Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 147, 147/6.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 148, 148/6, 199.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 227, 227/5.
plačilo razlike plače - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - pisno soglasje - voznik tovornega vozila - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZSPJS člen 3, 3/1, 23.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 6/1, 8, 8/1.. ZDR-1 člen 128, 129.
dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času
Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/1, 118/2.. ZPP člen 236.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni zaslišalo prič, še zlasti, ker ni sledilo njunima pisnima izjavama. Vendar pa je sodišče tako ravnalo na izrecni predlog toženke, ki je sprva resda predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič, nato pa je na naroku izrecno navedla, da prvenstveno predlaga kot dokaz njuni pisni izjavi, ki ju je nato tudi predložila. Ker nato nobena stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja prič, sodišče zaslišanja prič ni bilo dolžno izvesti (236. člen ZPP).
Nadalje toženka v pritožbi uveljavlja, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, ali in kako je sodišče upoštevalo tožniku izplačano odpravnino, nakar pa sama nakaže na jasno stališče - da mora delavec v posledici nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga odpravnino vrniti. Okoliščina, ki opravičuje višjo odmero denarnega povračila pa je tudi v tem, da do sodne razveze ni prišlo na predlog delavca, ampak delodajalca, ki ga v posledici nezakonite odpovedi, vračila odpravnine in nereintegracije delavca ne more bremeniti zgolj nizko denarno povračilo v višini dveh do štirih plač, za kar se zavzema pritožba, saj bi to pomenilo, da tožnik ne bi dosegel praktično nikakršne odmene za nereintegracijo v delovno razmerje k toženki.
Neutemeljeno pa tožnik tudi glede ''pravic, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča'' poudarja, da je s praktično takojšnjo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in zgodnjo sodno razvezo zmanjšal denarne obveznosti toženke. Navedbe, da je s tem zmanjševal škodo toženki, škodoval pa sebi, niso relevantne za odmero denarnega povračila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032363
OZ člen 147, 147/1, 165, 179, 179/1, 191, 335, 335/3, 347.. ZOR člen 202.. ZZVZZ člen 31, 31/3.. ZDR člen 45.. ZPP člen 14.. ZDR-1 člen 47, 137, 137/7, 137/8, 164, 170, 170/2, 170/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - regres za letni dopust - zastaranje - neizrabljen letni dopust - izobraževanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.
Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.
Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040998
ZKP člen 72, 72/4, 372, 372-2. KZ-1 člen 30, 30/1, 30/2, 48a, 251, 251/3, 308, 308/3, 308/6. URS člen 22, 29, 29-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - razrešitev postavljenega zagovornika - dejanska zmota - informator policije - registrska tablica - sprememba kazenske sankcije - stranska kazen izgona tujca iz države
Uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Povzeti razlogi in dodatna utemeljitev v točki 6 obrazložitve sodbe, da sodišče ne sprejema obdolženčevega zagovora in prizadevanj obrambe, da je obdolženec dejanje storil z namenom, da pomaga policiji pri zatiranju tovrstnih kaznivih dejanj, namreč izključujejo obstoj in uporabo pravil o dejanski zmoti (prvi in drugi odstavek 30. člena KZ-1), ki jo v posledici lastne dokazne ocene, drugačne od pravilnih ugotovitev sodišča, neutemeljeno ponuja obdolženec. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obdolženec ni državljan Republike Slovenije, temveč je tujec, niso zadostni za izrek te kazni in ob upoštevanju ustavno sodne prakse, ki zahteva spoštovanje načela sorazmernosti, glede na znane družinske okoliščine obdolženca, ne utemeljujejo njegovega izgona z ozemlja Republike Slovenije.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
odškodninska odgovornost - pretep - prekoračeni silobran - dejansko stanje - dokazna ocena izpovedi prič - soprispevek oškodovanca
V pretepu med pravdnima strankama, je tožena stranka prekoračila silobran. Tožnik je toženca stisnil za vrat in ga tiščal ob ograjo, vendar se je toženec izvil iz prijema in tožnika odrinil. Nato pa je tožnika tako udaril s pestjo, da mu je zlomil nos in je utrpel pretres možganov, toženec sam pa si je zlomil roko. Takšna obramba je bila pretirana in nesorazmerna, zato je podan prekoračen silobran.
odškodninska odgovornost občine - pravica do povračila škode - uporaba prisilnih ukrepov - redarstvo - redarji - pooblastila občinskega redarstva - delo občinskega redarja - delo redarja - uporaba sile - storilec prekrška - ugotavljanje istovetnosti - dolžnost udeleženca čakati na prihod policistov
Če občinski redar ne more ugotoviti istovetnosti osebe, ki je storila prekršek, jo zadrži in obvesti policijo, ki mora prevzeti nadaljevanje identifikacijskega postopka.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožnik zadržanju ni upiral, saj njegova vožnja avtomobila kljub prepovedi redarja utemeljuje uporabo telesne sile redarja, usmerjene v pridobitev ključev vozila iz ključavnice z namenom preprečitve tožniku, da bi odpeljal s kraja.
