Mnenje izvedencev dr. C. C. in dr. D. D., dopolnitev njunega mnenja in ustno mnenje, ki ga je podal dr. D. D., so jasni, razumljivi in brez nasprotij. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekršilo 22. člen Ustave RS, ker naj bi pri odločanju o dokaznem predlogu glede soočenja vseh izvedencev opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in dokaz neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP. Ta v primerih bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti ter nasprotij v izvidu, ki jih ni mogoče preseči z novim zaslišanjem izvedencev, napotuje na ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev, je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše.

Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.

Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine.

Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na oba čustveno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča zato posebni nadzor strokovnih delavcev nad izvajanjem stikov ni potreben in obstaja večja verjetnost, da bi bilo daljše izvajanje tako omejenih stikov deklici v škodo.

Glede na izpolnitev posebnega pogoja iz zgoraj navedene obsodilne sodbe tako ni več razloga za preklic pogojne obsodbe, saj je obsojenka posebni pogoj iz pogojne obsodbe izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe.