Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Toženec je pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti. Toženčevo delo je sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice, izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, širitev portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah, inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij, pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav, vodenje kartotek zavarovancev in drugo. Bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika je stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco. Toženec je kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1,109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premestitev - razlog premestitve - policist - javni uslužbenec - standard obrazloženosti
Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080010
SPZ člen 48. OZ člen 190. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/214.
neupravičena pridobitev – povečanje vrednosti nepremičnine – vlaganja v nepremičnino – prikrajšanje – obogatitev – dokazna ocena
Ker sta tožnica in njen pokojni partner s soglasjem toženke vlagala v njeno nepremičnino, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo pravno podlago iz 48. člena SPZ, po kateri lahko tisti, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine in ni odločilna vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043204
KZ-1 člen 29, 70b, 220, 220/1. ZKP člen 17, 289, 434, 491, 491/1. ZKP-K člen 115.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - obrazložitev predloga - pravica do obrambe - neprištevnost storilca - izvedensko mnenje - psihološki testi - dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - poškodovanje tuje stvari - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - pravica do zasebnosti
Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja.
Državno tožilstvo je 16. 3. 2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, pa se je prvi odstavek 434. člena ZKP spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele.
Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko in kličnega psihologa k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov po pravilih stroke ni dopustno razkriti. Obramba je imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori.
Sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1. 8. 1999 do 1. 8. 2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26. 11. 2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda, vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083855
ZPSPP člen 29, 30. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14.
nalog za izpraznitev poslovnih prostorov - najemno razmerje - zasedanje prostora brez pravne podlage - zapisnik o izročitvi poslovnih prostorov - izročitev poslovnih prostorov
Ne glede na to ali je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala sporazumno ali z odstopom od pogodbe oziroma z odpovedjo, je na najemniku trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je izpraznil poslovne prostore, pač pa tudi, da je izpraznjene poslovne prostore izročil najemodajalcu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0023460
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4. ZFPPIPP člen 353, 408, 408/2.
poslovna goljufija – pogojna obsodba s posebnim pogojem – preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – neizpolnitev posebnega pogoja – osebni stečaj – stečajni upravitelj – omejitev razpolaganja s premoženjem – plačila v breme stečajne mase – sklep sodišča kot pogoj za plačilo – odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja – terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti – nasprotje v razlogih sodbe – razveljavitev sodbe
Pri odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je urejen v ZFPPIPP, in odpravi posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki ga urejata KZ-1 in ZKP, gre za dva različna instituta.
Prepoved odpusta obveznosti, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, ne pomeni, da že po naravi stvari ni mogoče odpraviti posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080004
SZ-1 člen 83, 87, 87/2, 109, 109/3, 111. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
uporaba stanovanja brez pravnega naslova – izpraznitev in izročitev stanovanja – stanovanjska najemna razmerja – namensko najemno stanovanje – sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika
Po smrti najemnika, ki je živel v namenskem najemnem stanovanju, mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo le z zakoncem umrlega, ki je naveden v najemni pogodbi, ali z osebo, s katero je najemnik živel v zunajzakonski skupnosti.
postopek odpusta obveznosti - določitev preizkusnega obdobja - zaposljivost dolžnika - starost - pridobitne sposobnosti - dolžnost prizadevanja najti zaposlitev
Določitev preizkusnega obdobja ne more in ne sme vplivati na zaposljivost dolžnice. Tudi ni videti razumnega razloga, da bi potencialnega delodajalca zanimale finančne obveznosti dolžnice.
KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-3, 324/1-3(2), 324/2, 324/3.
nevarna vožnja v cestnem prometu – opis kaznivega dejanja – malomarnost – predrzna in brezobzirna vožnja
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora opis kaznivega dejanja pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, vsebovati takšno obliko krivde.
Zakonski znak predrzne in brezobzirne vožnje je že po naravni stvari, po življenjski logiki in izkustvu, glede na vsebinski pomen teh dveh pojmov, mogoče izpolniti le naklepno, in ne iz malomarnosti.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 253, 253/1. OZ člen 87, 87/1.
izločitvena pravica – dedovanje kot način pridobitve lastninske pravice – prodaja nepremičnin – ničnost prodajne pogodbe – pretvorba nedenarnih terjatev v denarne
Pri presoji, ali je izločitvena pravica podana, sodišče ugotavlja, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.
Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice.
2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda.
ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1, 231, 231-3, 383, 383/1, 383/2, 384, 384/1, 384/3, 384/3-3. OZ člen 299.
osebni stečaj – predlog za začetek stečajnega postopka – procesna legitimacija upnika – prezadolženost dolžnika – zamuda s plačilom – kdaj pride dolžnik v zamudo – insolventnost – zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je treba presojati solventnost oziroma insolventnost dolžnika na dan izdaje sklepa o predlogu, naj sodišče prve stopnje ponovno razpiše narok, na katerem naj izvede potrebne dokaze o zatrjevanih obveznostih dolžnika in o njihovi višini. Če ugotovi, da dolžnik nima nobenih obveznosti, za presojo domneve prezadolženosti, na kateri utemeljuje svoj predlog upnik, vrednost dolžnikovega premoženja ne bo pomembna. Če pa ugotovi, da dolžnik ima obveznosti, bo moralo s standardom prepričanja ugotoviti tudi njihovo višino; glede trditev o dolžnikovi prezadolženosti pa tudi višino premoženja in v tem primeru od dolžnika zahtevati poročilo o stanju premoženja.
pobotni ugovor – v pobot uveljavljana terjatev – pristojnost za odločanje – sodna pristojnost – stvarna pristojnost
Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi. Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi (če je za odločanje o takem zahtevku podana sodna pristojnost).
odtujitev nepremičnine med pravdo – pridobitev lastninske pravice tretjega – nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku – dobrovernost kupca – priposestvovanje lastninske pravice – veljaven pravni naslov – kupoprodajna pogodba za kmetijsko zemljišče – pomanjkljiva dokazna ocena
Dobrovernost ali nedobrovernost kupca v izvršilnem postopku nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico tudi, če ni bil v dobri veri.
S pričetkom veljavnosti SPZ (1. 1. 2003) se v zvezi s priposestvovanjem ne zahteva več, da bi bil pravni naslov veljaven. Vendar pa mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kot glede pridobitve lastninske pravice.
Ker v zapisnik ni bil zapisan odgovor obdolženca, ali si bo vzel zagovornika ali se bo branil sam, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni bil poučen o svojih pravicah. Zmotno je naziranje pritožbe, da je uradni zaznamek o razgovoru z osumljencem, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, dokaz, na katerega se lahko opre sodba. Takšna izjava osumljenca pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.
Vsi tisti sklepi sodišča prve stopnje, ki so izdani v stečajnem postopku in se nanašajo na večje število upnikov, morajo biti obrazloženi. Obrazloženi morajo biti zato, da se upnike, ki jih zakon v glavnem postopku zaradi insolventnosti kategorizira kot stranke postopka, na jasen in razumljiv način informira, na kaj se sploh nanašajo ter se jim na tak način omogoči odločitev, ali naj vložijo pritožbo proti sklepu in presojo o možnosti uspeha z njo.