plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust
Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.
Za toženo stranko kot javnega uslužbenca, v spornem obdobju zaposlenega pri tožeči stranki, je veljal ZSPJS. Sodišče prve stopnje bi zato o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati upoštevaje določbo 3. oziroma 3. a člena ZSPJS. Določbe tretjega odstavka 3. člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako, da se šteje, da ta odločba odkazuje na uporabo 190. oziroma 191. člena OZ. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so prisilne narave. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično (86. člen OZ), nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače .
odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov - dolžnikov dolžnik - delodajalec - ugovor dolžnikovega dolžnika - ugovor zoper sklep o izvršbi - umik predloga za izvršbo - pravni interes za ugovor - poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi - nasprotna izvršba - kondemnatorni del sklepa o izvršbi - načelo kontradiktornosti - pripravljalna vloga dolžnika - opustitev vročitve vloge - kršitev pravice do izjave - nezmožnost izvršitve sklepa o izvršbi - škoda zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca - odgovornost delodajalca za opustitev obveščanja - plačila na roke - dohodek iz delovnega razmerja - pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja - višina plače - stroški dolžnikovega dolžnika
Ker je bilo v konkretnem primeru s sklepom o izvršbi dovoljeno upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in izvršba tako tudi dejansko opravljena, ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi že iz tega razloga.
Ob odločanju o ugovoru delodajalca zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, izvršilno sodišče nima pristojnosti za presojo, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvrševal prej prejete sklepe o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah.
Ni naloga izvršilnega sodišča, da bi v okviru odločanja o delodajalčevem ugovoru zoper sklep na podlagi 134. člena ZIZ ugotavljalo, za katera izplačila sta se poleg ali mimo pogodbe o zaposlitvi dogovorila delodajalec in dolžnik, niti izvršilno sodišče ne more ugotavljati, do kolikšne plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja bi v skladu z delovnopravno zakonodajo moral biti upravičen dolžnik.
Dolžnikov dolžnik ima v primeru (pretežnega) uspeha z ugovorom zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, pravico do povračila stroškov od upnika.
ZPP člen 108, 335, 336, 343, 343/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
podrejena uporaba pravil pravdnega postopka – vsebina pritožbe – podpis pritožnika – nepopolna pritožba – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev – postopek s pritožbo – zavrženje pritožbe
Ker pritožba ni podpisana, ni popolna. Ker nepopolne pritožbe ni zavrgla prvostopenjska sodnica, jo je zavrglo višje sodišče, ki mu je bila nepodpisana pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti predložena v reševanje.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 379, 379/1, 380, 380/2.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – revizija – razveljavitev odločb sodišč prve in druge stopnje – pravnomočnost – suspenzivni učinek
Zmotno je pritožbeno stališče, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ne odvzame veljave sodbama prve in druge stopnje in tudi ne kvaliteti pravnomočnosti. Glede na to, da ima Vrhovno sodišče v primeru vložene revizije možnost sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti (prvi odstavek 379. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP), je revizija kasatorično (izredno) pravno sredstvo, ki sicer nima sama po sebi suspenzivnih učinkov, vendar pa v primeru, ko Vrhovno sodišče po vloženi reviziji odloči tako, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (in za tako situacijo v obravnavanem primeru gre), navedenima sodbama odvzame veljavo in s tem učinek pravnomočnosti.
Čim je sodišče odločilo, da ne bo samo odločalo o predhodnemu vprašanju in bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku (kjer se predhodno vprašanje že rešuje), odpade tudi presoja (ne)dokazanosti lastninske pravice ene ali druge stranke v predmetnem postopku.
ZFPPIPP člen 66, 66/1, 66/1-1, 69, 69/2, 300, 300/1.
sklep o preizkusu terjatev - napotitev na pravdo - uveljavljanje obstoja prerekanih terjatev - tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev
Predpostavka za dopustnost ugovora zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev je tudi okoliščina, da je vlagatelj ugovora pred tem pravočasno vložil tudi ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev (1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP). Tako se izkaže, da je iz tega razloga pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovorov pritožnikov zoper dopolnjen seznam preizkušanih terjatev, saj ni bila izpolnjena navedena procesna predpostavka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0023460
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4. ZFPPIPP člen 353, 408, 408/2.
poslovna goljufija – pogojna obsodba s posebnim pogojem – preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – neizpolnitev posebnega pogoja – osebni stečaj – stečajni upravitelj – omejitev razpolaganja s premoženjem – plačila v breme stečajne mase – sklep sodišča kot pogoj za plačilo – odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja – terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti – nasprotje v razlogih sodbe – razveljavitev sodbe
Pri odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je urejen v ZFPPIPP, in odpravi posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki ga urejata KZ-1 in ZKP, gre za dva različna instituta.
Prepoved odpusta obveznosti, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, ne pomeni, da že po naravi stvari ni mogoče odpraviti posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043204
KZ-1 člen 29, 70b, 220, 220/1. ZKP člen 17, 289, 434, 491, 491/1. ZKP-K člen 115.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - obrazložitev predloga - pravica do obrambe - neprištevnost storilca - izvedensko mnenje - psihološki testi - dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - poškodovanje tuje stvari - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - pravica do zasebnosti
Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja.
Državno tožilstvo je 16. 3. 2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, pa se je prvi odstavek 434. člena ZKP spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele.
Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko in kličnega psihologa k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov po pravilih stroke ni dopustno razkriti. Obramba je imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori.
Sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1. 8. 1999 do 1. 8. 2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26. 11. 2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda, vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080016
OZ člen 179. ZPP člen 154, 154/2.
povrnitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti – začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti – stroški postopka – uspeh po temelju in uspeh po višini
V obravnavanem primeru ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancem le v primeru, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, a le v primerih, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine. Med te ne moremo uvrstiti ugotovljene prikrajšanosti mladoletnega tožnika za določene vrste iger oziroma druženje z vrstniki v prvem letu po poškodbi.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči in od 1. 1. 2012 dalje Zakon o socialnovarstvenih prejemkih.
Presoja po določbi tretjega odstavka 11. člena ZST-1 pride v poštev v primeru, ko sicer lastni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar je znesek sodne takse, ki ga mora plačati prosilec, tako visok, da bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja prosilec oziroma njegovi družinski člani.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - okrožno sodišče - okrajno sodišče - najemna razmerja - najemine - izključna krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Tožeča stranka zahteva plačilo najemnine za stanovanje in z najemom povezanih stroškov, zaradi česar je podana izključna krajevna pristojnost glede na lego nepremičnine
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071167
ZPP člen 411, 411/1.
začasna odredba – začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki – začasna preživnina – začasna odredba o preživnini – zagotovitev nujnega preživljanja otrok – neizpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe – ogroženost preživljanja otrok
Tožnica predloga za začasno odredbo ni utemeljevala z relevantnimi trditvami o ogroženosti otrok, zaradi česar bi bilo treba zaradi njunega varstva o vprašanju njunega preživljanja začasno odločiti še pred koncem postopka. Navedba, da ne prejema nobene preživnine od toženca, ne zadošča za ugotovitev, da je nujno preživljanje otrok ogroženo.
postopek odpusta obveznosti - določitev preizkusnega obdobja - zaposljivost dolžnika - starost - pridobitne sposobnosti - dolžnost prizadevanja najti zaposlitev
Določitev preizkusnega obdobja ne more in ne sme vplivati na zaposljivost dolžnice. Tudi ni videti razumnega razloga, da bi potencialnega delodajalca zanimale finančne obveznosti dolžnice.
KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-3, 324/1-3(2), 324/2, 324/3.
nevarna vožnja v cestnem prometu – opis kaznivega dejanja – malomarnost – predrzna in brezobzirna vožnja
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora opis kaznivega dejanja pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, vsebovati takšno obliko krivde.
Zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje je že po naravni stvari, po življenjski logiki in izkustvu, glede na vsebinski pomen teh dveh pojmov, mogoče izpolniti le naklepno, in ne iz malomarnosti.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 253, 253/1. OZ člen 87, 87/1.
izločitvena pravica – dedovanje kot način pridobitve lastninske pravice – prodaja nepremičnin – ničnost prodajne pogodbe – pretvorba nedenarnih terjatev v denarne
Pri presoji, ali je izločitvena pravica podana, sodišče ugotavlja, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.
Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice.
2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda.