ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032363
OZ člen 147, 147/1, 165, 179, 179/1, 191, 335, 335/3, 347.. ZOR člen 202.. ZZVZZ člen 31, 31/3.. ZDR člen 45.. ZPP člen 14.. ZDR-1 člen 47, 137, 137/7, 137/8, 164, 170, 170/2, 170/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - regres za letni dopust - zastaranje - neizrabljen letni dopust - izobraževanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.
Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.
Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
ZSPJS člen 3, 3/1, 23.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 6/1, 8, 8/1.. ZDR-1 člen 128, 129.
dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času
Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034905
KZ-1 člen 179, 179/1.. ZPacP člen 18.. ZKP člen 248.. URS člen 28, 28/1.
malomarno zdravljenje - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravila znanosti in stroke - potrebno zdravljenje - občutno poslabšanje zdravja - blanketna norma - pacientove pravice - opustitveno kaznivo dejanje
Zakonski opis kaznivega dejanja iz prvega odstavka 179. člena KZ‑1 se namreč (niti implicitno) ne sklicuje na drug pravni predpis, temveč izrecno navaja pravila zdravniške znanosti in stroke, ki pomenijo izraz znanstvenih in strokovnih dognanj z medicinskega področja. Za razliko od pravnih pravil, ki jih sodišče pozna po uradni dolžnosti, so pravila znanosti in stroke kot pravno relevantna dejstva praviloma (ker sodišče strokovnega znanja o tem navadno nima) predmet dokazovanja z izvedencem.
Takojšnje potrebno zdravljenje je na ravni opisa kaznivega dejanja bistveno širši pojem od operacije, ki je bila po opisu potrebna zaradi diagnoze, postavljene ob poznejšem pregledu, saj zajema različne, tudi manj invazivne načine zdravljenja. Zoženje možnih načinov zdravljenja na operacijo kot zelo invaziven način zdravljenja pomeni občutno poslabšanje zdravja.
Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtnih razlogov zakon neposredno ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da so to lahko tudi okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pisanje medijev o sodnih postopkih kot del pravice javnosti do seznanitve z javnimi zadevami ni nič neobičajnega, zato samo iz okoliščine, da so lokalni mediji vpeti v dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, ni mogoče sklepati, da sojenje ne bi potekalo pred nepristranskim sodiščem.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.
stvarna pristojnost - predsednik uprave - odškodninska odgovornost - odpoklic s funkcije
Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. V spornem primeru gre po vsebini za odškodninski spor med bivšim predsednikom uprave oziroma članom uprave ter gospodarsko družbo zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta o njunem odpoklicu s položaja predsednika uprave oziroma člana uprave. Sklep o odpoklicu tožečnih strank s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave ima naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta. Odpoklic povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med organom družbe in gospodarsko družbo, zato imajo tudi pravice in obveznosti vezane na (ne) veljaven odpoklic korporacijsko pravno naravo. Odškodninski zahtevek, ko tožnika uveljavljata odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave oziroma člana ter plače in ostali prejemki iz pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zgolj merilo za določitev višine škode, ki bi jo naj tožnika utrpela zaradi nezakonitega odpoklica, predstavlja gospodarski spor in je posledično pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožnika vtoževanih zneskov nista uveljavljala kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za izplačilo odškodnine pogodba o zaposlitvi.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - vročitev pisanja pooblaščencu - obstoj pooblastila - družinski član - zaslišanje priče
Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.
ZDR-1 člen 7, 18, 47, 68, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 133.. OZ člen 50, 50/1, 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - ničnost - kraja opravljanja dela - delo na domu - sprememba pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Poziv tožene stranke za opravljanje dela na njenem sedežu ni imel podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Opravljanje dela na domu ni bilo časovno omejeno, kar pomeni, da tožena stranka s pozivom na delo na sedežu ni mogla enostransko spremeniti kraja opravljanja dela. Če so se spremenile okoliščine, bi morala tožena stranka skladno s 47. členom ZDR-1 predlagati tožnici spremembo kraja opravljanja dela oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Če tožnica s takšno spremembo ne bi soglašala, pa bi ji tožena stranka lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri bi določila kraj opravljanja dela na sedežu.
Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je šlo za izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, izključi, degradira ali drugače trpinči, kar pomeni zlorabo in ni dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način.
ZPP člen 106, 108, 108/5, 324, 324/6, 339, 339/2, 339/2-8. ZD člen 163.
zavrženje pritožbe - nezadostno število izvodov vloge - nepopolna vloga - pravni pouk - stroga presoja - stranke postopka - zapuščinski postopek - pravica do pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - kršitev pravice do izjave
Ni dvoma, da mora stranka vložiti pritožbo v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, sicer sodišče tako vlogo zavrže. Vendar pa mora sodišče, če želi uporabiti tako strogo sankcijo, stranke poprej v pravnem pouku jasno in razumljivo poučiti o tem, katere sestavine mora pritožba vsebovati. V pravnem pouku je treba stranko poučiti tudi, v koliko izvodih mora vložiti pritožbo.
