nepovratna finančna sredstva - javni poziv - pravna podlaga odločanja - nova naložba - čas nakupa - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada
Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.
dopuščena revizija - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - obseg razlastitve - javna cesta - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje
Dejanski obseg razlastitve po 19. členu ZJC-B je torej opredeljen izključno z dejanskim potekom oziroma obsegom javne ceste v naravi. Pri tem je treba upoštevati, da sta tako ugotovitev mej zemljišča, ki v naravi pomeni javno cesto, kot tudi morebitna parcelacija tega zemljišča lahko predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomenita predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Če pa je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).
ZUP člen 237, 237/1-7. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - nova dejstva - presoja ex nunc - odločanje v sporu polne jurisdikcije - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev reviziji
Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo kasneje nastala dejstva, na katerih izpodbijana odločba revidentke ni temeljila, in opredelilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti z dejanskega vidika, kar bi vodilo do njene odprave na navedeni pravni podlagi. Vse to pa kaže na notranje neskladje med nosilnimi razlogi same sodbe.
Ob ugotovitvi Upravnega sodišča, da so dejstva o spremenjenih varnostnih razmerah v Afganistanu splošno znana in jih torej ni treba dokazovati, ni razlogov, da Upravno sodišče o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ne bi odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). S presojo, da gre za splošno znana dejstva, se je namreč do teh informacij Upravno sodišče že opredelilo, zato bi na podlagi teh in ostalih upoštevnih v sodnem postopku ugotovljenih dejstev s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva in hitrega odločanja v zadevah mednarodne zaščite moralo samo narediti sklep o dejanskem stanju in uporabiti relevantno materialno pravo.
Izpodbijana odločitev Upravnega sodišča, da o prošnji prosilca na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, je v nasprotju s pravom Evropske unije.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - stranski udeleženec - rok za obnovo postopka - poseg v ustavno pravico - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Vrhovno sodišče meni, da je zaradi nesorazmernih omejitev možnosti obnove postopka druga poved drugega odstavka 47. člena GZ, ki določa, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec ni bila dana možnost udeležbe v postopku, protiustavna, ker nedopustno posega v ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, zato je Vrhovno sodišče skladno s 156. členom Ustave prekinilo svoj postopek odločanja in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe GZ.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STATUSNO PRAVO - STVARNO PRAVO - VODE - ZEMLJIŠKI KATASTER
VS00063135
ZPP člen 380, 380/2. ZSKZ člen 14, 14/1, 17. ZLPP člen 1, 5, 5/1. ZLNDL člen 3. ZKZ-73 člen 1, 2, 3, 3/1, 3/2. ZPod člen 2, 2/3. Zakon o gozdovih (1985) člen 1, 1/1, 1/2, 2, 2/1.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino - stvarni vložek v gospodarsko družbo - sredstva kapitalske družbe - pravica uporabe - status zemljišča - kmetijsko zemljišče - pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih ex lege - zemljiški kataster - dejanska raba zemljišč - vodno zemljišče - gozdno zemljišče - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.
Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.
Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.
pripor - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev predloga za odreditev pripora - odreditev pripora po razglasitvi sodbe
V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.
Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.
ZDR-1 člen 159, 162. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - neizrabljen letni dopust - Direktiva 2003/88/ES - kršitev prava EU
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
sposobnost sodelovati v postopku - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku - procesna sposobnost obdolženca
Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).
V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.
Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062347
KZ-1 člen 90, 90/1, 91, 91/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
actio libera in causa - znaki kaznivega dejanja - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - neprištevnost storilca - zavestna malomarnost - razlogi sodbe - izločitev sodnika - novo sojenje
Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1.
Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe.
Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven.
Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu.
Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061463
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.
kazenska sankcija - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - razumni in stvarni razlogi za razlikovanje med obdolženci v enakem položaju
Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene. Kljub temu pa mora v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS).
Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, ki ga mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, saj je le na ta način mogoča presoja njene zakonitosti.
izločitev dokazov - izločitev sodnika - seznanitev z dokazom, ki bi moral biti izločen
Za presojo, ali bi morala biti sodnica iz razloga, ker se je seznanila z dokazom, izločena iz sojenja, je treba najprej odgovoriti na ključno vprašanje, ali gre v primeru spornega gradiva za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa.
kolektivna pogodba - povračilo stroškov - povračilo stroškov in drugih prejemkov - sklepanje kolektivne pogodbe
ZUJF je zaradi javno finančnih razlogov prekinil veljavnost prejšnjih določb KPND v zvezi s povračili stroškov in nekaterih drugih prejemkov in s tem tudi posegel v pravice do povračil stroškov in drugih prejemkov (ki so bile pred tem urejene s Spremembami KPND 98, ki jih je podpisal predlagatelj tega spora), te pravice pa določil na novo. Ta poseg ni bil protiustaven niti ni posegel v kolektivno pogajanje, saj je bil v obdobju sprejemanja zakona (prav z namenom uravnoteženja javnih financ zaradi gospodarske in finančne krize) in z namenom ohranjanja kolektivnega dogovarjanja že predhodno sklenjen tudi Dogovor in v skladu z dogovorom tudi Aneks h KPND 2012, ki je začel veljati naslednji dan po uveljavitvi ZUJF. Če navedeni Dogovor in Aneks takrat ne bi bila sprejeta, bi se 164. do 181. členi ZUJF-a uporabljali neposredno. Navedena ureditev predstavlja zakonski poseg v prejšnjo ureditev iz javno finančnih razlogov. Poseg je ostal tudi v okvirih, ki so jih določili oziroma so se z njimi strinjali socialni partnerji, saj določbe zakona z res minimalnimi razlikami niso drugačne kot določbe Dogovora in Aneksa h KPND 2012. Kljub zakonskemu posegu je torej prišlo do ohranitve kolektivnega dogovarjanja in tudi do nove ureditve (nižjih) povračil stroškov ter drugih prejemkov z Dogovorom in Aneksom h KPND 2012. Zato zakonski poseg v okoliščinah tega primera ni bil v nasprotju z načeli svobode kolektivnega dogovarjanja.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti
Iz navedenega izhaja, da je treba v tem sporu - v okviru postavljenih trditev strank - primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa ter tako preveriti, ali je tožnica, ki kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravi 360 ur NPO (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti). Tožnica je lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00060915
URS člen 22, 23, 28, 29, 32, 34, 35. ZKP člen 17, 39, 285c, 330, 339, 340, 371, 420, 421, 424, 515. KZ-1 člen 41, 113. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
trgovina z ljudmi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje (storitve) kaznivih dejanj - razpolaganje z oškodovancem - privolitev oškodovanca - kršitev temeljnih človekovih pravic - protipravno ravnanje državnega organa - trditveno breme obrambe - objektivna nedosegljivost priče - mednarodna pravna pomoč - pošten postopek - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - priznanje krivde soobdolženca - član hudodelske združbe - pravica do nepristranskega sojenja - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o priporu
Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition).
Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove.
Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.
Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic.
Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže.
Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki.
Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.
OZ člen 82, 82/1, 82/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 21, 21/1.
izvršilni naslov - sodna poravnava - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nejasna sodna poravnava - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - ločeno mnenje
Na dopuščeno vprašanje v delu, ki je relevanten v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče odgovarja: izvršilno sodišče je v primeru spora o vsebini terjatve iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in njenega besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00063785
ZPP člen 2, 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 351, 351/2, 355. ZZZDR člen 51. SPZ člen 48, 48/1, 48/2, 54. ZN člen 47.
skupno premoženje zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju - premoženjska razmerja med zakoncema - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - pridobitev solastninske pravice na nepremičnini - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - glavna obravnava v pritožbenem postopku - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - načelo neposrednosti - razpravno načelo - načelo dispozitivnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.