členu Ustave zadoščeno tudi v primeru, ko višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da po pritožbi tožilstva pripor zoper obtoženca podaljša, saj je bilo obtožencu zagotovljeno jamstvo dvostopenjskega odločanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065114
ZKP člen 427, 421/1. KZ-1 člen 204, 204/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kaznivo dejanje tatvine - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti
Pooblastilo iz 427. člena ZKP je izključno namenjeno Vrhovnemu sodišču, pri katerem vzporedno z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočno sodbi in nikoli zato, ker so upravičenci za vložitev zahteve iz prvega odstavka 421. člena ZKP takšen dvom uveljavljali.
Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je t.i. splošno kaznivo dejanje (delictum commune), ki po zakonskem opisu ni odvisno od storilčevih lastnosti ali drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno. Nasprotno, kot je v navedenem odstavku opisano, to kaznivo dejanje zajema največji možni nabor življenjskih primerov z razlikami, ki so stvar dokazovanja v posameznem kazenskem postopku in ne pravne opredelitve (kvalifikacije), ki je kljub razlikam ves čas enaka.
DZ člen 7, 7/4, 156, 170, 175. ZOOMTVI člen 8, 11, 18, 30. ZNP-1 člen 6, 6/2, 45, 45/2, 107. URS člen 3, 53, 56.
zahteva za varstvo zakonitosti - ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - načrt pomoči družini in otroku - individualiziran program - načelo prirejenosti postopkov - načelo delitve oblasti - največja korist otroka - strokovna vprašanja - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Otrok je bil po 175. členu DZ nameščen v zavod. Vrhovna državna tožilka trdi, da bi moralo sodišče v izreku odločati tudi o načrtu pomoči družini v delu, ki se nanaša na namestitev otroka v zavod, oziroma se do njega vsaj vsebinsko opredeliti in ga po potrebi s pomočjo izvedenca dopolniti.
Na spornem, tu obravnavanem delu družinskopravnega področja je pristojnost razdeljena tako, da o izreku ukrepov po DZ odloča sodišče, o njihovem konkretnem, nadaljnjem izvrševanju pa pristojne strokovne službe v zakonskih procesnih okvirih. Strokovnim službam mora biti glede strokovnih vprašanj, ki se rešujejo v okviru sodno izrečenih ukrepov prepuščena potrebna strokovna avtonomija. To seveda ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati in sankcionirati morebitnih kršitev, zlasti, če gre za kršitev pravic, tudi tistih, ki jim nasproti stoji pozitivna obveznost države. Načelo pravne države mora na načelni ravni omogočati pot, da se kršitve odpravijo - a pot za morebitno odpravo pomanjkljivosti se začne v postopkih, v katerih do njih domnevno prihaja. In ta pot mora biti v ustavni demokraciji takšna, da nazadnje, kolikor gre za pravice in obveznosti, nudi tudi sodno varstvo. A hkrati mora biti ta pot v ustavni demokraciji takšna, da spoštuje tako strokovno avtonomijo kot načelo prirejenosti postopkov.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064542
ZUS-1 člen 32, 32/3, 84. ZMZ-1 člen 66, 66/10, 66/10-3, 66/10-4, 90.
mednarodna zaščita - dopuščena revizija - pogoji za izdajo začasne odredbe - prenehanje veljavnosti dovoljenja - začasno bivanje v Sloveniji - ugoditev predlogu - zahteva za priznanje pravice do zdravstvenega varstva - socialno varstvo - ureditvena začasna odredba
Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.
državna štipendija - vračilo štipendije - oprostitev obveznosti vrnitve
Nobena od ugotovljenih okoliščin ne kaže na nepredvidljiv in izjemen dogodek, zaradi katerega tožnica ne bi mogla končati študija v roku, pri čemer je ključno dejstvo, da je prvi osnutek diplomske naloge oddala šele 16. 8. 2018. Zato ni mogla pričakovati, da bo diplomirala do konca septembra 2018.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opustitveno ravnanje - trajajoča kršitev - bistvena kršitev določb postopka - ugotovitev trajanja delovnega razmerja - sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji
Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti.
Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu, toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.
invalidnost - skrajšan delovni čas - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - nadomestilo za letni dopust
V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.