Pravni pouk, ki nalaga pritožniku, da je treba pritožbo vložiti v "zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko", je nejasen in nedoločen, poleg tega pa tudi zavajajoč, saj je govora o nasprotni stranki v ednini, zato je mogoče sklepati, da naj bi bila nasprotna stranka le ena (in posledično potreben le en dodaten izvod pritožbe). To je še toliko bolj upravičeno v primeru, ko gre za zapuščinski postopek, kjer število strank ni že od vsega začetka tako jasno definirano kot npr. v pravdnem postopku, kdo so stranke postopka, pa tudi ni razvidno npr. iz glave (uvoda) sklepa.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00029310
DZ člen 157, 157/2, 161. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
stiki med starši in otroki - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - odvzem pravice do stikov z otrokom - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - otrokova korist - ogroženost otroka - konfliktnost med starši - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - neopredelitev do dokaznih predlogov
Po utrjenem stališču sodne prakse se z začasno odredbo uredi položaj, kadar so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje.
Sodišče se resda ni izrecno izreklo o listinah, ki jih je predlagateljica priložila predlogu, niti ni pridobilo policijskih spisov. Ker pa je po pridobitvi mnenja CSD lahko dovolj zanesljivo ocenilo, da iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja verjetnost, da bi bil razvoj otrok zaradi očetovih ravnanj ogrožen v taki meri, da bi to narekovalo takojšnjo prepoved stikov oziroma njihovo omejitev na minimalen čas in pod nadzorom CSD, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - seznam telesnih okvar
Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.
Tožnik je lastnik večjega števila nepremičnin, ki niso obremenjene z zastavnimi pravicami, njihova vrednost pa po podatkih GURS presega 110.000,00 EUR. Ker nima drugih preživninskih obveznosti, plačilo dolgovane takse (621,00 EUR) brez dvoma ne bo ogrozilo njegovega lastnega preživljanja.
ZOR člen 277, 279, 379, 379/2, 387, 387/2. OZ člen 1060. ZIZ člen 17.
denarna renta - občasna denarna terjatev - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - zastaranje - pretrganja zastaranja - pripoznava dolga - izražena volja strank - plačilo dolga - izjava volje s konkludentnimi dejanji - vezanost na izvršilni naslov
Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih.
Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti, da je s temi plačili pretrgal zastaranje predmetne terjatve, ki predstavlja razliko med dejansko dolgovano in že plačano rento.
Delnih plačil ob dolžnikovem zanikanju celotne obveznosti ni mogoče šteti kot pretrganja zastaranja, saj je odločilna dolžnikova volja, kaj naj se s plačili poravna. Za pripoznavo velja le toliko, kolikor je dolžnik izjavil v svoji volji. Delna pripoznava dolga (samo do določene višine) tako pretrga zastaranje le do pripoznanega zneska, ne pa tudi za presežek.
neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - razveljavitev pravnomočne odločbe - postopek z izrednim pravnim sredstvom - obseg vračanja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - trenutek nastopa nepoštenosti - diskrecija sodišča - popravni sklep - vsebina poprave - odmera stroškov - nepriznani stroški - pritožba zoper odločitev o stroških postopka
Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v prenizkem znesku oziroma kakšne postavke priglašenih stroškov stranki ni priznalo, ni razlog, zaradi katerega bi bila dovoljena poprava s popravnim sklepom, temveč je tako napako sodišča mogoče sanirati le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom v konkretnem primeru ne bi smelo zvišati odmerjenih pravdnih stroškov.
Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke ne more strinjati s pritožnikom, da je tožena stranka postala nepoštena že, ko je bila obveščena o vloženi reviziji zoper odločbo, ki je predstavljala podlago za plačilo stroškov. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka zadrževala prejeti znesek stroškov. Šele s tem, ko je z razveljavitvijo pravnomočne sodbe podlaga za plačilo stroškov odpadla in je bila tožena stranka s tem seznanjena, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njeni nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Šele s tem trenutkom je namreč izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun in zato zamudnih obresti od prejetega zneska za čas pred tem ni mogoče zahtevati.
Dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno enako obresti).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00030402
ZPP člen 154. OZ člen 198. SZ-1 člen 111.
tožba na izselitev - zahtevek za plačilo uporabnine - zavrženje dela tožbe - naknadno odpadel pravni interes - uporabnina - pravni naslov za bivanje - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha strank - zavrženje tožbe
Zavrženje tožbe z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni strankin neuspeh, kar velja ne glede na razlog za zavrženje.
Za odločitev v predmetni zadevi je pomembno zgolj, ali je toženec v tožničini hiši bival na podlagi pravnega naslova, torej zakonito, ali ne. Na to presojo njegovo obnašanje (zatrjevane manipulacije in psihično nasilje) ne vpliva.
odškodninska terjatev - zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - začetek teka zastaranja odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja
Nepoznavanje prava ne sodi med nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki lahko zadržijo zastaranje.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja in promet z mamili - zakonski znaki kaznivega dejanja - enkratno ravnanje - kolektivno kaznivo dejanje - ponavljajoče se ravnanje
Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 predstavlja kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, ki morajo biti časovno, krajevno in subjektivno povezane, kakor tudi, da če do izvršitvenega ravnanja pride zgolj enkrat, storilec načeloma ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje v dokončani obliki, posamezen drobec za kaznivost pa lahko zadostuje, in sicer v primeru, ko storilec namerava sporno dejavnost opravljati še naprej. Teorija kazenskega prava navaja, da uporaba nedovršnega glagola v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 praviloma ne izključuje kaznivosti enkratne storitve. Po ustaljeni sodni praksi za storitev tega kaznivega dejanja zadošča že eno izvršitveno ravnanje, v obravnavani zadevi prodaja prepovedane droge. Dokazna ocena okoliščin, ki kažejo na namen nadaljnje prodaje pa je dejansko vprašanje in sodišče na obstoj takega namena storilca lahko sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, do katerih pride tekom dokaznega postopka.