ZIZ člen 20a, 20a/3. ZDavP-2 člen 103, 103/4. ZPP člen 380, 380/1. URS člen 23.
izvršba - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - davčni dolg - obročno plačilo davčnega dolga - zamuda s plačilom posameznega obroka - zapadlost terjatve - predčasna zapadlost terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.
Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
prenos lastninske pravice - zastavna pravica - lex commissoria - komisorni dogovor - prepoved komisornega dogovora - delna ničnost pogodbe - veljavnost pogodbe - pogodba o poslovnem sodelovanju - ureditev razmerij po prenehanju pogodbe - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.
Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.
URS člen 26. ZUreP-1 člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54, 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 24, 24-8.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.
Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).
ZZZDR člen 12, 51, 59, 59/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
dopuščena revizija - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - določitev deležev na skupnem premoženju - zakonska domneva o enakih deležih - izpodbijanje zakonske domneve - darilo zakoncema - darilo v času trajanja izvenzakonske zveze - poslovni delež v družbi - posebno premoženje izvenzakonskih partnerjev - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - zavrnitev revizije
Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje in presojo pravilnosti določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR je opredelitev, ali gre za posebno premoženje (le) toženke ali za posebno premoženje enega in drugega zakonca - tožnika in toženke - in s tem solastnino z enakim deležem obeh. V prvem primeru bi se namreč vložek toženkinega posebnega premoženja ob ugotovljenih (in zato nespremenjenih) drugih prispevkih tožnika in toženke odrazil na višjem deležu na skupnem premoženju. V drugem primeru takšen - enak - vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne bi vplival na velikost deležev na skupnem premoženju. Odgovor na gornje vprašanje je odvisen od presoje, ali je oče podaril osnovni vložek za poslovni delež le svoji hčerki - toženki - ali obema pravdnima strankama.
Glede na ugotovljeno okoliščino primera, da je tožnik sodeloval v poslovanju družbe B., je v tem kontekstu razumen in sprejemljiv argument sodišča druge stopnje, da bi moral biti seznanjen z dejstvom, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe B., ki ga je vplačal toženkin oče, darilo izključno toženki. Ob predstavljeni domnevi, da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu zakoncu, dano obema, in še posebej ob pravkar izpostavljeni okoliščini se ne zdi nerazumno pričakovanje sodišča, da bi moral toženkin oče v času daritve/ob plačilu osnovnega vložka izrecno navesti, da ga poklanja le hčerki. Tega, kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ni storil, zato je sodišče druge stopnje imelo podlago za zaključek, da je oče dal darilo obema pravdnima strankama. Glede na zavzeto stališče v reviziji izpostavljena indica (pravdni stranki sta razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital in da je toženkin oče vpisal toženko v register kot edino družbenico in direktorico družbe B., ne pa tudi tožnika) zbledita. Prepričljiv je tudi argument sodišča druge stopnje, da se je šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank generiral spor o lastništvu družbe B. oziroma komu je bila namenjena ustanovitev družbe oziroma plačilo ustanovnega kapitala. Skladna s tem je izpostavljena ugotovitev, da sta si pravdni stranki iz družbe B. po poplačilu posojila (leto pred razpadom življenjske skupnosti med njima, op. Vrhovnega sodišča) "izplačali" znesek 95.000 EUR (in nakazali na svoja TRR, tudi tožnik) ter ga šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe B..
Na dlani je torej, da toženka ne more doseči zvišanja svojega deleža na skupnem premoženju na tej podlagi.
SPZ člen 8, 48, 48/1, 48/2. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. DZ člen 79, 79/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - gradnja družinske hiše - vložek posebnega premoženja - nastanek skupnega premoženja z vlaganji v nepremičnino - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - načelo superficies solo cedit - dogovor o nastanku solastnine - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - odklonilno ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).
tožba na ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - solastnina - pasivna legitimacija solastnikov - enotno sosporništvo - priposestvovanje solastnine - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - priposestvovanje idealnega deleža - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Navedena odločitev Vrhovega sodišča in stališče, da je tudi v konkretnem primeru priposestvovanje solastniškega deleža mogoče, nista v nasprotju z opisanim konceptom in ne trčita ob logiko načelnega stališča, da zaradi nezdružljivosti posesti in idealnega (miselnega) deleža priposestovanje idealnega deleža solastnine ni mogoče.
Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži zgolj zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice - in ne nekaj drugega (aliud).
prenos lastninske pravice na delu nepremičnine - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice - pravna narava pogodbe - mešana pogodba - prodajna pogodba - navidezna darilna pogodba - mešano darilo - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - načelo enakovrednosti dajatev - subjektivna ekvivalenca - izključitev predkupne pravice - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Prodajna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženko dne 22. 8. 2017 prikriva mešano (prodajno darilno) pogodbo, pri kateri je zaradi močnih subjektivnih prvin kavze tožnikova predkupna pravica izključena. Ker tožnik ni tretja poštena oseba, ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 50. člena OZ .
dovoljena revizija - davki - poroštvo - neustavna zakonska določba - način izvršitve ustavne odločbe - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - prenos dejavnosti - prenos premoženja - delna ugoditev reviziji
V zvezi uporabo določbe prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 Vrhovno sodišče v svoji ustavnopravni funkciji najvišjega razlagalca zakonskega prava (kar mu priznava tudi Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022) še pojasnjuje, da pojem prenosa dejavnosti iz te določbe ne pomeni zgolj prenosa materializiranih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru niti ni bilo), temveč tudi nematerializiranih sredstev, kot so na primer na izkušnjah temelječe znanje (know-how), dobro ime (goodwill) ter vsa pogodbena razmerja, ki se nanašajo na konkretno poslovno dejavnost. V obravnavanem primeru bi to lahko pomenilo predvsem pogodbene odnose z vsemi dobavitelji (blaga in storitev) in morebitnimi odjemalci (pavšalni zakup storitev). Navedeno pomeni, da se mora za obstoj prenosa dejavnosti ugotoviti prenos potenciala za pridobivanje dohodkov (t.i. profit shift) in s tem vseh pričakovanih bodočih dobičkov. Ravno s tem namreč pride do morebitnega oškodovanja fiskusa, saj prvotni davčni dolžnik od prenosa dejavnosti dalje ne bo več ustvarjal prihodkov oziroma dobičkov, iz katerih bi lahko bil njegov davčni dolg poplačan. Prenos poslovne dejavnosti iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 torej pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti.
Vrhovno sodišče sodi, da se namen prenosa dejavnosti ugotavlja na način, da mora davčni organ ob upoštevanju vseh objektivnih dokazov (predvsem npr. da je bil prenos dejavnosti na nov pravni subjekt izveden neodplačno ali ob netržnih pogojih) ugotoviti, ali je novi dolžnik (porok) vedel, da je bil prenos dejavnosti nanj izveden z namenom izogibanja plačilu davčne obveznosti.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - pravočasnost - pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.
Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.
dopuščena revizija - prodaja kmetijskih zemljišč - odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - rok za sprejem ponudbe - čas sklenitve pogodbe
Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
URS člen 2, 18, 156. ZKP člen 522, 522/1-14, 527, 528, 530.
dopuščena revizija - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - protiustavna pravna praznina - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP.
Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.
Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.
ZPIZ-2 člen 60, 60/1-2, 61,61/1. BBHSZ člen 37, 37/1, 37/3, 36. ZPP člen 378.
pravica do vdovske pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino - varstvo pridobljenih pravic
Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.
Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.
Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.
Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.
Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.
Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.
Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.
V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.
Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.
oškodovanec kot tožilec - prevzem pregona - rok - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave.
To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00059925
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 46, 385, 386. ZPP člen 319, 319/1.
sprememba pravnomočne sodne odločbe v revizijskem postopku - vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe - listine, ki so podlaga za vknjižbo - začetek osebnega stečaja - pravne posledice začetka stečajnega postopka - vpliv začetka stečajnega postopka na zemljiškoknjižni postopek - derivativna (izvedena) pridobitev - zavrnitev predloga za vknjižbo - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sprememba pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom ima (za razliko od njene razveljavitve, ki prav tako predstavlja poseg v pravnomočnost) dvojni učinek: istočasno kot preneha pravnomočnost odločbe z vsebino, ki jo je potrdilo ali oblikovalo pritožbeno sodišče, se vzpostavi še pravnomočnost sodbe z drugačno vsebino, saj proti tej odločitvi Vrhovnega sodišča ni mogoča pritožba.
Začeti postopek osebnega stečaja nad nasprotnim udeležencem je ovira za vpis (so)lastninske pravice, če se je stečajni postopek začel prej, preden je sodna odločba, ki je podlaga za vpis, postala pravnomočna.
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6. ZPP člen 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-15.
objava na svetovnem spletu - objava popravka - pravica do objave popravka - kolizija ustavnih pravic - razlogi za zavrnitev objave popravka - odklonilni razlog - vsebinsko zanikanje - vandalizem - očitek protispisnosti - direktna revizija - zavrnitev revizije
Popravek je ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zmed.
Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest).