Uredba o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije (2002) člen 10, 10/1, 10/2. URS člen 26, 26/1.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - protipravnost - izgubljeni dobiček - višina škode - proizvajalec električne energije - uredba Vlade - enotna letna premija
Predpostavka odgovornosti RS (tožene stranke) je, da je njeno ravnanje protipravno. Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom. Tožena stranka je v resnici kršila svoji javnopravni dolžnosti, ki sta bili določeni v drugem odstavku 10. člena Uredbe. Že revizijsko sodišče je v zadevi z opr. št. III Ips 65/2014 (r. št. 13) namreč odločilo, da je bila tožena stranka vsaj enkrat letno dolžna določiti enotne letne cene in enotne letne premije. Da tožena stranka v letu 2009 ni določila enotne letne cene in enotne letne premije, je bilo med strankama celo nesporno. Da je s tem tožena stranka sama kršila prvi odstavek 10. člena Uredbe, je očitno že ves čas. Kršila pa je tudi svojo drugo dolžnost, namreč upoštevati rast stroškov življenjskih potrebščin in temeljnega goriva (drugi odstavek 10. člena Uredbe). Kršitev te dolžnosti pa hkrati tudi opredeljuje višino škode tožeče stranke.
Skrbna oseba ne ravna v nasprotju s predpisi. Ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z Uredbo, je hkrati ravnala krivdno, namreč malomarno.
V resnici je pomembno, kaj je zapisano v Uredbi. Ne glede na to pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker se je oprlo na Predlog Uredbe, kljub temu, da formule ni mogoče najti v sami Uredbi. Iz samega drugega odstavka 10. člena Uredbe ni mogoče sklepati, da bi pravodajalec katerikoli od obeh okoliščin pripisoval večji pomen kot drugi. Tudi ni bilo kakšnega drugega tehtnega razloga, zaradi katerega bi bilo smotrno pripisati kateri od obeh okoliščin večjo težo kot drugi. Predlog Uredbe je pravzaprav glede tega predlagal razumno formulo, ki jo je potem prvostopenjsko sodišče uporabilo pri svoji odločitvi. Razlogov proti enakemu upoštevanju (ponderiranju) rasti cen življenjskih stroškov in cen temeljnega goriva, ni navedel in jih tudi sedaj ni mogoče najti. Predlog Uredbe ni bil navzven pravno zavezujoč, seveda niti za sodišče, je pa prepričljiv iz povsem stvarnih razlogov.
Obdolženkino premoženjsko stanje se je, upoštevano v pravnomočni sodbi o odmeri stroškov postopka, spremenilo na boljše. Ob ugotovitvi, da obdolženka prejema povprečno mesečno pokojnino v višjem znesku, kot je prej znašala višina njenega mesečnega zaslužka, je pravilno ocenilo, da plačilo stroškov kazenskega postopka ne bi ogrozilo obdolženkinega vzdrževanja in da zato niso podane okoliščine, ki bi narekovale oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, nadalje pa, da obdolženka plačila le-teh ne bi zmogla v enkratnem znesku, zato je odločilo, da jih je dolžna plačati v zaporednih mesečnih obrokih, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Dejstvo, da kreditne obveznosti, zavarovane s hipoteko na hiši v lasti obdolženke, ne morejo biti okoliščina za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, je višje sodišče obdolženki že pojasnilo, najprej v sodbi z dne 27. 10. 2015, nadalje pa še v sklepu z dne 30. 8. 2016, ko je prav tako odločalo o pritožbi obdolženke zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo njeno prošnjo za oprostitev plačila sodne takse in stroškov kazenskega postopka.
OZ člen 83, 113, 125, 125/2, 612, 632, 632/1, 632/4. ZASP člen 43, 53, 53-1, 112, 168.
civilna kazen - podjemna pogodba - splošni pogoji pogodbe - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo - uporaba računalniškega programa - kršitev prepovedi
Sodišče prve stopnje bi moralo glede na že razsojeno prepoved uporabe računalniškega programa odločati le o tem, ali toženka prepoved krši ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega izhodišča presojati le, ali je toženka tudi po 5. 10. 2014 sporno programsko opremo še uporabljala ali vanjo posegala.