Socialni spor ni pravda, temveč sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti pred specializiranim Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. ZDSS-1 določa posebne procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je vsebinsko sojenje sploh dopustno. Po 58. členu ZDSS-1 se namreč v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil o pravicah iz sistema socialne varnosti. Tožbe pred socialnim sodiščem so dopustne, ko je izčrpano redno pravno sredstvo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Sodišče v socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. V skladu z 72. členom ZDSS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve dokončne, t.j. drugostopenjske upravne odločbe. Izpodbojna tožba mora poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, glede na 73. člen ZDSS-1 vsebovati tudi navedbo upravnega akta zoper katerega je vložena, tožbene razloge, zahtevek ter priloženo upravno odločbo, ki se izpodbija.
Dolžnik v pritožbi navaja, da novega plačilnega naloga v predmetni zadevi ni prejel v skladu z drugim odstavkom 14.a člena ZST-1, po katerem sodišče v primeru delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks pošlje taksnemu zavezancu nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena ZST-1 (iz te določbe izhaja, da v primeru delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse mora sodišče taksnemu zavezancu izdati nov plačilni nalog, s katerim ga pozove, da v osmih dneh od vročitve naloga plača dolžno sodno takso, pri čemer mora plačilni nalog vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno). Ker sodišče prve stopnje z delno oprostitvijo dolžnika plačila sodnih taks, le te ni spremenilo (po plačilnem nalogu je taksa znašala 33,00 EUR, dolžnik pa je oproščen plačila takse le nad zneskom 44,00 EUR), ni bilo dolžno izdati novega plačilnega naloga v skladu z drugim odstavkom 14.a člena ZST-1, temveč bi moralo postopati po tretjem odstavku 14.a člena ZST-1 in dolžnika v sklepu z dne 31. 5. 2019 opozoriti, da mu začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi sklepa. Iz tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 namreč izhaja, da tako postopa sodišče, kadar predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ne ugodi; v konkretnem primeru pa dolžnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni bilo ugodeno do višine zneska 44,00 EUR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00037360
KZ-1 člen 15a, 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 277, 277/1-3, 437, 437/1.
mladoletni oškodovanec - predlog za pregon - pregon po uradni dolžnosti - kaznivo dejanje grožnje - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - zavrženje obtožnega predloga
Obtožni predlog obdolžencu očita, da naj bi kaznivi dejanji grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki je v zakoniku uvrščeno v šestnajsto poglavje - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - storil zoper mladoletne oškodovance, zato predlog njihovih zakonitih zastopnikov za začetek pregona ni potreben.
formalni preizkus obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Sicer pa sodnik v skrajšanem postopku po uradni dolžnosti najprej opravi t.i. formalni preizkus obtožnega predloga (prvi odstavek 435. člena ZKP), pri katerem ugotavlja, ali ima obtožni predlog morebitne formalne pomanjkljivosti. Če sodnik pri tem ugotovi, da ima obtožni predlog kakšne formalne napake, v skladu z 76. členom ZKP pozove vložnika, naj obtožni predlog dopolni in mu za to določi primeren rok.
Materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega predloga pa je faza, ki sledu predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali so podani pogoji za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi vložnika pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, zato poziva na dopolnitev tudi ni bilo dolžno poslati, niti to ni bilo potrebno, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča obtožni predlog vseboval vse potrebne sestavine v formalnem smislu. Zato se pritožbena izvajanja, s katerimi se višji državni tožilec zavzema za vrnitev obtožnega predloga v popravo, pokažejo kot neutemeljena.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - seznam telesnih okvar
Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.
OZ člen 5, 239, 239/1. ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3.
postopek osebnega stečaja - posojilna pogodba - direktor družbe - prodaja zastavljene nepremičnine - dolžnik kot solidarni porok - vrnitev nepremičnine, ki je del stečajne mase - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - novela ZFPPIPP-G - načelo vestnosti in poštenja - zaščita interesov druge pogodbene stranke - izpolnjevanje obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - pravni standard - zmanjševanje premoženja družbe - povezane družbe - izigranje upnikov
Od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje je treba namen odpusta obveznosti obravnavati skozi prizmo načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To načelo zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi uresničitve katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Načelo vestnosti in poštenja določa vrednostno usmeritev ravnanja strank pri vseh vidikih poslovnega obligacijskega razmerja, in sicer pri sklepanju pogodbe, pri uveljavljanju pravic, ki jih stranka pridobi s sklenitvijo pogodbe in pri izpolnjevanju obveznosti, ki jo stranka prevzame s sklenitvijo pogodbe. Tudi pri izpolnjevanju svoje obveznosti mora pogodbena stranka ravnati vestno in pošteno. To vrednostno usmeritev opredeljuje pravilo, vsebovano v prvem odstavku 239. člena OZ, po katerem mora dolžnik svojo obveznost izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku z G novelo spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti samo tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in ravna vestno in pošteno.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba pravdni standard vestnega in poštenega ravnanja obravnavati ločeno glede na to, ali nastopa dolžnik v svojstvu potrošnika, fizične osebe ali pa v svojstvu družbenika in direktorja družbe. Torej je za presojo vestnosti in poštenja dolžnika v postopku osebnega stečaja povsem irelevantno, ali je dolžnik ravnal (ne)vestno in (ne)pošteno v svojstvu fizične osebe ali pa kot direktor (in edini lastnik poslovnega deleža) posameznih družb.