ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/4, 149b, 149b/1, 177. URS člen 29. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
zakonitost dokazov - zakonitost pridobitve dokaza - izločitev dokazov - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - dokazi, pridobljeni v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - preiskovalna dejanja - preiskovalna dejanja med preiskavo - pravica do zasebnosti - pregled telefona - poseg v komunikacijsko zasebnost - podatek o telefonskih klicih - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pravica do obrambe - snemanje glavne obravnave - anonimna prijava - informator policije - razlogi za sum
Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa).
Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe.
Uradni zaznamek z dne 29. 9. 2006, ki je vseboval izjavo anonimnega informatorja, je bil podlaga le za odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b ZKP, za katerega je določen najnižji dokazni standard, to je razlogi za sum. Po ustaljeni sodni praksi je ta dokazni standard izpolnjen že ob minimalni stopnji verjetnosti oziroma ob minimalnem obvestilu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
ZDR člen 147, 147/6.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 148, 148/6, 199.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 227, 227/5.
plačilo razlike plače - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - pisno soglasje - voznik tovornega vozila - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnik je lastnik večjega števila nepremičnin, ki niso obremenjene z zastavnimi pravicami, njihova vrednost pa po podatkih GURS presega 110.000,00 EUR. Ker nima drugih preživninskih obveznosti, plačilo dolgovane takse (621,00 EUR) brez dvoma ne bo ogrozilo njegovega lastnega preživljanja.
OZ člen 5, 239, 239/1. ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3.
postopek osebnega stečaja - posojilna pogodba - direktor družbe - prodaja zastavljene nepremičnine - dolžnik kot solidarni porok - vrnitev nepremičnine, ki je del stečajne mase - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - novela ZFPPIPP-G - načelo vestnosti in poštenja - zaščita interesov druge pogodbene stranke - izpolnjevanje obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - pravni standard - zmanjševanje premoženja družbe - povezane družbe - izigranje upnikov
Od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje je treba namen odpusta obveznosti obravnavati skozi prizmo načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To načelo zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi uresničitve katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Načelo vestnosti in poštenja določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja, in sicer pri sklepanju pogodbe, pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jo stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe. Tudi pri izpolnjevanju svoje obveznosti mora pogodbena stranka ravnati vestno in pošteno. To vrednostno usmeritev opredeljuje pravilo, vsebovano v prvem odstavku 239. člena OZ, po katerem mora dolžnik svojo obveznost izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku z G novelo spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti samo tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in ravna vestno in pošteno.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pravdni standard vestnega in poštenega ravnanja obravnavati ločeno glede na to, ali nastopa dolžnik v svojstvu potrošnika, fizične osebe ali pa v svojstvu družbenika in direktorja družbe. Torej je za presojo vestnosti in poštenja dolžnika v postopku osebnega stečaja povsem irelevantno, ali je dolžnik ravnal (ne)vestno in (ne)pošteno v svojstvu fizične osebe ali pa kot direktor (in edini lastnik poslovnega deleža) posameznih družb.
začasna odredba - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - preživnina - stiki - določitev stikov - izvedensko mnenje
Glede na že naveden čas izdelave izvedeniškega mnenja je neutemeljena navedba, da se stiki ne morejo ustrezno prilagajati v tako kratkih časovnih obdobjih. O prilagoditvi stikov je bilo sicer odločeno s sklepom o začasni odredbi, zoper katero toženec ni vložil ugovora.
Vrhovno sodišče lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče kot krajevno pristojno za postopanje v zadevi, vendar le na predlog stranke ali pristojnega sodišča (67. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Iz podatkov v spisovnem gradivu ne izhaja, da je predlagatelj v obravnavani zadevi predlagal Vrhovnemu sodišču RS, da določi drugo sodišče kot krajevno in stvarno pristojno za postopanje v obravnavani zadevi.
odškodninska odgovornost občine - pravica do povračila škode - uporaba prisilnih ukrepov - redarstvo - redarji - pooblastila občinskega redarstva - delo občinskega redarja - delo redarja - uporaba sile - storilec prekrška - ugotavljanje istovetnosti - dolžnost udeleženca čakati na prihod policistov
Če občinski redar ne more ugotoviti istovetnosti osebe, ki je storila prekršek, jo zadrži in obvesti policijo, ki mora prevzeti nadaljevanje identifikacijskega postopka.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožnik zadržanju ni upiral, saj njegova vožnja avtomobila kljub prepovedi redarja utemeljuje uporabo telesne sile redarja, usmerjene v pridobitev ključev vozila iz ključavnice z namenom preprečitve tožniku, da bi odpeljal s kraja.
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini po 44. a členu ZZVZZ je torej treba najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, šele nato se zavarovance napoti na zdravljenje v tujino. Tudi povračilo stroškov zdravljenja v tujini po tej določbi je pogojeno z izčrpanjem pogojev s predhodno odobritvijo zdravljenja v tujini. V obeh primerih se ugotavlja, ali so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00032139
KZ-1 člen 56, 56/1, 75, 75/1, 186, 186/1. ZKP člen 371, 371/2, 371/2.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kazenska ovadba - dokazna vrednost - dokazni vir - kršitev pravice do obrambe
V obrazložitvi napadene sodbe sodišče prve stopnje na več mestih med dokazi, na podlagi katerih je ugotavljalo dejansko stanje navaja tudi kazensko ovadbo podano s strani D.R., ki pa ji dokazne vrednosti ne daje ugotavljanje verodostojnosti njene vsebine, ki jo je sodišče prve stopnje preverjalo z zaslišanjem policistov oziroma kriminalistov.
ZPP člen 155, 163, 163/4, 168, 168/3. ZUJF člen 168, 168/2. ZST-1 člen 15, 15/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
Ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da bi moralo biti z izpodbijano odločbo odločeno tudi o stroških sodne takse, plačila katere je bila sama oproščena (739,00 EUR) in ki naj bi jih sodišče prve stopnje (v skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZPP ter drugim odstavkom 15. člena ZST-1) po uradni dolžnosti v plačilo naložilo tožencem. Določba četrtega odstavka 163. člena ZPP, na katero se pritožba sklicuje, namreč zadeva „stroškovna razmerja“ med pravdnima strankama, medtem ko se vsebina drugega odstavka 15. člena ZST-1 nanaša na vsebino (taksne) obveznosti stranke napram državi. O tej pa lahko sodišče odloči šele po pravnomočno zaključenem postopku (ko je torej jasno, v kakšnem delu je stranka, ki je bila plačila sodne takse oproščena, s svojim zahtevkom uspela).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029345
ZPP člen 286, 286/1, 286/3. OZ člen 131, 179, 179/1, 190, 198.
pasivna legitimacija - splošni skupni del - tuja stvar - uporabnina - prikrajšanje - nepremoženjska škoda - prekluzija dokazov
Duševne bolečine so v našem pravu pravno priznana škoda le, če so posledica posegov, ki so našteti v prvem odstavku 179. člena OZ: zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Zatrjevana toženkina nespečnost, tesnoba in občutek strahu pa ni posledica nobenega od navedenih posegov, pač pa domnevno zgolj nezakonite postavitve drvarnice.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker ni podana toženkina pasivna legitimacija za odstranitev drvarnice in prepoved vznemirjanja, saj toženka že ob vložitvi tožbe ni bila več zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne nepremičnine, na kateri stoji drvarnica.