Kdaj je ravnanje države protipravno in ne pomeni le omejitve človekovih pravic, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih, temveč gre za poseg, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, je odvisno od presoje vseh okoliščin primera. Kakšni so bili pogoji med odvzemom prostosti, se namreč vrednoti celostno, ob upoštevanju skupnega učinka vseh pogojev, ki jih nudi za dostojno bivanje.
Čeprav drži, da je država tista, ki ima vpliv in dolžnost vplivati na pogoje, v katerih se prestajata pripor ali kazen, se pri oceni, ali so bili pogoji bivanja zaradi vročine nevzdržni, tehta, ali vsota vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi (npr. čas bivanja zunaj sobe, možnost hlajenja z vodo, možnost alternativne ventilacije, možnost premestitve v drugo sobo, možnost popravila pokvarjene tehnike itd.), zaporniku ali priporniku zagotavlja človeka vredno bivanje.
Postavitev igral na splošnih skupnih delih, ob nedefinirani lokaciji postavitve teh igral v aktu o vzpostavitvi etažne lastnine, ni posel rednega upravljanja, za sprejem katerega zadošča, da ga sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, temveč posel, ki presega redno upravljanje, za sprejem katerega se zahteva kvalificirana večina soglasij več kakor 75 % etažnih lastnikov.
Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.
Pri odvetnikih, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa tudi njuno različno urejanje plačila za opravljene storitve brezplačne pomoči na eni strani in za strokovno pomoč sodišču na drugi strani ne predstavlja posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Obvezne razlage Upravnega odbora OZS za sodišča in druge državne organe, ki v okviru svojih pristojnosti odločajo o odvetniških stroških, ne glede na drugi odstavek 19. člena OT, niso obvezne.
Stranka lahko umakne že vloženo revizijo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe.
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse.