kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - načelo dispozitivnosti - zloraba procesnih pravic
Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.
V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.
Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080629
URS člen 22. ZKP člen 385, 385-4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZPPPD člen 7. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2019) priloga Skupina II/112.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - objektivni pogoj - objekt varstva - javno zdravje - škodljive posledice - subjektivni pogoj - nagib - odplačnost - koristoljubnost
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.
posilstvo - načelo neposrednosti - pravica do poštenega postopka - neposredno zaslišanje - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - oškodovanec s posebno potrebo po zaščiti
Besedilo petega odstavka 331. člena ZKP sodišču narekuje, da mora razlikovati med (i) mladoletnimi oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, mlajšimi od petnajst let, in (ii) oškodovanci s posebnimi potrebami po zaščiti ter drugimi mladoletnimi oškodovanci. V prvem primeru je kot pravilo zapovedano branje zapisnika o prejšnjem zaslišanju oškodovanca. V luči jamstva pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče ZKP torej izhaja iz domneve, da je zaradi starosti oškodovanca in narave kaznivih dejanj podan opravičen razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oškodovanca. To (pravno) domnevo je mogoče izpodbiti in takšnega oškodovanca vendarle zaslišati neposredno na glavni obravnavi. V drugem primeru pa ZKP takšne domneve ne vzpostavlja. Status oškodovanca s posebnimi potrebami po zaščiti ali njegova mladoletnost sama po sebi ne dopuščata opustitve neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi. Sodišče tako ravna "po potrebi", torej če posebej ugotovi okoliščine, zaradi katerih je mogoče opustiti neposredno zaslišanje takšnega oškodovanca. Preizkus opravičljivosti opustitve neposrednega zaslišanja ima torej dva koraka: (i) ugotovitev oškodovančevega položaja oziroma osebnih okoliščin (starosti), in (ii) ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je opustitev neposrednega zaslišanja potrebna.
Višje sodišče je sprejelo stališče, da oškodovankina izpovedba ni edini obremenilni dokaz zoper obsojenca. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče prav oškodovankino izpovedbo prepoznalo kot pretežni dokaz pri ugotavljanju, ali je obsojenec oškodovanko prisilil v spolni odnos ali ne. Prisiljenje je - upoštevajoč kazenski zakon, ki ga je bilo treba uporabiti - osrednji zakonski znak posilstva, oškodovankina izpovedba o obsojenčevem ravnanju ob spolnem odnosu pa edini neposredni dokaz za ugotavljanje tega obremenilnega dejstva. V tej luči je presoja višjega sodišča o dokazni teži oškodovankine izpovedbe pomanjkljiva.
kaznivo dejanje krive ovadbe - pravica do molka - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - nedovoljeni dokazi
Opiranje obsodilne sodbe na obdolženčevo predhodno izpovedbo kot priče je v nasprotju z ustavnima jamstvoma pravice do molka iz 29. člena Ustave in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
pravnomočnost - prekoračitev pritožbenih navedb - poseg v pravnomočno sodbo - res iudicata - reformatio in peius - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Kadar pritožbeno sodišče z razveljavitvijo poseže tudi v neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseže v pravnomočnost in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP). Zaradi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, je treba tožencu omogočiti, da v ponovljenem postopku doseže odpravo te kršitve. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo upoštevati toženčev ugovor in ravnati, kot da tista dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja. Tožbo bi moralo glede tega dela zahtevka zavreči. To mora storiti zaradi pravnomočnosti neizpodbijanega dela sodbe in prepovedi sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in ne zaradi prepovedi odločitve v škodo stranke (reformatio in peius).
zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - stopnja vznemirjanja - načelo vestnosti in poštenja - načelo venire contra factum proprium
Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Pravilna uporaba 99. člena SPZ terja tudi presojo, ali sporni poseg v okoliščinah konkretnega primera sploh predstavlja oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Med takšne okoliščine spada tudi časovni vidik in ravnanje stranke pred vložitvijo tožbe.
dopuščena revizija - javno vodovodno omrežje - odvzem vode iz sistema za oskrbo s pitno vodo - posebna raba - vodno dovoljenje - količina porabljene oziroma izlite vode - urejanje s podzakonskim aktom - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) sicer omogoča vzpostavitev izjeme od splošne zakonske ureditve posebne rabe vode iz javnega vodovodnega omrežja, vendar le v povezavi s količinskim pragom, ki ga določi minister s podzakonskim aktom. Če minister takega akta ne sprejme, te izjeme ni mogoče uporabljati.
Pri tem pa podzakonskega akta iz drugega odstavka 125. člena ZV-1 ni mogoče enačiti s podzakonskim aktom iz petega odstavka 108. člena ZV-1. Tudi slednji se sicer (med drugim) nanaša na določitev količinskih pragov, vendar v specifični situaciji posebne rabe vode na podlagi evidentiranja in zato le v povezavi z nekaterimi, posebej določenimi načini rabe. Zato količinskih pragov, določenih s tem aktom, očitno ni mogoče šteti za prag iz drugega odstavka 125. člena ZV-1, ki se nanaša na vse načine posebne rabe vode iz javnega vodovoda, ki so določeni v prvem odstavku istega člena.
Revidentka, ki pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja uporablja na način in v obsegu, ki pomenita posebno rabo vode, ki ni oskrba s pitno vodo, mora za to rabo pridobiti vodno dovoljenje oziroma vodno pravico. Ker to vodo uporablja za čiščenje manipulacijskih površin tudi ni moža posebna raba vode na podlagi evidentiranja (peti odstavek 108. člena ZV-1).
DZ člen 248. ZZZDR člen 191. ZKZ člen 20, 21, 22, 23, 23a. OZ člen 25, 25/1, 41, 41/1, 112. URS člen 14, 14/2.
center za socialno delo kot skrbnik - prodaja kmetijskih zemljišč - prodaja sosednjega kmetijskega zemljišča - delno odvzeta poslovna sposobnost - ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča - izjava o sprejemu ponudbe - predkupna pravica za kmetijska zemljišča - odobritev centra za socialno delo - predpostavke za veljavnost pravnih poslov - izjava pravno poslovne volje - zavezujoča ponudba - načelo enakosti pred zakonom - izigravanje predpisov - varovanje javnega interesa v postopku
Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ.
Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.
razlastitev - ponudba za odkup nepremičnin - vsebina ponudbe - cenitveno poročilo - sestavina vloge - meje preizkusa po uradni dolžnosti - obstoj javne koristi - dejansko stanje ob izdaji odločbe
Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).
Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po drugi strani je imel formalni preizkus svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca.
Če je bil pogoj za razlastitev tudi ugotovljen obstoj javne koristi, ki je temeljila na lastništvu drugih zemljišč s strani razlastitvenega upravičenca, sta morala biti tako lastništvo kot tudi javna korist dokazana že ob izdaji odločbe o razlastitvi. Naknadno pridobivanje takih zemljišč po koncu razlastitvenega postopka na prvi stopnji odločanja morebitne nezakonitosti izdane odločbe ne more sanirati.
ZIZ člen 101, 102. ZDoh-2 člen 18, 37, 37/1, 37/2. ZDR-1 člen 126. ZPP člen 367a, 385, 385/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - omejitev izvršbe - preveč plačana dohodnina - akontacija dohodnine - plača - dohodek iz delovnega razmerja - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - dohodnina - obdavčljivi dohodki - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti - kršitev zakona
Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu s 102. členom ZIZ.
izbrisani - načelo enakopravnosti - družinski član - zastaranje - zastaranje terjatve izbrisanih - pravica do stalnega prebivanja - pravica do sodnega varstva - pravica do družinskega življenja
Tožnik, kot družinski član izbrisane osebe, ne sodi v krog tistih, na katere se razteza ureditev po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Takšna določitev kroga upravičencev po prepričanju Vrhovnega sodišča ne nasprotuje načelu enakopravnosti. Tožnikov položaj je bil rešljiv po splošnih pravilih odškodninskega prava, tako kot v primeru vseh drugih tipičnih oškodovancev po splošnem odškodninskem pravu, tudi tistih, katerih zahtevki temeljijo na 26. členu Ustave. Njegov položaj je tudi izenačen s položajem izbrisanih po splošnih predpisih in zanj torej veljajo enaka pravila o zastaranju, kakor veljajo za izbrisane v delu, ki presega posebno odškodninsko shemo po ZPŠOIRSP.
ZPP člen 367.a, 367.b, 374, 374/2, 377. ZPP-E člen 124, 125, 125/3. ZNP člen 34, 37. ZNP-1 člen 216, 216/1. ZIKS člen 145.č, 145.č/1, 145.č/2. ZIKS-1 člen 266.
dovoljenost revizije - nepravdni postopek - vrnitev zaplenjenega premoženja - vrnitev premoženja po ZIKS - direktna revizija - zavrženje revizije
V obravnavanem primeru se skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E postopek pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah te novele. Skladno s 124. členom navedene novele pa se revizija v primeru, kadar drug zakon določa, da je v nepravdnem postopku dovoljena, ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena ZPP in po postopku po ZPP. To pomeni, da morajo tudi udeleženci nepravdnih postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS najprej podati predlog za dopustitev revizije, preden jo lahko ob ustreznem sklepu Vrhovnega sodišča vložijo. Tako direktna revizija, kakršno vlagata prva nasprotna udeleženka in stranski intervenient, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 49, 106. URS člen 74. ZLD-1 člen 5, 5/3, 10, 10/3, 39, 39/2.
dopuščena revizija - lekarniška dejavnost - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine
Dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini). Povedano drugače, koncesionar ima možnost pridobiti dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta).
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081007
ZVPot člen 24. OZ člen 5, 7. ZPP člen 380, 380/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - razveljavitev sodbe - namen škodovati - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - ugoditev predlogu za dopustitev revizije - evropsko pravo - razlaga ZVPot - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - hipotekarni bančni kredit
Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.
URS člen 29, 29-4. ZKP člen 83, 148, 148/4, 220, 220/1. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2. ZP-1 člen 55, 55/2-1. KZ-1 člen 186, 186/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - privilegij zoper samoobtožbo - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - prostovoljna izročitev predmetov - edicijska dolžnost - dokaz testimonialne narave - pregled oseb in stvari - fishing expedition - zakonitost dokazov - izločitev dokazov - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. To velja tudi ob odsotnosti prisile ali pritiska, saj se posameznik, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist, ko gre praviloma za njegovo hipno odločanje, morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu predmeta ni treba izročiti in misli, da to mora storiti. Nasprotno razlogovanje bi predstavljalo nedopusten poseg v jamstva iz 29. člena Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083732
ZIKS-1 člen 28, 28/1. ZKP člen 133, 133/2. KZ-1 člen 92. ZSKZDČEU-1 člen 132, 132/2.
zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča
Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu.
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno presojati po pravu Republike Slovenije, razen glede vprašanj, ki po sami naravi instituta priznanja in izrecnih določbah Okvirnega sklepa in ZSKZDČEU-1 ne morejo biti predmet presoje slovenskih sodišč.
ZKP člen 52, 52/1, 53, 53/2. ZGD-1 člen 34, 34/1, 34/3, 35, 35/1.
predlog za pregon - predlog oškodovanca - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - prokura - skupno zastopanje prokurista z direktorjem - omejitev zastopanja prokurista
Kadar je oškodovanec pravna oseba lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci. Zaposleni lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Ker je pooblastilo mogoče podeliti le v okviru lastnih upravičenj, prokurist ob mešani oziroma skupni prokuri ne more samostojno podati pooblastila za vložitev predloga za pregon.
V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.
kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - prejemnik premoženjske koristi
Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu I Ips 3176/2013 z dne 26. 11. 2020 presodilo, da je iz navedene zakonske ureditve razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva - zahteve za obnovo postopka. Drugega izrednega pravnega sredstva - torej zahteve za varstvo zakonitosti - procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.