Ker je bilo toženi stranki v izreku pravnomočne sodbe prepovedano, da posega v avtorsko delo tožnice, to samo po sebi pojmovno pomeni, da, če ne bi bila tožničina avtorska pravica kršena (kar je en korak prej pri presoji), ne bi bilo v izreku navedeno in konkretizirano avtorsko delo tožnice (drug korak pri presoji) in prepovedni zahtevek ne bi imel nobenega smisla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00030094
ZPP člen 1, 13, 205, 206, 212. OZ člen 131, 190. ZSZ člen 59, 59/1. ZGO-1 člen 180, 218. ZUreP-1 člen 179. URS člen 26.
prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - ustavna pritožba - pristojnost sodišča - premoženjski zahtevek - pravna oseba javnega prava - odškodninska odgovornost države - zadostna skrbnost - pravni standard - nedoločen pravni pojem - obstoj protipravnosti - nepravilna odločba - veljavnost pravnega predpisa - razveljavitev določbe zakona - ustaljena sodna praksa - trditveno in dokazno breme - protipravnost v ožjem smislu - protipravnost v širšem smislu - jasna določila - odstop od sodne prakse - odločba davčnega organa - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - ustavnosodna praksa - neupravičena pridobitev
Vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP.
Predmet tega postopka je odločanje o zahtevku za vračilo 1.082.561,29 EUR, ki jih je tožeča stranka morala vrniti toženi stranki na podlagi pravnomočne odločbe FURS. Gre torej za odločanje o premoženjskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti države.
Iz obrazloženega izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 s sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1 v letu 2002 in njuno uveljavitvijo 1. 1. 2013 razveljavljena. Torej v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 ni več veljala.
Protipravnost v ožjem pomenu (objektivna protipravnost, nasprotje s pravom) sama po sebi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države ne zadostuje. Potreben je tudi subjektivni element krivde (protipravnost v širšem pomenu, kvalificirana stopnja protipravnosti oziroma napačnosti). Pri elementu krivde se sprašujemo, ali je povzročitelj škode ob tem, ko je ravnal v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno oziroma ali mu je mogoče pripisati odgovornost.
O protipravnem krivdnem ravnanju lahko govorimo, ko se pri izdaji odločbe ni uporabilo povsem jasne določbe prisilnega predpisa, je odgovorna oseba predpis namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, je grobo kršila postopkovna pravila ali je neutemeljeno odstopila od ustaljene (sodne) prakse. Torej v primeru napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in mejijo na arbitrarnost organa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00030238
KZ-1 člen 48.a, 308, 308/3.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - ocena verodostojnosti priče - izgon tujca iz države
Kolikor pritožniki izpodbijajo v grajani odločbi ugotovljeno dejansko stanje, je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 21/1. ZJSRS člen 21f, 28, 28/3. ZUP člen 87. OZ člen 280, 280/2, 419.
Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije kot upnik - načelo formalne legalitete - terjatev na podlagi izvršilnega naslova - zakonske zamudne obresti - zakonita subrogacija - obvestilo dolžnika o odstopljeni terjatvi - pravilna vročitev - pravilna izpolnitev obveznosti - prenehanje obveznosti dolžnika
Za veljavnost prehoda terjatve na Sklad obvestilo preživninskemu zavezancu (dolžniku) sicer ni potrebno, se pa z obvestilom zagotovi seznanjenost preživninskega zavezanca s tem, komu bo moral v bodoče izpolniti svoje preživninske obveznosti, da bo dosegel pravilno izpolnitev. Dolžnica bi lahko obveznost, z učinkom prenehanja terjatve, izpolnila preživninskemu upravičencu le do trenutka, ko jo je sedanji upnik obvestil o prehodu terjatve nanj. Dolžničina obveznost bi zaradi izpolnitve prejšnjemu upniku tako prenehala le, če za prehod terjatve dolžnica ne bi vedela, sicer pa obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku terjatve. V trenutku, ko je dolžnica izvedela, da je otrokova preživninska terjatev prešla na sedanjega upnika, bi z izpolnitvijo hčerki njena preživninska obveznost prenehala le, če bi sedanji upnik izpolnitev odobril. Glede zatrjevanega preživljanja hčerke v spornem obdobju bi lahko dolžnica pri upniku sprožila postopek po 21f. členu ZJSRS, ki določa, da pravica do nadomestila preživnine preneha na zahtevo otrokovega zakonitega zastopnika, ali na zahtevo preživninskega zavezanca, če dokaže, da je plačal vse zapadle preživninske obveznosti in da je za dva meseca vnaprej plačal preživninsko obveznost oziroma sredstva deponiral na sodišču v otrokovo korist, ali če je preživninsko obveznost prevzel dolžnikov dolžnik, ali če niso več izpolnjeni pogoji za pravico do nadomestila preživnine. V predmetnem postopku bi dolžnica tako lahko uspela le z izkazovanjem pravilne izpolnitve upniku oziroma z izkazom pravočasnega in pravilnega obvestila upnika, ki bi imelo za posledico prenehanje pravice do nadomestila.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 11.
plačilo okoljske dajatve - zavezanec za plačilo okoljske dajatve
Uredba nikjer ne določa, da bi se moralo dopustiti oziroma izmeriti porabo vode tudi v primerih, ko stavba ni priključena na javno vodovodno omrežje, saj okoljska dajatev ni cena za storitev izvajanja javne službe. Gre za javno dajatev za obremenjevanje voda. V ZVO-1 so urejeni tudi ekonomski in finančni inštrumenti varstva okolja med katere je tudi uvrščena okoljska dajatev.
OZ člen 364, 364/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pripoznava dolga - (ne)obrazloženost sodbe - jasna in nedvoumna izjava o pripoznavi - objektivni pogoji
V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi volje glede na njen namen, t.j. začasni odvrnitvi upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vso) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je bila dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da pripozna dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi vojo izjavo, temveč, kako je izjava objektivno videti. Tudi, če gre slediti pritožbi, da se sporna listina (pa čeprav računi za opravljeno delo in dobavljen material v njej niso izrecno zajeti) nanaša na konkretno pravno razmerje in da se za pripoznavo dolga ne zahteva posebna oblika, ni dvoma, da po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točka 35 obrazložitve, zadnji stavek) zapisi na Listini z dne 13. 5. 2015 niso dovolj določ(e)ni in jasni, tako da objektivno niso videti kot izjava dolžnika, da pripozna dolg v določeni višini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030398
ZPP člen 214, 214/2, 258, 258/2, 261, 261/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1, 435.
neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - pavšalno prerekanje - domneva o priznanju dejstev - zaslišanje le ene stranke - nepristop na narok - neopravičen izostanek z naroka - pravilno vabljenje - vročanje pooblaščencu - osebno vročanje - prodajna pogodba
Tožeča stranka je postavila trditve v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge. Njen pooblaščenec je nato na naroku za glavno obravnavo sicer prerekal tožničine trditve, vendar razlogov za prerekanje ni navedel. Brez navedbe razlogov pa prerekane trditve veljajo za priznane (prvi stavek drugega odstavka 214. člena ZPP).
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta namreč kljub pravilnemu vabljenju (drugi odstavek 261. člena ZPP) na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zato je zadoščalo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP).
Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti).
Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki.
Pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti. Zato mora pritožnik ta pritožbeni razlog obrazložiti. Mora torej argumentirati, zakaj je stališče sodišča prve stopnje o (ne)dokazanosti tega dejstva nepravilno.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-12, 339/2-15, 436, 436/2, 454, 454/2. ZIZ člen 62, 62/2, 76, 76/1.
spor majhne vrednosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - postopek izdaje plačilnega naloga - novela ZPP-E - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - razpis naroka za glavno obravnavo - prekoračitev tožbenega zahtevka - protispisnost - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Tožena stranka izhaja iz napačnega stališča, da je izvršilno sodišče z razveljavitvijo sklepa o izvršbi, ki je sledila njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, že odločilo o tožbenem zahtevku. Ker s sklepom izvršilnega sodišča z dne 24. 10. 2018 o tožbenem zahtevku ni bilo odločeno, ampak se je šele po pravnomočnosti tega sklepa začelo obravnavanje glavne stvari, sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - domneva umika pritožbe - ugovor zoper plačilni nalog
Izpodbija odločitev, ki temelji na napačni dejanski ugotovitvi, da tožnika ugovora zoper plačilni nalog nista vložila, je preuranjena, saj rok za plačilo sodne takse še ni potekel.
sodni tolmač - izostanek z naroka - neopravičen izostanek z naroka - denarna kazen
Opravičevanje izostanka z glavne obravnave in njegova opravičljivost sta dve različni stvari. Zato tudi, če bi držalo, da je sodna tolmačka izostanek opravičevala, kar bi jasno moralo biti storjeno pred glavno obravnavo, nujno ne pomeni, da je bil njen izostanek opravičljiv. Še zlasti v primeru trdovratnega spanca in kljub naporom predhodnega večera, na katere se pritožnica šele sedaj v pritožbeni obrazložitvi sklicuje. Gre namreč za razlog, izključno na strani procesnega udeleženca in ne za samostojni razlog, ki bi temu prihod na sodišče kakorkoli onemogočal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00030217
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 31, 31/1. ZPP člen 22, 22/1, 29. OZ člen 15.
prevozna pogodba - ugovor nepristojnosti - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - izbirna pristojnost - dogovor o pristojnosti - Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) - naročilo (nalog) - sprejemanje naročil - konkludentno ravnanje - sedež stranke
Za odločitev o mednarodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije so v tem postopku odločilna le tista dejstva, ki lahko vplivajo na določitev pristojnosti. Torej je pomembno le, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ali je ta dogovor v skladu s prisilnimi določili in določili mednarodnih pogodb, ki pravdni stranki v tem primeru zavezujejo, dopusten.
Iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je tožena stranka na predviden datum na prevzemni kraj v Republiki Sloveniji poslala sedem tovornjakov za prevoz tovora iz Republike Slovenije v Rusko Federacijo. Iz teh trditev obeh pravdnih strank izhaja logičen zaključek, da je tožena stranka naročilo za prevoz konkludentno sprejela.
Ker tožena stranka ni konkretno zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je nasprotovala dogovoru o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke in ni predlagala dokazov za ta dejstva, je tožena stranka s konkludentnim sprejemom naloga za prevoz pristala tudi na dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke.
V skladu z določilom 29. člena ZPP je za presojo, ali je sklenjen dogovor o pristojnosti sodišča po sedežu tožeče stranke dopusten, treba uporabiti določila CMR, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V času sklenitve in izvedbe prevozne pogodbe sta bili obe državi, v katerih imata sedeža pravdni stranki, pogodbenici CMR. Iz določila 31. člena CMR izhaja, da lahko tožnik v sporih, ki sledijo iz prevoza po CMR začne postopek pri sodišču katerekoli države pogodbenice, določenem med strankama. Ker sta pravdni stranki na podlagi naloga za prevoz soglašali s pristojnostjo sodišča po sedežu tožeče stranke, torej s pristojnostjo sodišča v državi pogodbenici, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v tem postopku.
poklicna tajnost - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - nedovoljen dokaz - predlog za izločitev dokazov - posnetek telefonskih pogovorov - neobrazložena odločba - zaupno razmerje - odnos med stranko in pooblaščencem
Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).
Posredi je razlika med opisom, ki je pomanjkljiv, vendar z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja in opisom, v katerem posamezni ali več znakov kaznivega dejanja manjkajo. Ker je preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v opisu obtožnice, vložene po oškodovanki kot tožilki nedvomno navedena, bi sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko bi vloženo obtožnico predhodno vrnilo v popravo oškodovanki kot tožilki z jasno zahtevo po njeni konkretizaciji v smeri razmejitve med obdolženčevim kazenskopravno odločilnim ravnanjem in ravnanjem, značilnim za katerokoli civilnopravno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00029751
ZPP člen 212. SZ-1 člen 24, 69, 71, 71/1, 71/2. EZ-1 člen 357, 357/1.
spor majhne vrednosti - večstanovanjska stavba - dobava toplotne energije - izterjava denarne obveznosti - terjatev dobavitelja do posameznega etažnega lastnika - ključ delitve stroškov - posredovanje podatkov o etažnem lastniku - sklepčnost - trditveno in dokazno breme
Upravnik v tej zadevi ni hkrati delil in tudi prejemal plačil od posameznega etažnega lastnika ter jih nato posredoval tožeči stranki. Vendar pa zgolj dogovor, da tožeča stranka kot dobavitelj račune neposredno izstavlja etažnim lastnikom, upravnika zakonske obveznosti po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ne more razbremeniti. V Aneksu št. 1 je bil namreč določen le drugačen način plačevanja obveznosti, kot ga predvideva prvi odstavek 71. člena SZ-1, delitev stroškov pa je še vedno ostala v domeni upravnika.